izvŕšen -šna -o prid. (ȓ)
ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: izvoliti izvršni odbor; izvršni organi / izvršna oblast / izvršne funkcije / izvršni svet v socializmu izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine; Republiški izvršni svet; Zvezni izvršni svet
♦ pravn. izvršna sodba izvršljiva sodba
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
Pravopis
izvršèn -êna -o (ȅ é é) ~a kazen; pravočasno ~o delo → narejeno, opravljeno; ~o povelje → izpolnjeno
izvršênost -i ž, pojm. (é)
izvršênost -i ž, pojm. (é)
Celotno geslo
Etimološki
Celotno geslo
Etimološki
Pleteršnik
SSKJ²
izvršíti -ím dov., izvŕšil (ī í)
1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
♦ pravn. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj
// narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na nasprotnikovo postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo
2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo
1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
♦ pravn. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj
// narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na nasprotnikovo postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo
2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo
- izvršíti se publ.
zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale
- izvršívši zastar.:
izvršivši svojo dolžnost, je odšel
- izvršèn -êna -o:
izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku
● postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
Število zadetkov: 7
Dostopnost