začétnik -a m (ẹ̑)
1. človek, s katerim se kaj začne: začetnik rodu / začetnik novih idej / začetnik spora povzročitelj
// človek, ki se prvi začne ukvarjati s čim, delovati na kakem področju: začetnik športnega letalstva pri nas
2. kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju: pozna se, da je kip izklesal začetnik; začetnik pri delu, v literaturi; smučar začetnik / ekspr. on je še pravi začetnik zelo neizkušen, neizurjen je
// kdor pridobiva osnovno znanje, vedenje o čem: poučevati angleščino za začetnike / jezikovni, plesni tečaj za začetnike
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
začétnik -a m, člov. (ẹ̑) ~ novih idej; ~ pri delu, v literaturi; smučar ~
začétnica -e ž, člov. (ẹ̑)
začétničin -a -o (ẹ̑)
začétnica -e ž, člov. (ẹ̑)
začétničin -a -o (ẹ̑)
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
Pleteršnik
Prekmurski
začétnik -a m začetnik: Návuk vogrszkoga jezka za zacsétnike KOJ 1833, I; Návuk vogrszkoga jezka za zacsétnike AIN 1876, 1
Celotno geslo
Pohlin
začetnik [začẹ̑tnik] samostalnik moškega spola
človek, ki se prvi začne ukvarjati s čim; začetnik; ustanovitelj
Celotno geslo
Hipolit
začetnik samostalnik moškega spola
Vorenc
začetnik m, F3, author, ṡazhetnik; author, en ſhtifter, ẛazhetnik, gruntnik, vrṡhohar ene rizhy; proauctor, -oris, tá pervi ṡazhetnik
Celotno geslo
Megiser
začetnik -a samostalnik moškega spola
Besedje16
Število zadetkov: 11
Dostopnost