ž (101-200)

ogledovala pisalni stroj. Udarila je po tipki s črko	Ž,	kakor da bi pričakovala poseben zvok, poseben	A
Oba.« Vse drugo je samo še črka	Ž,	neizgovorljivo. 4.	A
4.	Ž,	je rekel, želja. Lomila si je jezik: žel	A
In nekega dne je zatisnil oči star očanec in	ž	njim je šla pod zemljo tudi pesem, bodisi da	A
da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja	ž	njim so se bali ravno tako kakor pozneje Štempiharja	A
utegnil, temveč prime brž kobilico in tovor	ž	njo pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl	A
nihče si ni upal nadenj; toda kdor se je skusil	ž	njim, gotovo je bil zmagan.Velikan pa ni bil	A
pisano je pogledal in prijel prvega in druge	ž	njim omlatil, da so vsi podplate pokazali.Ravno	A
sabo, kateri bi se ne bal velikana. Šel se je	ž	njim skusit; ali kaj pomaga!Kakor drugim, tako	A
poslušajo modrost Martinovih ust, in potem gre	ž	njim.Ko prideta v konják, povpraša:	A
lažem.« »Pa ni tista,« vpraša cesar, »ki si	ž	njo plesal po snegu?« »Tista, tista	A
v napotje, ki nimajo drugega dela, kakor da	ž	njimi dražijo svojega bližnjega; meniva se raje	A
koš, koš pa na pleči ter sem koračil mastito	ž	njo!Izhajal bi že bil; saj Mretačka je bila	A
zlato kapljico možje in mladeniči, še žené so	ž	njimi; celo dekleta ne ostanejo doma.Nekatere	A
nevesta ali zet k domu, niso starši več dolgo	ž	njima pri eni mizi; to je tako gotovo kakor	A
vedela, da ga ne dojde. Tara pa ni le vpila	ž	njimi, temveč tudi loviti je pomagala.Vse štiri	A
letošnjemu vincu na čast. »Že sam sem se prtil	ž	njo.« pravi, »pa mi ni po volji, kar sem zverižil	A
katerih makordeča usteca še ne znajo izrekati črke	ž.	Bilo bi neverjetno, ako bi uradnik v pisarnici	A
razglaša narodne reči. Bil sem že popred znan	ž	njim, tudi z Radivojem se nista prvič videla	A
skozi okno ter pomoli stisnjeno pest, da bi se	ž	njo jezi dala krepkejša podpora. O drugi	A
Doktorand Kolenec. Mi, ki smo	ž	njim vred sami doktorandi in doktorji, torej	A
pokazal mojstra na svoji suhi kobili, ki je bežala	ž	njim kakor ptica pod nebom.Dame se ga niso mogle	A
odrešuje. Ako je mož nedolžen, veselil se bom	ž	njim; kakor otrok bom poskakoval od sreče in	A
je prav žalostno za Slovence!« Ivanka črke ‘	ž’	ni mogla čisto izgovoriti, izgovarjala je ‘šalostno	A
zanaša - pride k pameti in se bo složno živelo	ž	njo.Ali ona ne in ne!	A
»Da, Trovraga!« »Kaj pa je	ž	njim opraviti?« »Tožila je menda.«	A
Vahulja se je nama zdela že preogabna, da bi se	ž	njo menila; poleg tega se je nama kazalo prilično	A
poveljnik in mi slovenske duše smo se hvalili	ž	njim.Res nam je dajal priimke, živalske, vse	A
bil naš kapetan; izpregovoriti je bilo treba	ž	njim in osornost je izginila za trenutek z njegovega	A
ste mi za to, da živa duša ne črhne besedice	ž	njim.‒ Taka so naša pravila; mi nismo kaka turška	A
kavarnah in pri pojedinah, ne da bi bili užalili	ž	njim polkovnika.Z ozirom na njegovo mogočnost	A
Jurij Oražem se mu ni podal. Dosti je imel	ž	njim opraviti v službi, pa da bi mu žrtvoval	A
življenju in se čudovito hitro priučila srebati	ž	njega smetano, ‒ krepka in smela natura, ki	A
hišah ponujati svoje blago. Če je šla tovarišica	ž	njo, ji je Katra govorila vso pot o svojem sinu	A
drug, najmanj pa vojak; pa se je Katra sporekla	ž	njo in ženici sta molče priromali v mesto.	A
Kadar je šla Katra po Rebri in je potoval	ž	njo božji človek, ki jo je rad poslušal, je	A
stran 45 . / stanovanje. Doma je tudi govoril	ž	njo, kadar sta bila sama, seveda v prav kratkih	A
bila in ves denar bi mu bila prinesla, naj se	ž	njim poživi in razprostre.V hiši so vsi vedeli	A
skakljala po stopnicah k sinu, pa nihče ni govoril	ž	njo, ker se je vsak bal, da ne bi zadel ob občutljivo	A
vojaškega konja! ‒ no, moji tovariši so bili	ž	njo zadovoljni in marsikdo si je globoko oddahnil	A
svojim očetom, sicer ne morem nadaljevati.« »	Ž	njim nočem biti v nikakšnih razmerah več,« se	A
ampak bridko sabljo zagrabim in izbijem Vam	ž	njo iz Vaše stare glave zaljubljene muhe, pasja	A
Izpustiva rajše bridko sabljo ‒ sem rekel ‒	ž	njo očetu ne smeš žugati, ker zanj je ne nosiš	A
hočete na tak surov način poučiti, ker modrujete	ž	njim.« »Kjer se mnogo modruje, tam se mnogo	A
plosko roko položil na papir. »Očeta ne zavrzi,	ž	njim se gotovo še snideš, če ne tukaj, pa na	A
pridružili tudi drugi vaščani; no, siromak ni mogel	ž	njimi govoriti; dvignil se je na stremenik,	A
Ali za štiri pesti slame pa vendar imate, da	ž	njo odrgneva konja.« »To pa.	A
obveljalo. Včasi varuh ni bil povsem zadovoljen	ž	njeno mislijo glede gospodinjstva, zmajeval	A
drva. Če je le mogel, je izpregovoril par besed	ž	njo.Ona se ga ni ogibala.	A
deček se mi je zdel premlad, da bi govoril	ž	njim dalje o razmerju, ki me je jelo živo zanimati	A
so mi že nasvetovali, naposled pa tega Črža.	Ž	njim imajo svojo konjsko kupčijo, pri kateri	A
bi lahko drkal po njem ali pa škorenj namazal	ž	njim.Kar plavajo mi črke po maščobi in se sestavljaj	A
nekega večera v začetku oktobra poslavljali	ž	njim na mariborskem kolodvoru. Prihodnji predpust	A
FR.	Ž.	‒ ŠESTDESET LET NEPRESTANO V ISTI KOŽI!	A
v dve polovici. Eno uživa posestnik iz fare	Ž.,	drugo polovico posestnik iz vasi N.Res je travnik	A
Predelili so travnik napol. Posestnik iz fare	Ž.	je bil takoj voljan, da plača polovico stroškov	A
s silnim, možatim glasom: " D u š a, k a j	ž	e l i š ?"	A
tistega hrupnega poeta, a jaz nisem govoril	ž	njim ves večer niti besedice; tudi ni bilo treba	A
In kakšni ljudje so tam: v večnem prepiru sem	ž	njimi.Napadajo in opravljajo nas, kjer le morejo	A
tovariša, da mi je pisal naloge in da sem se učil	ž	njim, če se mi je zazdelo. Zahajal je k nam	A
sem oblekel nekoč tisto suknjo ter se valjal	ž	njo po snegu, on pa je stal tam napol nag, na	A
Pojdi z menoj, da boš kosil pri nas! In šel bi	ž	njim, gosposkim, po cesarski cesti, med ljudmi	A
v temi. Zdelo se mu je, da je nekdo govoril	ž	njim, da ga je bil nekdo prijel pod pazduho	A
zavest bedasta in protinaravna, in da si kradem	ž	njo najlepši poetični čut nenasičene ljubezni	A
nevedé pridružil grbastemu starcu in pričel	ž	njim govoriti. ”To je vreme, fej!	A
gospodarju, da se ima nekaj imenitnega pogovoriti	ž	njim ... Da ga je res nekaj tiščalo, videlo se	A
85 . / pripovedovala, ki se je takrat peljala	ž	njim ...No, o tem se prav lahko reče, da ga je	A
”Kaplanov.	Ž	njim se ne bote mogli peljati; ima svojo sestro	A
- Nocoj je šla na ples!“ ”Pa vi ne	ž	njo?“ ”Seveda ne ... kako bi drugače tukaj	A
angel Rafael, v nebeški papir zavite - kaj bi	ž	njimi?Kako in kam bi s petimi kronami?	A
to je moje premoženje! Tri tedne bom živel	ž	njim - ali se da izhajati tri tedne s tremi	A
Pršelo je zmerom gosteje, nočilo se je. ”Bog	ž	njo ... jaz imam rad mlade obraze, zakaj bi jih	A
urednikom sva si bila dobra znanca in občeval sem	ž	njim mnogo, četudi sem vedel, da je malovreden	A
pravica; preveč sem bolan, da bi se prepiral	ž	njimi o teh visokih rečeh ...Ampak preudari: za	A
Tako je šel in Bog nakloni, da je šla zvezda	ž	njim ...	A
pobratil se je z župnikom in se je pomenkoval	ž	njim o letini, o ženitbah, o nagli smrti oberbajtarja	A
Koželju. Ali vse to je prazna estetika; kaj bi	ž	njo v tem ognju, ki mi je razpalil glavo in	A
Brezovnika. Nikakega posebnega opravka nisem imel	ž	njim; toda pred smrtjo se mi je zaželelo še	A
morem, ne govoriti. Časih vže obžalujem, da sem	ž	njo skupaj prišel, saj sem bil prej vendar tako	A
da niti on ni eksistiral, - da sem govoril	ž	njim samó v nemirnih sanjah ... Olajšal sem svoje	A
sanje ne uresničijo nikoli. Samo igrala se je	ž	njimi, ker so bile tako lepe; po vrtu je hodila	A
je bila ... Bog vedi, če se še ti nisi ukvarjal	ž	njo!“ Nekdo je pljunil naglas.	A
bolehen in navadno leži. . / . / stran 333 . /	Ž	njim ne boš smela imeti veliko opravka, zato	A
sodišču, in na kakšen način je imel opravka	ž	njó, to ni znano nikomur; resnica je samá, da	A
imel ravno posebnega dela, poigral se je malo	ž	njim.In ne samó v pisarni.	A
časa, da se vsi Božičevi hlinijo v občevanju	ž	njim.Izprva, ko je bil to zapazil, hotel je	A
ni vedel razlagati. ”In vaša mama, kako je	ž	njo?“ ponovila je Božičevka. ”Boljše.	A
mu nič ne verjamem. Ogibaj se ga in ne bodi	ž	njim prijazna ...!Saj bi moral že davno sam videti	A
A bal se jih je obenem. Vedel je sam, da	ž	njimi uničuje resnico, da jo dela malenkostno	A
vselej tisti osladni smehljaj, kadar je govoril	ž	njim o Pavli.Slišal je bil od daleč, da hodi	A
hipu ni mogel jasno razbrati, kaj se je zgodilo	ž	njim, a vedel je določno, da je stopil na prag	A
njen pogled. Ves dan se je ukvarjala mati	ž	njo; kadar je ni vodila za roko po vrtu, po	A
po vrtu, po drevoredu, ali kadar se ni igrala	ž	njo na tleh, so bile pri njej vse njene misli	A
Najboljše je, ženka, da se ne ukvarjaš toliko	ž	njim; ena sama noč, pa si že vsa upadla v obraz	A
lepem gozdu in plava bogve kam. Potok se igra	ž	njo, vzdigajo jo valovi, mečejo jo ob breg	A
vraga, se klati tod ... kaj, vraga, ima opravila	ž	njim moja skrb?... Tako lepa bi bila lahko noč	A
slinastih ust. Človek ga je srečal, govoril	ž	njim, nato pa je šel zlovoljen dalje in je pljunil	A
za resno besedo ne mara... kaj se bom pretepal	ž	njim na cesti?“ Pošten človek se briga za	A
vest in prišlo je pohujšanje ... Kaj me druži	ž	njimi, s temi sencami, ki tavajo po dolini,	A
se je nasmehnil debeli župan. ”V mrtvašnico	ž	njim, pa je konec besedi!“ ”Ali je mrtev	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani