potoníti -tónem dov. (ī ọ́)
1. izginiti pod (vodno) gladino: kamen je hitro potonil; ladja je potonila sredi morja; odmrli deli polžev potonejo na dno / knjiž. konj in jezdec sta potonila v deroči reki utonila
2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: potoniti v sanje, spanec / ves je potonil v dolgove
● ekspr. potonila je v mrak, med grmovje izginila
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
potoníti -tónem dov. potónjenje; drugo gl. toniti (í/ȋ ọ́) Kamen je potonil; poud. potoniti v kaj ~ ~ spanec |zaspati|
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
Pleteršnik
potóniti, -tǫ́nem, vb. pf. allmählich oder nacheinander in einer Flüssigkeit versinken; ladja potone; — ertrinken; ljudje so z večine potonili, LjZv.
Celotno geslo
Hipolit
potoniti glagol
Vorenc
Svetokriški
potoniti -im dov. potoniti: vſi ſo imeli potonit nedol. sa volo tiga nepokorniga Iona ǀ odpre oblake, kar prezej vſe kar je bilu shiviga potoni 3. ed. ǀ bodè gvishnu potonil del. ed. m ǀ vſa shivina je potonila del. ed. ž ǀ de ony neso potonili del. mn. m, kakor AEgypzery ǀ tudi shene ſo bile potonile del. mn. ž
Besedje16
Celotno geslo
Kostelski
Prekmurski
potòniti se -im se dov. potoniti, pogrezniti se: Naj sze nepotonim czêli Vu grêha prepaszt rú'zno KAJ 1848, 59
Število zadetkov: 11
Dostopnost