Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vikanje (6)



  1.      víkanje 1 -a s () glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje ♦ lingv. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini
  2.      víkanje 2 -a s () 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice 2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje 3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje
  3.      skovíkanje  -a s () glagolnik od skovikati: skovikanje je utihnilo
  4.      skovík  -a m () 1. posamezen glas pri skovikanju: slišati je bilo le skovike čukov 2. redko skovikanje: ob skoviku ga je spreletel srh 3. nar. sova, ki skovika: v gozdu se je oglasil skovik; čuk, lesna sova in drugi skoviki ♦ zool. mali skovik najmanjša evropska sova s širokim progastim repom, Glaucidium passerinum; veliki skovik majhna sova s pernatimi uhlji, Otus scops
  5.      skovíkati  -am nedov. () oglašati se z glasom skovik: v gozdu skovika čuk; hukati in skovikati ∙ sova je več večerov skovikala njegovo smrt po ljudskem verovanju s skovikanjem naznanjala skovikajóč -a -e: skovikajoč glas, smeh
  6.      sôvji  -a -e prid. () nanašajoč se na sove: mehko sovje perje / sovji let; sovje skovikanje / sovji samec / ekspr.: imeti sovji obraz; njegove sovje oči




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA