ž (501-600)

gospodi kakor vsako poletje. Govorila je mnogo	ž	njim in mi ga hvalila.Jaz sem bil vesel, da	A
dajo se izvrstni pogoji za dva, naj grem še jaz	ž	njim, v treh letih si narediva oba malo premoženja	A
navzočen je pri dveh tajnih shodih, ki sem jih imel	ž	njo, in pri slovesu pred odhodom. Prideva v	A
pravi, da kovček v kot in me sili, naj grem	ž	njim. Res odideva v francosko gostilnico, govoriva	A
da bi ta gradič kupil in v njem srečen bil	ž	njo. Ta misel me je sentimentalnega naredila	A
menoj z onim človekom, ki je mene izdal! Ona	ž	njim! Vi ne veste, koliko diabolične moči počiva	A
bom vam sedaj opisoval vseh scen, ko sem bil	ž	njim najprvo skupaj, ko sem ga sam tako daleč	A
Izstopi na suho, kmalu ladja odpluje in Zober	ž	njo. Drugi dan se vozi Lisec po Savi navzgor	A
Pojdi, pojdi pa mu prinesi golido, naj počne	ž	njo, kar hoče.« In Ponkrac gre tja v zadnji	A
sam jokal. Ker ni imel ljudi, da bi se bil	ž	njimi pogovarjal, govoril je svojim kravam in	A
poštenje trdil, da je sam videl, kako je Tirtelj	ž	njo govoril, kako je ves vrel, in je nazadnje	A
deklice ni in le ni, da, še moža ne, ki je prej	ž	njo hodil. In sanja se mlademu možu vse drugo	A
kmečki mož iz gostilnice. To je tisti, ki je	ž	njo hodil!Ali zdaj je sam.	A
je mogoče, da bi Božidar videl jo še, govoril	ž	njo. Na oglu ulic je bilo veliko listov, belih	A
ali pa manj, kakor je, ne vem.« Tirtelj gre	ž	njim po trgu. »Kaj ste prišli v mesto?	A
popival cele večere in še menil se je prav malo	ž	njimi.Eni so mu očitali, da filister postaja	A
Jaz sem stara, poznam svet. Ni, da bi se	ž	njimi v pogovor podala in jim verjela, kar pravijo	A
iti, tako da Tirtelj vendar ni mogel govoriti	ž	njo. In kadar je Božidar napeljal govorico na	A
vidi očeta, kako mu očita, da je grdo ravnal	ž	njim, da brata vidi, kako je pri tujih ljudeh	A
ki v tem hipu ni čisto nič vedel, kai se je	ž	njim zgodilo. »Pijte tukaj še malo, slabi ste	A
Abranek ni vedel ni kam ni kako, šel je vendar	ž	njima do ceste.Voznik ga je za ramo držal.	A
veselo glédal, kako se mu dobro jé, ter govoril	ž	njim prav po otročje.Žena pak ga je čudé se	A
poslavili, dobili so plemenito ime in nekaj	ž	njim vred, nekaj pa pozneje premožno domovanje	A
Pri nji nimaš nič opraviti; meniti se nimaš	ž	njo nič. Da ti tudi to povem, zdi se meni in	A
v hiši marsikomu, da si imel ti več govoriti	ž	njo, kakor prav.Tega pa jaz ne morem trpeti	A
starega vina in je mignil mlajšemu, naj jé in pije	ž	njim. Molčé sta končala svojo pojedino in molče	A
pravi Črtek, videvši ranjenca. »Kaj hočemo	ž	njim početi?Mrtev še ni, da bi ga pokopali.	A
dolgo živel, če se bo tako malomarno ravnalo	ž	njim.Od dne do dne so bolj ginile rdeče rožice	A
plašč, prepaše meč in reče hlapcema, naj gresta	ž	njim. Dobro uro pozneje se vrnejo trije možje	A
nobenega, da bi bil ali ostro ali krščansko	ž	njim postopal. Vilibald in žena sta bila, začuvši	A
sosebno ker je šla hči . / . / stran 62 . /	ž	njim in jo je hotel vsakršne neprijetnosti in	A
Rojarjevo ponudbo, naj gre za to noč na Rojinje	ž	njimi. Jerneju je tudi malo kri tekla iz rane	A
srečali, utegnil bi morda kdo vprašati, kaj je	ž	njim.Ali še živi, lisičja duša?	A
pred letom, ko smo se na žive in mrtve pričkali	ž	njim, da bo nam nazadnje še nad glavami.Kaj	A
mara čisto nič zanj. Ko bi pa res kaj imela	ž	njim, potem že vem, kako moram kakor oče varovati	A
Glejte, jaz sem radovedna, kako bo prišel, kdo bo	ž	njim, kakov je in vse.Ko bi vi bili zraven,	A
moč blizu nje priti. Komaj dvakrat sem govoril	ž	njo, nikdar pa nisem mogel ukrasti se tako ali	A
prestregel in odpodil.« »Ali ste govorili že	ž	njim?« »Že tolikanj sem se ponižal, da sem si	A
tega tudi ne bi rad imel, da bi se pričkali	ž	njimi.« »Bojimo se jih pa res ne, če vsi vkup	A
»Kaj pa je bilo sinoči? Ali niste govorili	ž	njo?« »Da, komaj sem jo bil do okna sklical	A
dal hčeri mestnega sodnika. Zato je pa morala	ž	njim iti, kamor je hotel.« »Dobro povedano to	A
bolj zanimalo. Če se tedaj ravno tiste noči	ž	njim vred še drugam ozremo, najdemo nov prizor	A
se meni zglasi, kadar ga je volja. Jaz bi rad	ž	njim besedo govoril.« Poglavar ni odgovoril	A
Pa opat je za prvega zavoljo očeta potrpeval	ž	njim, misleč, da se še popravi; ko pa je ostal	A
ga iz kloštra očetu domov. Kaj je hotel oče	ž	njim?Do meča ni kazal Peter nobenega veselja	A
Frideriku na pomoč in, to se vé, jaz moram iti	ž	njimi.Sramota bi bila zame, da ne bi šel.«	A
zame ni nobenega veselja več na tem svetu in da	ž	njim umrje staro naše ime, slavno iz davnih	A
svetlih oči, ki smo se že prej nekoliko seznanili	ž	njim in ki smo ga Samola imenovali. »Ali si	A
ni bilo njegove starosti. On mi je bil vse,	ž	njim in zanj sem brundal po svetu.In kdo je	A
kmetom. Zato je minilo le malo dni, da ne bi bil	ž	njim na klopi pod vaško hruško.Ljudje so radi	A
vprvič spoznali, niso se še mogli pogovarjati	ž	njim, kajti govoril je tuj jezik.Šele pozneje	A
pravi dolgi cigan Samol ter stopi s konja in	ž	njim tudi eni njegovih tovarišev, »ali bi ga	A
iztrgali gorko srce, da bodo čarobnije (coprnije)	ž	njim uganjali, ciganke so vse čarovnice.«Eni	A
kislo in žalostno pristopil, rekoč, naj gre	ž	njim in naj ne stoji med družinčeti, da mu ima	A
gosti bradi na junaške prsi, ta bi se bil moral	ž	njim jokati.Pa je tudi vse drugo vedeti, da	A
njegove pregrehe, kajti bili so vsi jako prijazni	ž	njim, in ko so vsi zmajevali, da bi Marko še	A
ljubi svojega bližnjega, ni tistega ne, ki je	ž	njim ene krvi. Ludovik Kozjak, sorodnik Petrov	A
proti skednju. Tudi velik kosorep pes je hodil	ž	njimi. Eden je stal tako blizu Petra, da bi	A
deželi.« Zdaj prideta v jamo Peter Kozjak in	ž	njim cigan.Usedeta se k ognju na stran, kjer	A
stran 86 . / »Kdo je pa oni, ki je prišel	ž	njim?Domačin ni; ta nima naše oprave niti obraza	A
gospoda, kdo je le-oni človek, ki je prišel	ž	njim.»Gospod je lahko med nami,« rekó mu, »ako	A
ko čudno zdelo. Veliko krdelo je hotelo iti	ž	njim, da ne bi kristjanje ugovoru vkljub zopet	A
bili, čisto sami; naznanjenih vojakov ni bilo	ž	njimi. Graščaku je bilo to zelo neprijetno.	A
sklicevanje nekako čudno zatezalo. Napoti se	ž	njimi, meneč, da bode dovolj, ako pojde kakih	A
izgovarjanje zastonj. Treba je bilo še dalje iti	ž	njimi. »Pošljite ta dva človeka nazaj, svetimo	A
ugasne. Od drugega pak vzame svečavo sam in stopa	ž	njo dalje.Debelo gledata hlapca in postojita	A
bil osramočen. Za to, kar je delala surova moč	ž	njim, za kratki sramotilni zapor, ni dobil nikakega	A
tvoje ime in kar mlajši brat!« »In kaj hočem	ž	njo početi!« zavpije obupno nesrečni mož. »Nič	A
nesrečna, spravila je bila vse njegove nasprotnike	ž	njim, vsi prijatelji in neprijatelji so se zbrali	A
Šele ko je videl, da jaz nikakor nisem voljen	ž	njim iti, odšel je in godrnjaje klel, da more	A
spremljal sem ga, kamor je šel, prodajal sem	ž	njim po semnjih, kupoval kože in, kjer je bilo	A
rodovine jaz nimam rad, čeravno se ne prepiram	ž	njimi.Prevzetnežem in bahačem in pohajkovalcem	A
za menoj in mi ne dá miru, da bi sam govoril	ž	njo. Sosedova hči, moja Reza, je malokdaj	A
videti. Pisano so tudi mene gledali, kadar sem	ž	njim prišel kam v krčmo.Slišal sem besede, da	A
so oče ali hlapec. Jaz sem se ogibal sniti se	ž	njim.Kmalu pak sem zvedel, da se nisem motil	A
Nazaj ga ni bilo več, v veži pak je še govoril	ž	njo, dobro sem slišal, odgovarjala mu je bolj	A
pri vrbovem grmu črnega mačka in potem greva	ž	njim v grajski gozd.Na vrhu posekanega hriba	A
verjeti. Če sem pa zopet pomislil, kako rada je	ž	njim govorila s svojo nemščino vselej, kadar	A
Jaz ga še dobro poznal nisem. Sin je	ž	njim in en hlapec. Varuj se ga.	A
zdajle prišel in rekel: pojdimo! jaz grem precej	ž	njim.« »Lepo te prosim, Martin, tiho bodi.	A
Med tem časom je grajski gospodar in gotovo	ž	njim vred tudi njegov gost zapazil, da se je	A
zakaj trden je še in veliko opravka bi imeli	ž	njim, če bo utegnil meč iz nožnic dobiti.Sina	A
trdovratnejši in upornejši, če bolje ravnamo	ž	njim.Nobena kazen zanj ni prevelika, če se predrzne	A
Plačal bo nam dobro. Kaj bo potlej	ž	njim počel, to nam nič mar.Kadar to opravimo	A
zaužiti. Sekali so pečene koštrune in se mastili	ž	njimi, ukali in plesali. Ko bi bili plemenitaši	A
njegovega sina vzemo s seboj in hitro odjezdijo	ž	njima. Kosoman sam je jezdil tik ujetnikov	A
njegovega očeta ni bilo. Kam so se razbojniki	ž	njima obrnili, tega ni vedel nihče povedati	A
nihče povedati. Kaj se je ali se bode šele	ž	njima zgodilo, ta misel je bila vsakemu strašna	A
hočeš!« pravi oče malo razžaljen, da se hči neče	ž	njim peljati, trene z vajeti in kakor blisk	A
poseben bistroglav, jako bal, kadar je imel	ž	njim opraviti. Večkrat je gosposka posezala	A
odgovori dekle. »Da veš, očeta poišči in se	ž	njim domov pripelji.Če ga ne boš priganjala	A
že nekaj bolj gosposkega na sebi. Ni si upal	ž	njo govoriti, da, celo ogibal se je je.Šele	A
Rad jo je imel, vesel je bil, kadar je mogel	ž	njo govoriti.Pa bila mu je samo kakor prijateljica	A
Petnajst goldinarjev vas prosim.« »Kaj boš	ž	njimi« »Prašička bi kupil in, kadar	A
zdi. Rajša je govorila s pastirjem doma nego	ž	njim; ali njen in njegov oče Pogreznik, bogat	A
rajši, ker je videl, da bi Peter tudi rad šel	ž	njo, pa ni Petra prosila, ampak njega.	A
ustvaril, naj odpusti! Še enkrat bo govorila	ž	njim, povedala mu, kaj je mati rekla, in potem	A
ljudje vikali ter bi še jaz ne mogel govoriti	ž	njim kakor z vsakim človekom.Pojdite mi v kraj	A
ne.« »Jaz pravim, da hočem še nocoj govoriti	ž	njo, zdajle precej.Pojdi!«	A
nocoj, ker si jezen. Lezi, jutri boš govoril	ž	njo, pa - tepsti je ne smeš!« »Tedaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani