véti vêjem nedov. (ẹ́ ȇ)
1. nav. 3. os., knjiž. gibati, premikati se z enega območja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: vela je rahla sapa; od reke veje mrzel veter
2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda veje prijeten hlad; skozi okno veje vonj po travi / iz njih sta vela moč in odločnost; od njega veje zdravje / iz knjige veje rodoljubje
3. nar. vejati: veti žito z vejalnikom
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
véti vêjem nedov. vèj/vêj vêjte, -óč; vèl/vél véla, vét, vét -a; vétje; (vèt/vét) (ẹ́ ȇ) neobč. Vela je rahla sapa pihala; poud. Iz gozda je vel hlad |se je širil|; pokr. veti kaj ~ žito vejati
Celotno geslo
Etimološki
vẹ́ti vẹ̑jem nedov.
Pleteršnik
vẹ́ti, vẹ̑jem, vb. impf. 1) wehen; — veter veje s snegom, Vrt.; — 2) = vejati, (Getreide) worfeln, Cig., Jan., C.
Besedje16
Število zadetkov: 6
Dostopnost