Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

ge=transcendenten (1)



  1.      transcendénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. 1. ki presega izkustvo, zavest; presežen, nadizkustven: transcendentna predmetnost, resničnost 2. ki presega naravno, zemeljsko; nadnaraven, nadzemeljski: bog je transcendenten; transcendenten in imanenten / po veri je človekov smisel transcendenten 3. navadno z dajalnikom ki obstaja zunaj zavesti, zunaj osebka: vsak osebek, predmet je drugemu osebku transcendenten / to vprašanje je stroki transcendentno presega področje strokemat. transcendentna funkcija funkcija, katere enačba ni algebrajska; transcendentno število število, ki ni rešitev algebrajske enačbe s celoštevilskimi koeficienti; sam.: razmišljanje o transcendentnem




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA