najémnik -a m (ẹ̑)
1. kdor kaj najame: ker najemnik ni plačal najemnine, mu je lastnik odpovedal stanovanje; najemnik stanovanja / najemnik gostilne, kmetije
2. kdor za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo: ob žetvi so si pomagali z najemniki
// v nekaterih državah vojak, ki za plačilo stopi v vojsko: pehoto so v glavnem sestavljali najemniki; redni vojaki in najemniki / vojaški najemnik
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
najémnik -a m, člov. (ẹ̑) ~ stanovanja, posestva; vojaški ~
najémnica -e ž, člov. (ẹ̑)
najémničin -a -o (ẹ̑)
najémnica -e ž, člov. (ẹ̑)
najémničin -a -o (ẹ̑)
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
Pleteršnik
naję̑mnik, m. 1) der gedungene Lohnarbeiter, der Taglöhner, der Miethling; najemniki, die Arbeitsleute, Cig.; die provisorisch aufgenommenen Grubenarbeiter, Idrija-Frey. (Rok.); — der Söldner, Cig. (T.); — 2) = najemec, Cig., Jan.
Prekmurski
nájemnik tudi nájimnik -a m najemnik: Nájimnik pa i ki je nej paſztér KŠ 1771, 300; kak nájimnik hudi KAJ 1848, 379; Etaksi neszrámnyáczke szo nájemnitzke tiszte kacse KOJ 1845, 87; keliko nájimnikov ocsé mojega, Ali Francúzi po nájemnikih szo szkrivoma reberijo naküriti steli KOJ 1848, 118
Celotno geslo
Pohlin
Celotno geslo
Hipolit
najemnik samostalnik moškega spola
Vorenc
najemnik m, F3, auctoratus, najamnik, dolṡhán; mercenarius, -a, -um, najamnik, ṡa lon najeti déloviz; operarius, -rÿ, déloviz, najamnik
Besedje16
Pravo
Črnovrški
Število zadetkov: 12
Dostopnost