lovrek (689)

posteljo. »Kje si bil,	Lovrek?	« ga je tiho vprašala mati	A
ponovil deček. »Ne vem,	Lovrek	moj,« je trudno odgovorila	A
slišite, mama,« je dejal	Lovrek,	»Miha je bil divji, da	A
Oba sta se zamislila.	Lovrek	je zamolčal sklep poslov	A
bodočnosti svoje dece.	Lovrek	je dvignil glavo.	A
V posteljo jo ponesi,	Lovrek!	« je velela mati. »In tudi	A
gotovo si hudo truden.«	Lovrek	se je zehaje spomnil na	A
noč, moj pridni, dobri	Lovrek!	« »Lahko noč, mama	A
je bilo lepo in hladno.	Lovrek	in Polonica sta spala	A
cerkvami in kapelami.	Lovrek	je zadihal močneje, prelepa	A
zaslišali koraki, ki jih je	Lovrek	predobro poznal.Zdrznil	A
živino pa krmi ubogi	Lovrek.	Ali se ne bojite Boga?	A
prestrašeno zajavskala.	Lovrek	je zadrhtel od groze in	A
očem. Nazadnje je viknil	Lovrek:	»Oče, ali je res, kar	A
pobeglih poslov krivičen. On,	Lovrek,	je bil še majhen, toda	A
se jezi na ves svet.	Lovrek	pa je vestno izpolnil	A
žaru veselja. »Moj dobri	Lovrek,	« je vzkliknila hvaležno	A
Franca,« je vzkliknil	Lovrek	razburjeno, »oče so te	A
Nekaj mi moraš obljubiti,	Lovrek,	zdaj v tej uri!Obljubi	A
rotečim besedam. »Obljubi,	Lovrek,	« je silila bolnica.	A
Po sinkovem odhodu,	Lovrek	se je moral pobrigati	A
zgodnjega krompirja.	Lovrek	je v štedilniku naložil	A
jaz črno na belem ...«	Lovrek	je slišal, kako je oče	A
kriknil prisluškujoči	Lovrek	ter se po zidu pognal	A
pojdite k mami!« je zaprosil	Lovrek	s plašnim upanjem, da	A
drugače se spozabim ...«	Lovrek	se je komaj utegnil skriti	A
je priskočil prepadli	Lovrek,	iz kuhinje je pritekla	A
ga začel otipavati.	Lovrek,	ki ga je zdaj najbolj	A
in se zgrudila na tla.	Lovrek	jo je še komaj ujel in	A
Preplašena sestrica je stekla,	Lovrek	sam pa je ostal pri nezavestni	A
zapitega človeka je zrl	Lovrek	pred seboj skrušenega	A
Bežati moram.	Lovrek,	ne bežim, da se izognem	A
sami?« »Moram, moram,	Lovrek.	Če ostanem, me zapro.	A
ženejo skozi trg ...?«	Lovrek	ni odgovoril.Nekako omamljen	A
»Sinko.	Lovrek	moj,« je zahropel, »odpusti	A
zunaj na trati. Ko je	Lovrek	odpiral okno na koncu	A
VI.	Lovrek	je sprevidel, da ne more	A
duševnimi očmi. Ko je	Lovrek	vstopil, je videl na materinih	A
ob njunem obisku. Mali	Lovrek	vriska in kliče ... Hlev	A
izbral za svojo družico ...	Lovrek	je opazil na obličju svoje	A
učitelja mojega Lovreka ...« »	Lovrek	vam je tiček,« se je nasmejal	A
taki priliki zavzdihnil	Lovrek,	»a zame je Beli dvor vendarle	A
povejte!« je radovedno silil	Lovrek	vanjo. Starka	A
pristavo, tvoj ljubi dom,	Lovrek.	Poslej je tam stanovala	A
Veste, teta,« je menil	Lovrek,	»Polonica je še premajhna	A
kapelici, saj jo poznaš,	Lovrek,	spodaj pod razvalino,	A
Zakaj pa?« je vprašal	Lovrek	in se s strani ozrl proti	A
Konec zgodbe?« je vprašal	Lovrek	nekoliko razočarano.	A
zgladka pogodila. Vidiš,	Lovrek,	tako so si Gradniki pridobili	A
priženil?« je poizvedoval	Lovrek.	Teta se je namrdnila	A
čigavega rodu izhajajo.«	Lovrek	je zazehal: »Čudne stvari	A
trdo z jezika. »Veš,	Lovrek,	mi Gradniki smo čudne	A
doživel, še več nadlog ...«	Lovrek	se je stisnil k njej in	A
pomikal že proti enajsti.	Lovrek	se je sicer pošteno trudil	A
že zanimali zanjo ...«	Lovrek	se je zdaj nekoliko spoštljiveje	A
kakor brez lastne volje se	Lovrek	dvigne z ležišča, stopi	A
poln mile otožnosti. »	Lovrek,	jaz sem, teta Ana,« spregovorijo	A
kliče in vabi: »Pojdi,	Lovrek,	ni daleč moj dom, ni daleč	A
postajal gozdni hlad in ubogi	Lovrek	je kmalu drgetal po vsem	A
V tistem trenutku je	Lovrek	z vso razločnostjo videl	A
bučanje podzemnih voda.	Lovrek	je kar otrpnil od groze	A
sanjalo,« je zašepetal	Lovrek	z močno olajšanim srcem	A
nisem bal,« je odvrnil	Lovrek,	»pač pa pozneje.«	A
vernim dušam v vicah.	Lovrek	pa v prekrasnem jutru	A
Med njimi je bil tudi	Lovrek,	čeprav ga je bila teta	A
pomagala pri gospodinjstvu,	Lovrek	pa je iz bližnjega gozda	A
bila tudi oba Gradnikova:	Lovrek	je hodil v tretji, Polonica	A
ljubljenega učitelja Urbančiča -	Lovrek	je tudi letos ostal v	A
zdaj se jim je umikal	Lovrek,	oklenivši se toliko tesneje	A
domovanje Gradnikovih otrok. »	Lovrek,	« je zaklical, »ali me	A
obstali in se obrnili,	Lovrek	pa je pol vzradoščen,	A
šireči se sadovnjak. »Ti,	Lovrek!	« se je obrnil nazadnje	A
oboževanega učitelja. »Veš,	Lovrek,	tisto noč, ko je umrla	A
otroka, posebno nate,	Lovrek,	da zrasteš v vrlega moža	A
rigolanje utegne biti	Lovrek	prešibek.Najela bom pač	A
krompir in črno deteljo.	Lovrek	pa je trdno upal, da sčasoma	A
ukvarjala z domačimi nalogami,	Lovrek	pa je z žarečimi lici	A
je potekla kaj hitro.	Lovrek	se je mnogo naučil in	A
že naslednji dan. Ko je	Lovrek	po končanem pouku čakal	A
cesti, iz katerega je	Lovrek	z vnemo žagal šumečo,	A
seveda,« se je zasmejal	Lovrek,	»saj ni tako daleč.Vrt	A
pod njunimi nogami. »	Lovrek,	tvoj oče mi je pisal	A
tvoj oče mi je pisal ...«	Lovrek	se je zdrznil in pobledel	A
znamenje vseh Gradiščarjev.	Lovrek	je ves svoj prosti čas	A
njih sta bila učitelj in	Lovrek	že prvo pomlad nasadila	A
obiskovali s svojo robo.	Lovrek,	Polonica in Kotnikov Janez	A
ob vznožju v Ložnico.	Lovrek	je pogosto razmišljal	A
silam ni maral popustiti.	Lovrek	je torej le odhitel po	A
kapela vsekakor spadala ...	Lovrek	se je zamislil, krožil	A
bil pravzaprav prišel. »	Lovrek,	kaj neki počenjaš, da	A
naslednjo, višjo vzpetino.	Lovrek	je vedel, da se je podobno	A
majhnemu kipu Matere božje.	Lovrek	je potihoma vstal in stopil	A
je bilo tako, saj se je	Lovrek	spomnil na mnoge prečitane	A
hvaležnim pogledom, da se je	Lovrek	skoraj sramoval svoje	A
je ponovil tujec, in	Lovrek	je sramovaje se spoznal	A
Gradnikov,« je odvrnil	Lovrek,	zardevaje proti svoji	A
Žak je bil moj oče ...«	Lovrek	je v zadregi povesil oči	A
neprikritim sočutjem. Ko je	Lovrek	končal, ga je še enkrat	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani