Zadetki iskanja
zvelíčani -ega m, člov. (ȋ) ver. sreča ~ih
zvelíčanost -i ž, pojm. (ȋ) ver.
rel. narediti, da postane človek po smrti deležen večne sreče: Kristus nas je s svojo smrtjo odrešil in zveličal / živa vera ga je zveličala
- zvelíčati se
postati po smrti deležen večne sreče: molil je, da bi se zveličal; zveličati se s pokoro
- zvelíčan -a -o:
zveličan bo zaradi božje dobrote; sam.: sreča zveličanih