povêlje -a s (ē)
kratek ustni ukaz, zlasti v vojski: slišati je glasna povelja desetarjev / ustaviti se na povelje stoj
♦ voj. dnevno povelje s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan
// ukaz sploh: zaradi novega povelja smo odpluli predčasno; čakati na povelje za odhod; izdati povelje o deportaciji / pokazati povelje listino z ukazom / na povelje, star. po povelju deželnega glavarja so ga zaprli / šalj., kot pritrdilni odgovor na izraženo željo, zahtevo na povelje, draga žena, je rekel; pren. iz možganov se prenesejo povelja po živčnih poteh v druge organe
● zastar. pod polkovnikovim poveljem so odšli proti meji poveljstvom; vstali so kakor na povelje zelo hitro in vsi hkrati
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Frazemi
Celotno geslo
Etimološki
povēlje -a s
Pleteršnik
povélje, n. der Befehl, die Weisung, die Ordre; povelje in glas arhangela, Schönl.; brez povelja, rok. iz 17. stol.-Let.; zlatopečatno p., die goldene Bulle, Cig.; plačilno p., das Zahlungsmandat, DZ.; — das Commando, Cig.; stotnik, v čigar povelju so hlapci bili, Ravn.
Celotno geslo
Pohlin
Celotno geslo
Hipolit
povelje samostalnik srednjega spola
Celotno geslo
Kostelski
Pravo
Celotno geslo
Sinonimni
Smučanje
Število zadetkov: 12
Dostopnost