bila (2.101-2.200)

stara, zarjavela kosa je	bila	podobna razpeti peruti	A
ves razbrazdan, kakor bi	bila	lica in čelo trije oceani	A
ozrli po njivi, ki je	bila	res lepa, in tudi vsa	A
kipela naravnost v nebo.	Bila	je res mogočna gora, veliko	A
vseh drugih gora. In	bila	je tudi najlepša.Rasla	A
bolj širila. Naposled je	bila	že tako široka in globoka	A
beli orli. Ta dva sta	bila	mlada in sta v svoji vihravosti	A
sta v svoji sreči tudi	bila	lahka in močna, sta lahko	A
drugačno toploto, ki ni	bila	podobna toploti sončnih	A
samo zase. Orlica pa je	bila	mehkega srca, kakor nekateri	A
redki ljudje. Ker je	bila	sama srečna, bi rada videla	A
bili vsi srečni. Ker je	bila	sama deležna ljubezni	A
povedal. »Rad bi, da bi	bila	dva in da bi se imela	A
je to njivo. Takrat je	bila	tudi jesen. Njiva je bila	A
tudi jesen. Njiva je	bila	vsa bela v cvetoči ajdi	A
orlici. Z vrha gore je	bila	njiva seveda videti zelo	A
svoje obleke! Včasih je	bila	zlatorumena v cvetju oljne	A
kot nevesta. Takrat je	bila	kamnu najbolj všeč.Zdelo	A
stopnico. No, naposled je	bila	tu zadnja polica.Še enkrat	A
jelka macesnu, ker je	bila	sama preveč sramežljiva	A
nikamor!« Jelka pa je	bila	bolj potrpežljiva, pa	A
in zibelko. Jelki je	bila	najbolj všeč zibelka.	A
obstal, ker je videl, da je	bila	tam zemlja razkopana.	A
neusmiljeno hreščala;	bila	je podobna dobro pitani	A
precejšnjo vrečo, ki je	bila	napolnjena s kosi raznovrstnega	A
neslišno. V kuhinji je	bila	tema in mama je vsa preplašena	A
nos. Vsa vas se ga je	bila	že zdavnaj privadila	A
pihal, siva Lakota pa je	bila	še v povojih in zaradi	A
snegu. Tista pravljica je	bila	zelo dolga in mene je	A
čez gmajne in brda in	bila	je prazna, sovražna, mrzla	A
hčerka edinka, se je	bila	pred štirimi leti nekam	A
italijanskim brigadirjem se je	bila	spečala - da, ta Tilka	A
skoraj pred mesecem dni je	bila	pisala Albinu in Albin	A
V svoji mladosti je	bila	Marija Lukša večkrat v	A
igrala njena dva sinova.	Bila	je v Politeama Rossetti	A
sinova. O, ta dva, ta sta	bila	od Boga poklicana, da	A
meni. Želel bi, da bi	bila	na sveti večer pri meni	A
nositi na mizo. Ko je	bila	miza že zvrhana razne	A
noč blodili krog nje.	Bila	je z Albinom.Violino je	A
iz vlaka. Cesta pa je	bila	neskončna in stare noge	A
zelenje. Vsa dolina je	bila	tako lepa, da bi morala	A
presledkih. Tudi vas je	bila	tiha in prazna.Moških	A
je učila italijanščino.	Bila	je majhna, okrogla, črnolasa	A
je marali. A tudi če bi	bila	lepa in prijazna, je ne	A
šopkom medvejk. Jerica je	bila	nezakonski otrok Laznarjeve	A
Laznarjeve dekle Urše.	Bila	je tako majcena in drobcena	A
bridko pomoto; medvejke je	bila	nabrala za učitelja, zdaj	A
zamahnila ni. V vasi je	bila	šele nekaj mesecev in	A
v Kanižarico, kjer je	bila	bolnišnica, je zelo kratka	A
toda tista vožnja je	bila	zelo dolga.Avtomobil je	A
Na njegovem obrazu je	bila	bridkost, kakršne še nisem	A
Toda tista bridkost ni	bila	samo bridkost.V njej je	A
sem mu v obraz. Še je	bila	na njem bridkost in z	A
pred dvajsetimi leti je	bila	vas drugačna: vse bolj	A
bolj zgrnjena in topla je	bila,	vse manj gola in ranjena	A
Tvoje pismo. Kako sem	bila	žalostna. Tako daleč so	A
Tinici petnajst let, je	bila	že dobro razvita.Jurjeva	A
srečanje neprijetno.	Bila	sta oba iz ene in iste	A
Nanci. Vedel je, da je	bila	Nanca Ludvikovo dekle	A
enajstih pred polnočjo je	bila	sodba izrečena. Na smrt	A
premaknil. Ura je nekje	bila	polnoči.Kmalu za tem so	A
nikdar marali, ker je	bila	mrzla, zadirčna in pobožnjaška	A
nekakšni grofici, ki je	bila	stranska in suha veja	A
mojih otroških letih je	bila	tam široka lisa goste	A
bosimi nogami, ker je	bila	tako mehka in hladna.	A
krenil v hlev. V hlevu je	bila	samo svetlo siva hlevarica	A
trhla lesena ograja je	bila	poraščena z mahom in se	A
vejah mogočnega oreha je	bila	tišina, tista glasna tišina	A
pokazati svojo barvo.	Bila	je kajpak bela; denar	A
ji nasmehniti, ker je	bila	resnično nejevoljna nase	A
prikimal, kajti teta je	bila	vedno bolj prikupna.Sedela	A
Sedela je pred mano in ni	bila	nič več zajedljiva štrigalica	A
štrigalica. Prav nič ni	bila	podobna tisti nekdanji	A
pobožnjaški trlici. Trlica je	bila	še, nemara še bolj koščena	A
koščena in zgarana, toda	bila	je zgarana, kakor se človek	A
zmeraj na jeziku. Skratka,	bila	je živ človek sredi živega	A
poskočila. »Kje sem že	bila?	Že vem.	A
hotela povedati. Šivilja je	bila.	Živa in lepa čeča.	A
Šla je. Srečna pa ni	bila.	Pred petimi leti je umrla	A
nosil v kuhinjo, ker je	bila	ženska bolj slabotna in	A
nekakšnem Fra Diavolu. Baje je	bila	pesem iz neke opere o	A
izkopal jamo. In ker sem	bila	tam, sem šla, kakor bi	A
izgubila nit. Kje sva že	bila?	Aha!	A
rekel, ‘toda takrat si	bila	ti še kuhana in pečena	A
nakremžila in kar huda je	bila,	’ je pripovedoval potem	A
sredi poletja, čeprav so	bila	okna odprta in maj še	A
kakor pred leti, ko sva	bila	še mlada in sva v sobi	A
Sama dobra volja ga je	bila.	Oči pa je imel že tako	A
delo res opravil in je	bila	tvoja vest čista.«	A
Pogledal sem jo; teta je	bila	zamišljena. »Kdaj	A
popoldne. Vsa dolina je	bila	že v senci.Gore so silile	A
zamahnil z roko, kakor je	bila	njegova navada, in vsi	A
nadaljevala teta, »zdaj pa je	bila	domovina, domovina iz	A
in naglo, kakor bi se	bila	odločila, da mora to težko	A
že rekla. Pri njih sem	bila.	Zvečer.	A
in ob vsaki uri, ker je	bila	bajta na samem.Toda svoje	A
in srepo buljili v nas.	Bila	je domobranska žlota.	A
presoji. »Da, kje sem že	bila?	« je rekla teta in spet	A
danes jo vidim. Bela je	bila	kakor prt in tako miren	A
zamahnil z roko, kakor bi	bila	njegova roka in revolver	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani