nova beseda iz Slovenije
Tako je zdaj nastopil, oj ljudje božji, | Peter | Novljan svojega življenja poslednjo pot.Zakaj | A |
poslednjo pot. Zakaj jesen je že bila in videl je že | Peter, | kako se je vzpenjalo tam na obzorju dvoje silnih | A |
bilo toliko naokoli in ki so ga vse ljubile. ” | Peter | zdaj pojde!“ jih je ogovarjal in skoro žal mu | A |
se zdaj vračal nanj?“ Neverno mu je pogledal | Peter | v obraz in se je natihoma nasmehnil. ”Saj | A |
pot?“ Sočutje mu je bilo pač dehnilo v dušo, | Peter | pa se je nenadoma razžalostil. ”Moram, da | A |
nato pa je bila izba spet tiha in prazna. | Peter | je vstal ter je odšel dalje po mostovžu. | A |
Tudi tebi blagor, Jakob Mrva! Ugledal je | Peter | njegov osineli, poraščeni obraz, ki se je čudno | A |
/ stran 268 . / ”Torej si vendarle prišel, | Peter | Novljan, dolgo sem te čakal!Ali veš, kdo te | A |
Ali veš, kdo te je vodil za roko?“ Tudi | Peter | se je nasmehnil s prav tihim spoznanja polnim | A |
prozorni, da bi čutil toploto vroče polti ...“ | Peter | mu je pogledal v obraz. ”Kaj nisi bil ti | A |
prihaja tvoja hvaležnost! ... In zdaj poženi, | Peter, | le poženi, jesen je že!“ Ko se je odpočil | A |
le poženi, jesen je že!“ Ko se je odpočil | Peter, | je vstal in romal dalje; vse hodnike je prehodil | A |
... ” | Peter! | “ Poklical ga je poluglasno izza kropilnika | A |
poluglasno izza kropilnika; še niže je klonil | Peter | glavo, kakor plašni metulji so frfotale misli | A |
sivega zagrinjala in je ugledal jasno nebo? ” | Peter! | “ Zdaj je zaklical skoro naglas, rezko in | A |
”Bog se usmili mene grešnika!“ | Peter | je vstal in se je napotil.Ko je bil zunaj, so | A |
rumeni valovi in so drvili jadrno; videl jih je | Peter | in je tudi sam pospešil korake.Nasmehnil se | A |
papirje, kazal je z debelim prstom in je računil. | Peter | ni slišal ničesar; gledal je, kako se je pomikal | A |
čudno je, da je tudi to človek!“ si je mislil | Peter | in zazdelo se mu je nenadoma, da bi se nič ne | A |
”Ali si razumel?“ ”Sem!“ je odgovoril | Peter | in se je oddehnil. ”Toliko si razumel, da | A |
Zdaj pa se poberi!“ Nenadoma se je domislil | Peter: | ”Okradel me je!“ | A |
in ga je poljubila na ustnice. ”Kam greš, | Peter? | “ Gospodinja je sedela za pečjo in si je kuhala | A |
k tlom. Ves dan je bilo nebo enako, tako da | Peter | ni vedel, ali je še zgodnji poldan, ali se že | A |
pomikal natanko kakor on in je stal, če je počival | Peter | na kantonu. Blato je bilo globoko in mastno | A |
globoko in mastno, čevlji so cmokali v njem in | Peter | je vzdigal mukoma noge.Bal se je, da bi se prezgodaj | A |
pač naglas zasmejala. ”Kakšen pa si prišel, | Peter? | “ Povesil bi glavo in bi nič ne odgovoril | A |
ubogega popotnika!“ ”Zakaj pa klečiš tam v blatu, | Peter? | Pridi gor, da ti pogrnem mizo!Rumene pogače | A |
vrta, z lepim zelenim balkonom nad vratmi? Ej, | Peter, | to pač ni tista cesta, izgubil si se in hodiš | A |
stal na cesti, sredi prostrane puste ravni. | Peter | je stopal, toda zdelo se mu je, da se mu cesta | A |
sanjah, išče jo, ko je morda ni na svetu? - Ej, | Peter, | resnično je ni na svetu in iščeš jo zaman, zaman | A |
oči so gledale po pokrajini. Izprevidel je | Peter, | da ravni ne bo nikoli konca, zato ne, ker se | A |
”To si ti, Jakob Mrva!“ | Peter | je zaklical v samoto in iz samote se je oglasilo | A |
zamolklo od obzorja, od neba. Opotekel se je | Peter, | život mu je klonil globoko, kakor da bi nosil | A |
otrok in tudi strah ga je bilo. ”Nič ne jokaj, | Peter, | kmalu bova tam!In tam, Peter, boš imel vsega | A |
Nič ne jokaj, Peter, kmalu bova tam! In tam, | Peter, | boš imel vsega dovolj; že je dom pripravljen | A |
”In zdaj tu dol?“ ”Zdaj pa tu dol, | Peter! | Le stopi in se nič ne boj!“ | A |
»Oni tam?« »Jurjevič | Peter | iz Črnomlja.« »In ti?« | A |
je šepetal: »Pomisli, zatajil jo je, kakor | Peter | Kristusa, izdal jo je.«Govoril je o sebi, ko | A |
»Z doma!« »Kaj pa | Peter? | « »Služi!« | A |
Mož je prijel otroka za roko. » | Peter | ima lisico, živo,« je razlagal mlajši. | A |
»Anže!« je dejal skoro glasno Luka. » | Peter | je,« je velel kmet. »Kaj, ali si za pestunjo | A |
« je velel kmet. »Kaj, ali si za pestunjo, | Peter? | « »Saj tudi vi včasih pestujete,« se | A |
»Pa pojdi z menoj!« Luka in kmet in | Peter | z otroci so krenili v hišo v izbo, kjer je velel | A |
Ni sile še!« je dejal kmet, »pa kakor veš. | Peter, | pokaži mu pot.«Pastir je bil takoj pripravljen | A |
nekoliko v rebro. »Vi ste s Peči?« je dejal | Peter. | »Sem!« je odvrnil Luka. | A |
pomislil vikar in pozdravil veselo: »Zdrav, | Peter, | moj hlapec!« * Magdalena je vstopila z vinom | A |
odvrnil vikar in dvignil posodo: »Dobrodošel, | Peter! | « Pila sta. | A |
kjer je vino umirajočemu . / . / stran 42 . / » | Peter, | « je vzkliknil, »to je torej tvoja bolezen?In | A |
imena tlačanov: Urh Bogataj, Janez Srakoper, | Peter | Cvetrežnik, Jurij Kozorog, Simon Podoreh, deset | A |
Ti že veš, zakaj.« Dijak | Peter | je obrnil list in je bral imena svobodnjakov | A |
sobo. Mehek dekliški glas je vprašal: »Gospod | Peter, | ali ne pojdete večerjat?« »Rad,« je odgovoril | A |
hlad prostora. »Kako si zrasla,« je rekel | Peter | in dvignil roko s trepetajočimi prsti k njenemu | A |
»Tako lepa nisi bila še nikoli,« je dejal | Peter | in iskal z roko po njeni navzgor ob rame in | A |
izpustila?« »Resnica božja,« se je nasmejal | Peter | veselo in ji pomežiknil. Skrivaj ji je stisnil | A |
nemirno mežikala s svojimi otroško plitkimi očmi. | Peter | je vzel knjigo facecij in so stopili v somračno | A |
Oni trije so ga čakali v kuhinji. | Peter | je bral vesele zgodbe in ženski sta sedeli na | A |
Pokleknila je ob stolčku, kjer je sedela. | Peter | je odložil knjigo in pokleknil poleg deklice | A |
sua manu’ fatto Crocificio infernale ...1« | Peter | in Katrica sta bila prešla vrt v motnem soju | A |
je škripec pod obokom zacvilil. Tedaj ji je | Peter | upihnil čez rame lojenko, jo objel od zadaj | A |
zaprtimi vrati sam, žalosten, v muki in molku ... | Peter | pa je vedel deklico nazaj proti župnišču in | A |
nakovalom; Matija Urhov, enooki in tenkosluhi, | Peter | jecljavi iz Ljubinja, Urban niz Most, ki je | A |
v slepo okno, da ga je vsakikrat vzel dijak | Peter, | kadar je šel spat.Ecce, nunc tempus acceptabile | A |
prišla Magdalena pogrinjat. Z njo je vstopil | Peter. | »Studiosus almae Antenoritarum1,« je dejal | A |
ostro, a mirno: »Pojdi in sram te bodi!« Dijak | Peter | je vstal.Omahnil je k vratom. | A |
»Gospod stric, tepsti se ne dam,« je rekel | Peter | narejeno odločno. »Na kolena,« je ukazal rezko | A |
nos vonj po vinu; vikar je spoznal, da joče | Peter | iz pijače. Nov odpor se je zbudil v vikarju | A |
Vikar je šel brez besed iz sobe. | Peter | pa je stopil k mizi in spravil denar, ko je | A |
petdesetih dukatov. . / . / stran 97 . / * | Peter | je vezal culico, pel polglasno in pil iz vrča | A |
dobila od Štampovega gospoda. Pod mrak je stopil | Peter | v kuhinjo in našel Katrico samo ob ognjišču | A |
potegnila mladega dijaka od okna. »Duhovi vstajajo, | Peter, | ne glej jih!« »Zakaj ne?« je vprašal. | A |
krčevito, da je zaječala od bolesti in slasti ... * | Peter | je krenil na pot čez Volče po soški dolini, | A |
»Vrnem se, ljubček.« | Peter | je šel dalje in le velike oči otrok, ki sta | A |
sem prišli molit.« »Pa vstopim,« je odvrnil | Peter | živahno, »da ne porečeš, da s farjem držim. | A |
V taberni so začeli plesati. | Peter | je prijel točajko čez pas.Nemarno mu je ležala | A |
pijačo boš dal, pa je tvoja.« »Dam!« je odvrnil | Peter. | ‒ ‒ * Pozno ponoči, proti š | A |
Kako je tebi ime?« » | Peter, | « je odvrnil vrač. »Čudež,« je vzkliknil vikar | A |
Matevžek se je vdal in povedal plaho: »Morda je vaš | Peter, | gospod!« Vikar je stopil burno k vratom, jih | A |
hkrati, spremenjeno, kakor da živi v sanjah: » | Peter, | Peter, Peter!« Vikar je stegnil roke in dvignil | A |
spremenjeno, kakor da živi v sanjah: »Peter, | Peter, | Peter!« Vikar je stegnil roke in dvignil deklico | A |
spremenjeno, kakor da živi v sanjah: »Peter, Peter, | Peter! | « Vikar je stegnil roke in dvignil deklico na | A |
zakajena vrata v koči in stopil v dan. »Dijakon | Peter! | « je zaklical iz globine svoje duše vikar. Vikarjev | A |
klopi pa je šinila kvišku, zavpila in zarajala: » | Peter! | « Nato je omahnila brezglasno na rosno ledino | A |
obraz pokrila z rokami in vzdihnila ljubeče: » | Peter, | zakaj si mi storil hudo!« Potem so prišli deževni | A |
spodobi,« je odvrnila resno; »prehud je. Jaz in | Peter | ga poznava.« Smehljala se je brezskrbno, izgubljeno | A |
pred hišo sta stala vikar Janez in izobčenec | Peter. | Vikar si je tiščal ušesa, se zibal kakor pijanec | A |
mesa: vikar Jevane Potrebujež, sorodnik moj | Peter, | devica Katarina in morivec gradatus’ Peter | A |
Peter, devica Katarina in morivec gradatus’ | Peter | ...« | A |
lice, ki ga je trenutno komaj spoznal: »Dijakon | Peter! | « je vzkliknil nato začudeno, iznenajeno. Pijani | A |
ubranil objemu pijanega, in rekel resno: »Dijakon | Peter, | kakor muha si pijan.« »Kaj praviš?« je zategnil | A |
obraz in oči in je videl kakor na dlani: dijakon | Peter, | nesrečni človek!Šest dni ni spal, ni jedel, | A |
srečal vikar tisto jutro potem, je bil dijakon | Peter. | Težek kotel vode je bil nalovil pri koritu sredi | A |
Popkar,« je zapel otrok, »moj je!« Dijakon | Peter | je osupnil in sklonil glavo.Kotel je prekipel | A |
videl grobarja ležati ob grobu in je zaklical: » | Peter, | ali živiš?« »Še malo,« je odvrnil grobar trudno | A |
Tu Štefan in Bog!« Cerkovnik | Peter | Rutar, ki je bil sin koritniškega župana Mohorja | A |
klanca so udarila konjska kopita. Cerkovnik | Peter | je nekaj zaklical možem od cerkve doli.Niso | A |
pridušeno zaklicala: »Kamilo!« Le cerkovnik | Peter | je zaslonil nekam vihravo oči z roko.Zdeti se | A |
lazu za . / . / stran 14 . / hišo. Cerkovnik | Peter | se je vzdramil iz svoje ljubezni in se domislil | A |
cesto. Odslej je stanoval v hiši cerkovnik | Peter | in točil za župnika. Pomagala mu je sestra. | A |
možje za njim. Tedaj jih je dotekel cerkovnik | Peter. | Župan Mohor je pljunil v drugo in vprašal sina | A |
Pa se je tedaj suhotno zasmejal cerkovnik | Peter | za njimi.Župnik se je ozrl po njem in mu prikimal | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |