vsak (401-500)

Emocionalno sem navezan na	vsak	prah. Zaspim.	A
kuhalnik, gepl, radijski sprejemnik,	vsak	dan prijazna deklica me obišče	A
Sosed: pes z naduho.	Vsak	dan se pridušuje, ko prihajam	A
sedeli smo in govorili, potem pa	vsak	od nas se je umil in kmalu smo	A
venca - emocionalno sem navezan na	vsak	prah, moremo razbrati izjemen	A
uscan! * Tjeb lahk je gourit,	vsak	dan flangiraš, a tega, kok sm	A
tuji postaji; od takrat bom mimo	vsak	vlak zamudila. Ne bom tam našla	A
vem, kdo sem, ne kakšna sem.	Vsak,	ki me sreča, me ustvari po svoje	A
pretegnjena in povaljana sem	vsak	hip lovila in vsak hip bežala	A
povaljana sem vsak hip lovila in	vsak	hip bežala. Strah pred vsem, najbolj	A
reši, četudi me nese na ramah.	Vsak	pojde sam tako je rečeno in zapisano	A
vpraša: kod in kam? Z nevoljo	vsak	pomaga! To pa nadloga vseh nadlog	A
brate, da zanje trudiš dan se	vsak,	da vzore mi uresničiš zlate kot	A
zelen. Sinoči junak krepák je bil	vsak,	prepoln je zdaj ran, sinoči cvetán	A
napravljajo k lipam se trem, in	vsak	teh tesarjev na rame sekiro nabrušeno	A
žarkov zlati trak uzor je plemeniti	vsak.	Ne tu na zemlji zapuščeni iz ognja	A
se žaré plameni. Zato pa sveti	vsak	uzor nam gor, kjer je njegov izvor	A
se useda za tujo mizo žive dní;	vsak	grižljaj mu preseda, požirek vsak	A
vsak grižljaj mu preseda, požirek	vsak	mu zagreni. Gorjé, kdor zatajiti	A
zdraví; meni pa nekdanjo rano	vsak	dan zopet ponoví. V teku, ki tekó	A
Kar mora bit′, naj se zgodi,	vsak	svojo pot hodiva, na levo jaz	A
živo, vkup so iz vasi otroci,	vsak	saní v premrli roci vozi in drži	A
daj se v bojih klati za cesarja,	vsak	dan da dvojačo ti denarja in če	A
do ust razlega, kar tu med nami	vsak	prisega: da srce zvesto, kakor	A
ITALIJA ‒‒‒‒‒ MODA Ali verujemo	vsak	v neblazirano resnico, ki jo živimo	A
pes: dober dan. Jaz prihajam	vsak	dan, vsak dan v rdeči prapor ovit	A
dan. Jaz prihajam vsak dan,	vsak	dan v rdeči prapor ovit. Gospodje	A
Gospodje v zlatih kožuhih,	vsak	molči kot pribit. Moje dekle je	A
brado. Nova doba prihaja, KO BO	VSAK	DELAVEC ČLOVEK, KO BO VSAK ČLOVEK	A
BO VSAK DELAVEC ČLOVEK, KO BO	VSAK	ČLOVEK DELAVEC. Nova doba prihaja	A
pokopan. Črne postave gredo mimo	vsak	dan. STRELJAJTE!	A
Ena, dva, tri, štiri, pet,	vsak	preklet, mi vsi, eden, dva, tri	A
Žalostne slike so šle mimo nas	vsak	dan, vsak dan so vojaki umirali	A
slike so šle mimo nas vsak dan,	vsak	dan so vojaki umirali, konji umirali	A
gledamo življenje iz daljav Smrti.	Vsak	dan jadramo v veliki Prostor na	A
/ stran 166 . / Tudi če me	vsak	preklinja. Mrzla cev.	A
vinogradu, drugi so v hramu ‒	vsak	si po svoje otožnost odganja.	A
zbudil, uradnik odveže trak ‒	vsak	dan enak poziv ... Monotoni koraki	A
maščevanj, ki dvigajo se kot morje	vsak	hip v tej ozki strugi gnijočih	A
Iz nezavesti padam v zavest.	Vsak	dan, vsak dan pijan, pijan. Evropa	A
nezavesti padam v zavest. Vsak dan,	vsak	dan pijan, pijan. Evropa.‒ ‒ Konec	A
volk, med žarečim kolesjem človek	vsak	dan, vsak dan. Samo en obraz sije	A
žarečim kolesjem človek vsak dan,	vsak	dan. Samo en obraz sije vanj.	A
to sivo bolečino, ki mojo dušo	vsak	dan bolj duši. Te tihe, črne,	A
zvezdno semenje. Ti, ki bi rado v	vsak	atom, ko razblestiš se in že ugašaš	A
usodo. Tako grem jaz, tako gre	vsak,	kdor čuti cilj v daljavi: če usoda	A
in dan, dekle je hodilo po vodo	vsak	dan, zakaj se je danes studenček	A
veseli. Le pijmo ga, pijmo ga	vsak	en glaž, da nam bo krajši čas	A
veseli. Le pijmo ga, pijmo ga	vsak	po dva, da bomo vesel′ga srca	A
veseli. Le pijmo ga, pijmo ga	vsak	po tri, to nas korajžne stori	A
veseli. Le pijmo ga, pijmo ga	vsak	po štir′, da bode vesel tud′ oštir	A
veseli. Le pijmo ga, pijmo ga	vsak	po pet, na zdravje slovenskih	A
ni mi tuj noben obraz, pozna me	vsak,	vsakogar jaz. Zato pa, zvon, le	A
na grob! Kdor bo tam mimo šel,	vsak	bo tako zapel: Ta je bil vinski	A
stran 113 . / Zdaj sem pa pisar,	vsak	m′ je gospodar, včasih nimam še	A
mi, točaj, potem se podamo spet	vsak	na svoj kraj. In pridemo kdaj	A
Kovačeva pila, nič plačala, pil bi ga	vsak	hudič, plačal pa nič. Mi se imamo	A
Mi, smo lovci, zgodaj vstali,	vsak	svojo puško na ramo d′jali. Po	A
pozna, da te nobeden ne pozna, pa	vsak	te rad ima. »Jaz sem iz kraja	A
šel, . / . / stran 240 . / oja,	vsak	bo takoj spoznal, oja, to je bil	A
zeleni, to mene najbolj veseli.	Vsak	kmetič ′ma svoje veselje, če vedno	A
bo pregnan, da rojak prost bo	vsak,	ne vrag, le sosed bo mejak! Nazadnje	A
srcu mislimo; dokaj dni naj živi	vsak,	kar nas dobrih je ljudi! Priroda	A
se, poje lepo, poje sladko, da	vsak,	kdor mimo gre, pod drevjem ustavi	A
zakaj bi vesela ne b′la. Saj	vsak	dan krog mojega čela mi sap′ca	A
obšli. . / . / stran 337 . /	Vsak	muore bit′ učan predajat′ ruobo	A
me. Nihče mi roke ni podal, le	vsak	me karal je. Sprejmite, prosim	A
srca, slovenskega duha, srca.	Vsak	naj propade, kdor rod svoj taji	A
ne daj, samo le prid′ še kaj oj	vsak	večir! Proč, proč, proč se ti	A
pesem je učila: »Ljubček, tebi	vsak	dan huje! Kaj si neki šel na tuje	A
bridke, nevesele: »Ljubček, tebi	vsak	dan huje! Kaj si neki šel na tuje	A
stran 88 . / rožce kosijo. Ima že	vsak	koso, kaj si nabrusil bo, v jutro	A
daje zjaml rast: Dej ga pa spimo	vsak	jen gvaž, de b′ vastov Jezos pr	A
par. Fantje po vas pojejo, pa	vsak	jma soj par: jast sm pa jna revna	A
Kdorkol′ bo memo šel, to bo	vsak	spoznal: Ta je bil vinski brat	A
Kajti pesnica Sonja Votolen je	vsak	hip tako pogumno erotična in plašno	A
modrino in njuno obleko In sem	vsak	dan svetla in modra brezmejna	A
in čitankah, po katerih Sonja	vsak	dan uči otroke abecedo življenja	A
znotraj sebe vedno jaz edina, da	vsak	od nas s svojo glavo kima. Včasih	A
vanj se sklanja res lahko prav	vsak.	A oslepljen s svetlobo, z vrha	A
vodijo nas, enega za drugim, da jo	vsak	svoj košček odtali, in razodevajo	A
da zdaj si lep. Ne veš, da	vsak	te željno čaka cvet. A jaz?	A
POLICI Sloniva za steklom ...	Vsak	v drugem kraju zreva v iste črne	A
kraju zreva v iste črne oblake in	vsak	svoje misli misliva. Pred očmi	A
zginjajo šumno kaplje enake ob njih	vsak	drugače čutiva. Stopiva na dež	A
obrabljene. Do vseh nas so poti, kjer	vsak	se včasih izgubi, ker krila ga	A
spogleduje, povsod je že mirno in	vsak	sladko spi, jaz pa le zvesto še	A
zadrege gleda izpod pajčolana.	Vsak	bi rad, da tam ostane, kamorkoli	A
dobro vse smo razumeli, ves čas,	vsak	v sebi ljubi, smo živeli. A ko	A
svoje mogel ni nihče oditi.	Vsak	v svoji in vsi v isti ‒to je bil	A
hrepenenje! A proti meni majhna dlan,	vsak	dan steguje se, vse kar ostane	A
krošnji se šumeče, a spodaj se	vsak	piš dotakne te ‒ a mislil si,	A
misliš, da ljubljen si, kot ne prav	vsak,	naenkrat, kljub vsemu, med prsti	A
pa že gre za angelske vidike,	vsak	je srce nekakšnega pogoja. živ	A
pa me kot kosca vabi na obed	vsak	kmet, zakmašen v gmajni, hlevu	A
Predvideni v privzetje, odišavi se	vsak	ponirek moški v svežo draž. V	A
razodela drug drugemu kot sla,	vsak	igrokazen; za nohte grem mu, dvojniku	A
razdalje še vedno prevelike ‒ ‒	vsak	od naju gleda v svojo smer, napetosti	A
mamim, z globinami vznemirjam.	Vsak	val te samo enkrat oblije; naslednji	A
oblije; naslednji ni več isti.	Vsak	je neponovljiva praznina. Iščeš	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani