razmérje -a s (ẹ̑)
1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu
2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami
b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje
// zunajzakonski odnosi dveh oseb, navadno nasprotnega spola, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim
3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in Cerkvijo / dobra medčloveška razmerja
// v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja
// v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka
4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju
5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi
♦ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jezikosl. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin; pravn. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
razmérje -a s (ẹ̑) ~ med časom in dolžino poti; razdeliti vsoto v ~u 1 : 5; biti v ustreznem ~u s čim; spremeniti ~ do življenja
Celotno geslo
Sinonimni
razmérje -a s BESEDNE ZVEZE S SINONIMI: 
botrsko razmerje bratovsko razmerje incestno razmerje ljubezensko razmerje mezdno razmerje pobratimsko razmerje podnajemniško razmerje posestrimsko razmerje pravno razmerje prijateljsko razmerje sestrsko razmerje svaštveno razmerje stričevsko razmerje zakupniško razmerje
1.
kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega
SINONIMI:
2.
botrsko razmerje bratovsko razmerje incestno razmerje ljubezensko razmerje mezdno razmerje pobratimsko razmerje podnajemniško razmerje posestrimsko razmerje pravno razmerje prijateljsko razmerje sestrsko razmerje svaštveno razmerje stričevsko razmerje zakupniško razmerjeGLEJ ŠE SINONIM: odnos, razmere
GLEJ ŠE: občevati, obveznost, obveznost, odnos, odnos, zaposlovati se, zaposlovati se, zaposlovati se, zavezništvo, odnos, v sorodu, zaposlen
GLEJ ŠE: občevati, obveznost, obveznost, odnos, odnos, zaposlovati se, zaposlovati se, zaposlovati se, zavezništvo, odnos, v sorodu, zaposlen
Celotno geslo
Etimološki
Pleteršnik
Pravo
Gemologija
Pravo
Davki
Pravo
Pravo
Pravo
Farmacija
Farmacija
Farmacija
Pravo
Jezikovna
Kakšno je razmerje med izrazoma »narekovaji« in »navednice«?
Kakšno je razmerje med izrazoma narekovaji in navednice?
Pravo
Pravo
Pravo
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 53
Dostopnost