Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
spremeniti (51-75)
- kúrz -a m (ȗ) 1. aer., navt. smer gibanja, zlasti ladje, letala: določiti kurz; menjati, spremeniti kurz in hitrost / izračunati kurz / pluti po kurzu 2. publ., navadno s prilastkom organizirana dejavnost z določeno tendenco: dosleden kurz socialističnega demokratizma; začel se je kurz preusmeritve v našem gospodarstvu / spremeniti dosedanji politični kurz / oster kurz proti izdajalcem / ekspr. ta profesor ima strog kurz 3. navadno s prilastkom skupek organiziranih predavanj, vaj, ki navadno omogoča določeno usposobljenost; tečaj: končati bolničarski kurz; obvezen pripravljalni kurz; udeležiti se kurza plavanja / ustanoviti kurz za učitelje 4. fin., navadno s prilastkom cena valute in vrednostnih papirjev; tečaj: devizni kurz; kurz dinarja, lire; kurz dolarja je padel / emisijski kurz // cena blaga na borzi; tečaj ♪
- legénda -e ž (ẹ̑) 1. lit. pripoved, v kateri nastopa Kristus, Marija ali svetniki: brati, poslušati legende; legenda o sv. Petru / legenda pripoveduje, da je Kristus prišel nekoč na Kras / po legendi je sv. Jurij premagal zmaja 2. knjiž. pripoved, zgodba, zlasti o nenavadnih pojavih, dogodkih, ljudeh: ljudstvo je obdalo kralja Matjaža z legendami; vedel sem za legendo o zakladu, ki je menda tam zakopan; o tem kroži mnogo legend / zanimive legende o pesniku // nav. ekspr. neresnična pripoved, izmišljotina: to niso legende, ampak dejstva 3. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kdor zaradi nenavadnih, izrednih lastnosti vzbuja občudovanje: hrabri komandant je postal legenda / življenje tega človeka je že legenda ∙ knjiž. Matija Gubec je že prešel v legendo je postal legendaren 4. navodilo za razumevanje ustaljenih, dogovorjenih znakov: legenda k zemljevidu, na skici / razstavne
muzejske zbirke so bile pomanjkljivo opremljene z legendami 5. num. napis (na novcu, pečatu): spremeniti legendo pečata ♪
- maskulinizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. lingv. dati besedi ali obliki, ki ni moškega spola, značilnosti moškega spola: narečje je maskuliniziralo samostalnike srednjega spola; maskulinizirajo se samo posamezni primeri 2. biol. spremeniti nekatere značilnosti ženskega organizma v moške značilnosti: maskulinizirati mladiča ♪
- máža -e ž (á) 1. pog. mazilo, krema: napraviti mažo; pozdraviti rano z mažo / lepotilna maža; maža za lase ∙ ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; ekspr. biti z vsemi mažami namazan zvit, prebrisan ♦ agr. rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; šport. maža za smuči snov za mazanje smuči, da bolje drsijo ali da navkreber ne spodrsavajo 2. redko mazanje: zdravnik mu bo predpisal kaj za mažo; maža kože pred sončenjem ♪
- meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med
vami 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte meníti se in méniti se, tudi méniti se 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih;
govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi // skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti ● nar. za te besede se bomo še kje
drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami ♪
- ménjati tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi
nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer;
temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in
jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča ♪
- metamorfóza -e ž (ọ̑) knjiž. pojav, da dobi kdo ali kaj drugačno vsebino, obliko; sprememba, preobrazba: duševne, idejne metamorfoze; njegova politična metamorfoza jih ni presenetila; metamorfoza amaterskega gledališča v poklicno / čudne metamorfoze se dogajajo s tem človekom / doživeti metamorfozo spremeniti se / motiv metamorfoze v pravljicah ◊ bot. metamorfoza sprememba rastlinskih organov zaradi drugačnega načina prehrane, okolja, preobrazba; petr. hidrotermalna metamorfoza; zool. metamorfoza sprememba živalskega organizma na razvojni stopnji med jajčecem in odraslo živaljo, preobrazba ♪
- mobilizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. napraviti, da je kdo v vojaški službi, vpoklicati: mobilizirati mlajše letnike; očeta so mu mobilizirali / mobilizirati fante v partizane / mobilizirati motorna vozila // napraviti, da kdo zaradi posebnih razmer obvezno opravlja kako delo: ob epidemiji so mobilizirali vse zdravnike in drugo zdravstveno osebje 2. opraviti prehod oboroženih sil in gospodarstva iz mirnodobnega stanja v vojno: država je začela mobilizirati; publ. država je mobilizirala opravila mobilizacijo // publ. povzročiti aktivnost ali povečanje aktivnosti česa; spodbuditi, pritegniti: mobilizirati množice, organizacijo za politične naloge; idejno, politično mobilizirati študente / mobilizirati strokovne izkušnje ◊ ekon. mobilizirati kapital zbirati kapital za investicije; spremeniti dolgoročno naloženi kapital v kratkoročno naloženega; jur. mobilizirati
terjatve skrajšati terjatvam rok dospelosti ali jim dati takojšnjo dospelost; med. mobilizirati otrdel sklep napraviti ga zopet gibljivega; šah. mobilizirati figure zbirati in pripravljati jih za akcijo mobilizirajóč -a -e: avantgarda je mobilizirajoča mobilizíran -a -o: mobiliziran civilist; mobiliziran je bil med prvimi ♪
- móder 2 -dra -o prid., modréjši tudi módrejši (ọ́) 1. knjiž. sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren, pameten: moder človek, svetovalec; moder mož; on je najmodrejši med njimi; modro dekle; iron. tega je krivo tvoje modro vodstvo; moder v govorjenju; modrejši si, kot sem mislil; moder kot Salomon zelo; modrejši si od mene; postal si modrejši in starejši / ekspr. modra pamet / redko dali so ga v šole, da bi postal moder izobražen ∙ ekspr. če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo da je pameten človek; spet je za eno izkušnjo modrejši spet si je pridobil izkušnjo // ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: hvaležen mu je bil za modre nauke; njegov nasvet se mu je zdel moder; modra sodba; njegova beseda je vedno modra; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo 2. nar. resen, zadržan: zakaj si tako moder / moder
obraz; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam mirnimi, poslušnimi módro prisl.: modro se držati, govoriti, živeti; vse je modro premislil módri -a -o sam.: modri se je hitro znašel; kamen modrih po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; sedem modrih grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom; moška in modra je ta; dokaj modrih je povedal modrih misli ♦ rel. trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa ♪
- modificírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. spremeniti, preoblikovati, prilagoditi: modificirati kak del naprave; nekoliko modificirati kaj / modificirati učne metode, nazore / zakoni tega področja ne veljajo na drugih področjih, če jih primerno ne modificiramo modificíran -a -o: narečno modificirana beseda; snov slike je modificirana po starejšem vzorcu ♦ strojn. modificirana litina litina z dodatki, ki spremenijo njeno strukturo, ne pa njene kemične sestave ♪
- modriján -a m (ȃ) mislec, modrec: bil je velik modrijan; tako so mislili in govorili največji modrijani vseh časov; iron. bomo videli, kaj si boste izmislili, modrijani / redko grški modrijani filozofi // kdor prodorno misli in ustrezno ravna: njega vprašaj za svet, ki je modrijan; vaški modrijan ● kamen modrijanov po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa spraševati ♪
- modróst -i ž (ọ̑) 1. lastnost modrega človeka: občudoval je modrost svoje žene; spoštovali so ga zaradi njegove modrosti; ekspr. človek velike modrosti / podvomili so o modrosti njegove odločitve primernosti, ustreznosti 2. kar vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: te besede so velika modrost; življenjska modrost; modrost v pregovorih / stara modrost pravi: kamen do kamna palača 3. ekspr. misel, spoznanje: vsi so tiščali tja, kjer je on razkladal svoje modrosti; rad je poslušal burkeževe premetene modrosti / iron. sit sem tvojih modrosti 4. ekspr. znanje: mož brez večje jezikovne modrosti; bil je nabit z vso mogočo modrostjo / glava mu je omahovala od same modrosti / šolska modrost 5. rel. krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo: rasti v modrosti ● iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo
izobraženega, pametnega; kamen modrosti po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. stara kost je modrost star človek je razmeroma zelo moder, izkušen; preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden ♪
- móžnost -i ž (ọ́) 1. kar se more uresničiti: za zdaj je to le možnost; nazor o možnosti objektivnega spoznanja / računa z možnostjo, da mu bo kdo pomagal / spremeniti možnost v resničnost 2. navadno s prilastkom kar je dano na izbiro za uresničitev česa: imam samo eno možnost; odločiti se za kako možnost; resnične, teoretične možnosti; imam več možnosti / iskati nove odtenke starih izraznih možnosti / omahovati med dvema možnostma // kar omogoča uresničitev česa: ustvarjene so nove, široke možnosti za razvoj; nima možnosti, da bi nadaljeval študij; materialne, zaposlitvene možnosti; slabe prodajne možnosti; enake možnosti šolanja 3. publ. zmožnost, sposobnost: to presega možnosti enega človeka; meje človeških možnosti; materialne možnosti ljudi; njegove ustvarjalne možnosti so velike / pomagal bom v okviru svojih možnosti ● ekspr. dežela neomejenih možnosti dežela,
kjer je mogoče uresničiti načrte, želje; publ. iščem sobo, po možnosti v Šiški če je le mogoče ♪
- nacionalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. spremeniti privatna, zlasti proizvajalna sredstva, podjetja v državna, družbena; podržaviti, podružbiti: nacionalizirati banke, rudnike, tovarne; nacionalizirati tuji kapital / nacionalizirali so mu hišo 2. redko narediti, da postane kaj (bolj) narodno: nacionalizirati mišljenje / družba se je s pristopom domačih delničarjev nacionalizirala nacionalizíran -a -o: nacionalizirana hiša; nacionalizirano podjetje ♪
- najemodajálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) publ. kdor da kaj v najem: najemodajalec in najemojemalec moreta sporazumno spremeniti pogodbo ♪
- nalépek -pka m (ẹ̑) kar se nalepi: z nalepki okrasiti, spremeniti kaj / kontrolni kuponi so brez ustreznih nalepkov; nalepki na škatlicah za vžigalice nalepke; pren., ekspr. kritik mu je nalepil različne nalepke ♪
- naváda -e ž (ȃ) 1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko a) pri človeku: spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade // navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno,
kakor je njegova navada // izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi ♪
- nèkonvertibílen -lna -o prid. (ȅ-ȋ) fin. ki ni konvertibilen: nekonvertibilna valuta / izvoz na nekonvertibilni trg / nekonvertibilno posojilo posojilo, pri katerem se ne smejo spremeniti pogoji, pod katerimi je dano ♪
- nèpreklícen -cna -o prid. (ȅ-ȋ) ki se ne da preklicati, spremeniti: nepreklicen sklep; nepreklicna odločba; njegova odločitev je nepreklicna // knjiž., ekspr. nedvomen, gotov: to je nepreklicen konec; nepreklicna resnica nèpreklícno prisl.: nepreklicno se odločiti, veljati; to je nepreklicno zadnja uprizoritev ∙ publ. ostal je nepreklicno sam popolnoma, čisto ♪
- nèpremičnína -e ž (ȅ-ȋ) nav. mn. stvar, ki po svoji naravi ne more spremeniti mesta, položaja: trgovati z nepremičninami / davek na nepremičnine ♦ jur. izvršba na nepremičnine, nepremičninah ♪
- nèspremenljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da spremeniti: nespremenljiv rok, sklep; nespremenljiva usoda // ki se ne spreminja, ne spremeni: nespremenljiva hitrost / nespremenljiv nauk; nespremenljivo načelo ♪
- nórma -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis: kršiti, spoštovati norme; v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm; ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah; norme okolja, skupine / norme političnega delovanja; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost
izdelkov; standardi / izdelek ni po normi; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo 2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka; izpolniti, preseči normo; zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma // za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20° C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko ● pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro ◊ biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive; ekon. tehnična norma določena z merjenjem,
izpopolnjevanjem delovnega postopka; jur. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč; lingv. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju; olimpijska norma; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole ♪
- nótranji tudi notránji -a -e prid. (ọ́; ȃ) 1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža; notranje plasti; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi; notranji žep suknjiča / notranja oprema; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice 2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke 3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet; notranji transport; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče // nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi; reševati notranje probleme; notranja razdelitev dela; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika; tajništvo za notranje zadeve; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v
nekaterih državah minister za notranje zadeve // ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka učenka, ki stanuje v internatu svoje šole 4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje; notranji nemir; notranja izčrpanost, napetost; notranja rast glavnega junaka; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas; notranji svet otroka; človek brez notranjega žara; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda 5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni 6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika; notranja protislovja kapitalizma ◊ anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi
čutnicami; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; lingv. notranji predmet
predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem nótranje tudi notránje prisl.: svoboda jih je notranje dvigala in oblikovala; notranje miren človek; notranje razgibana akcija drame; notranje zakonit proces; sam.: harmonija notranjega in zunanjega ♪
- novelírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur. spremeniti, dopolniti veljavni zakon: novelirati zakon novelíran -a -o: noveliran zakon ♪
- novírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur. spremeniti staro obveznost v novo; prenoviti: novirati dolg novíran -a -o: dolg je bil noviran v posojilo ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226