trobílo -a s (í)
1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci
2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti
3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila
4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej
● slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
trobílo -a s (í) zvoki trobil; neobč. ~ avtomobila hupa; člov., slabš. ~ pisateljevih idej |glasnik, razširjevalec|
Celotno geslo
Etimološki
Pleteršnik
trobílọ, n. 1) das Blasinstrument, Cig., Jan., Cig. (T.), C., DZ., nk.; — 2) das Sprachrohr, Jarn., Mur., C.; = govorno t., Cig., Jan.; — 3) ein thörichter Schwätzer, Mur., Cig., Nov., Savinska dol.
Celotno geslo
Pohlin
trobilo [trobílo] samostalnik srednjega spola
- cev za pogovore, prenašanje zvoka na manjše razdalje
- kdor neprestano govori iste reči
Celotno geslo
Hipolit
trobilo samostalnik srednjega spola
Celotno geslo
Kostelski
Število zadetkov: 8
Dostopnost