Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

spremeniti (26-50)



  1.      imé  -na s (ẹ̑) 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu / v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom / poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih / živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh / žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov / zaščiteno ime proizvoda 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu / njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime ● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozdlingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime
  2.      individualizírati  -am dov. in nedov. () 1. skupinsko, kompleksno obravnavanje česa spremeniti v individualno: individualizirati vzgojo / individualizirati družbeno zavest 2. knjiž. s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika: avtor je nosilca vodilne ideje prepričljivo individualiziral / individualizirati značaje // vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti: individualizirati pesniški izraz, jezik, odrski lik, slog 3. družbeno, kolektivno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v privatno: individualizirati gospodarstvo ◊ ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev individualizírati se knjiž. ločiti se, odcepiti se, osamosvojiti se: končno se je individualiziral v samostojnosti mišljenja / narod se je individualiziral šele v posebnih političnih in kulturnih razmerah individualizíran -a -o: individualiziran pesniški izraz; individualiziran odrski lik; individualizirana zemlja; osebe v drami so le rahlo individualizirane
  3.      izhlapéti  -ím tudi shlapéti -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se iz tekočega stanja v plinasto pri temperaturi, ki je nižja od vrelišča: voda v kozarcu je izhlapela; vse živo srebro je izhlapelo; vse je izhlapelo kakor jutranja rosa // ekspr. izginiti, miniti: njena ljubezen je izhlapela; strah pred neznanim je kmalu izhlapel; vsa slaba volja je izhlapela
  4.      izhlapíti  -ím dov., izhlápil ( í) kem. spremeniti v hlape: izhlapiti eter
  5.      izmalíčiti  -im in zmalíčiti -im dov.) spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen mu je izmaličila obraz; kdo ga je tako izmaličil; ekspr. povodnji so izmaličile ceste in mostove // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: izmaličiti pomen besede; v poročilih so resnico zelo izmaličili / njegovo gorečnost je čas izmaličil v zagrizenost; izmaličile so se mu sanje o sreči / bogastvo ga je izmaličilo moralno pokvarilo izmalíčen in zmalíčen -a -o: izmaličen obraz; izmaličena duševnost; izmaličeno poročilo
  6.      izmeníti  -ím in izméniti -im dov., izméni tudi izmêni; izménil ( í; ẹ̄) star. 1. menjati, zamenjati: pozabil je izmeniti denar / izmeniti staro orodje za novo 2. spremeniti: izmeniti držo telesa / njegovo sovraštvo se je izmenilo v hvaležnost
  7.      iznakáziti  -im tudi iznakazíti -ím tudi znakáziti -im tudi znakazíti -ím dov., iznakázil tudi znakázil (ā ; í) spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je zelo iznakazila; v pretepu so mu iznakazili obraz; brezoseb. tako ga je iznakazilo, da ga je neprijetno pogledati // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: iznakaziti smisel umetniškega dela; stvar se je iznakazila iznakážen -a -o tudi iznakažèn -êna -o tudi znakážen -a -o tudi znakažèn -êna -o: iznakažen obraz; od dela iznakaženi prsti; iznakažene besede; iznakažena podoba resničnosti
  8.      izparéti  -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču: tekočina, voda izpari izparèl in izparél -éla -o: oblaki izparele vode
  9.      izpremeniti  ipd. gl. spremeniti ipd.
  10.      izrodíti se  -ím se dov., izródil se ( í) 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih // izčrpati se: zemlja se je izrodila izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene ♦ med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno
  11.      izvésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko izobesiti: izvesiti zastavo izvésiti se 1. knjiž. spremeniti prvotno, dano obliko zaradi visenja, nošenja: zvončasta krila se rada izvesijo 2. alp. postaviti se v tak položaj, da so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje: plezalec se je moral precej izvesiti, da je videl škrbino izvéšen -a -o: izvešeno krilo
  12.      izvréči  -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ) 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže izvréči se tudi zvréči se 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči
  13.      kàj  čésa zaim., čému, kàj, čém, čím ( ẹ̄) izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav: če se bo kaj spremenilo, mi sporoči; ali ti je še česa treba; dati, očitati komu kaj; nimaš se za kaj jeziti; dvomiti o čem / v zvezi s samostalniško rabljenim pridevnikom: čuditi se čemu nenavadnemu; storiti kaj dobrega; očistiti z glicerinom ali s čim drugim // ekspr. izraža stvar, pojav, kot ga določa sobesedilo: nima kaj obleči; toliko se trudi, pa nima kaj pokazati; dokler ni izšla ta vadnica, učitelji niso imeli kaj v roke vzeti / elipt.: naj se oglasi, kdor ima kaj proti temu; kot vljudnostni odgovor pri zahvali »hvala!« »Ni za kaj« ● spreten kot le kaj zelo, močno; pog., ekspr. pa še kaj! izraža močno zavrnitev; ekspr. kaj takega! izraža veliko začudenje; ekspr. no, slišiš, (ali) bo že kaj brž povej; brž naredi; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; pog. stvar je sklenjena, tu ni kaj nič se ne da spremeniti; pog. hiša je lepa, ni kaj reči je zares lepa; ekspr. tam ni kaj vzeti tam so zelo revni; pog. ali je imela kaj z njim ljubezensko razmerje; nar. ne more vsemu kaj vsega narediti, opraviti; pog. ali ta obrtnik za kaj naredi dobro, solidno; evfem. bojim se, da si iz obupa kaj ne naredi napravi samomor; evfem. njega se rado kaj prime krade; pog., ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam
  14.      kámen  -mna m (á) 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje / drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira // kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material 2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja / kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom / kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro 4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barveekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; žarg., um. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvariagr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki je v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju
  15.      kapitalizírati  -am dov. in nedov. () 1. nav. ekspr. napraviti kaj kapitalistično: kapitalizirati obrt / nove razmere so ta družbeni razred kapitalizirale 2. ekon. spremeniti v kapital: kapitalizirati prihranke; pren., ekspr. kapitalizirati znanost // izračunati vrednost kapitala na osnovi njegovega donosa: kapitalizirati dohodek; kapitalizirati zemljiško rento ◊ fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici kapitalizíran -a -o: kapitalizirani kmetje
  16.      karákter  -ja m (á) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj: skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter ∙ žarg. igrati karakterje karakterne vloge // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov
  17.      kasárna  -e ž () pog. vojašnica: zgraditi kasarno; vojaki so se vračali v kasarno / zaprt je bil v belgijski kasarni v vojašnici v Ljubljani, v kateri so bili med okupacijo zapori / spremeniti šolo v kasarno // slabš. večstanovanjsko poslopje, navadno staro, enolično: stanovalci dvonadstropne delavske kasarne / stanovanjska kasarna
  18.      klasifikacíjski  -a -o prid. () nanašajoč se na klasifikacijo: klasifikacijski znak / spremeniti klasifikacijski sistem ♦ navt. klasifikacijska družba ustanova, ki nadzoruje gradnjo ladij in jim določa klaso
  19.      kolektivizírati  -am dov. in nedov. () 1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v kolektivno, družbeno, podružbiti: kolektivizirati gospodarstvo // privatna kmetijska gospodarstva spremeniti v kolektivna, zadružna: kolektivizirati kmetijstvo / kolektivizirati zemljo 2. nepovezano, izolirano obravnavanje česa spremeniti v kolektivno, skupno: v zadnjih desetletjih so vzgojo kolektivizirali / kolektivizirati družbeno zavest kolektivizírati se postati član kolektiva in podrediti svoje interese interesom kolektiva: otrok se v šoli prej ali slej kolektivizira kolektivizíran -a -o: kolektivizirana zemlja; kolektivizirano privatno gospodarstvo
  20.      konsolidírati  -am dov. in nedov. () knjiž. utrditi, okrepiti: konsolidirati obrambne položaje; sile kontrarevolucije niso mogle konsolidirati oblasti buržoazije; družba se je naglo konsolidirala ◊ fin. združiti več starih dolgov v enega; spremeniti kratkoročno posojilo v dolgoročno konsolidírati se združiti se (in s tem se utrditi): konsolidirati se v organsko celoto konsolidíran -a -o: konsolidiran položaj; konsolidirane divizije
  21.      konvertírati  -am dov. in nedov. () 1. knjiž. zavestno, iz prepričanja sprejeti drugo veroizpoved ali postati pripadnik kake veroizpovedi sploh: takrat je več ljudi konvertiralo / konvertiral je v katolicizem; pren. ko so konvertirali, niso nehali biti tipični modernisti 2. ekon. spremeniti eno vrsto terjatve ali dolga v drugo: iz gospodarskih razlogov so morali konvertirati / konvertirati dolg; konvertirati posojilo spremeniti pogoje, pod katerimi je bilo to dano
  22.      kreditíranje  -a s () glagolnik od kreditirati: kreditiranje kmetijstva / spremeniti sistem kreditiranja / kratkoročno kreditiranje / sklad za kreditiranje stanovanjske izgradnje
  23.      kreníti  krénem dov. ( ẹ́) 1. začeti hoditi, premikati se: ko se je znočilo, je kolona krenila; pogreb je krenil; vlak je krenil s postaje; avto je počasi krenil // raba peša, s prislovnim določilom iti (stran), oditi: iz kavarne je krenil takoj domov; kreniti od mize; s hitrimi koraki je krenil proti vasi / krenili so k sosedom; zgodaj zjutraj je krenil na pot odpravil se / krenili so od brega odpuli, odjadrali / čete so krenile v boj 2. spremeniti smer poti, gibanja, hoje: krenil je z glavne ceste na kolovoz; kreniti na desno, v levo, v stran; pren. razvoj je krenil v drugo smer; njegove misli so krenile drugam // navadno v zvezi s pot začeti delati, živeti drugače, navadno moralno oporečno: krenil je svojo pot; kreniti s prave poti; kreniti na napačno, zločinsko pot; kreniti bo treba na resnejšo pot; kreniti po krivih poteh 3. redko narediti gib, premakniti: žival je krenila glavo; kreniti z nogo, roko / ni krenil pogleda s hčere ● redko kreniti z mrtve točke premakniti se z mrtve točke
  24.      krmílo 2 -a s (í) 1. naprava, katere premikanje določa smer gibanja vozila: obračati krmilo; prijeti za krmilo; krmilo avtomobila, kolesa ∙ prepustiti krmilo sopotniku vožnjo vozila; publ. vinjen je sedel za krmilo začel voziti; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila // gibljiva plošča pri ladji, letalu, s katero se spreminja smer gibanja: pomožno krmilo na premcu; konstrukcija krmila; spremeniti položaj krmila ♦ aer. smerno krmilo s katerim se spreminja smer leta; višinsko krmilo s katerim se spreminja višina leta 2. ekspr. vodilni položaj, vodstvo: niti za trenutek ni izpustil krmila; prevzeti krmilo države; biti, ostati na krmilu / odločno je vzela krmilo v svoje roke
  25.      krùh  krúha m ( ú) 1. pečeno živilo iz moke, vode, kvasa: jesti kruh; postregli so s kruhom in vinom; star, suh kruh; zadišalo je po svežem kruhu; kruh s kiselkastim okusom; drobtina kruha; skorja, sredica kruha; dober je kot kruh; tega sem vajen kot (vsakdanjega) kruha / hlebec, štruca kruha; kos kruha / mesila je testo za kruh / kruh vzhaja; peči kruh / knjiž., z oslabljenim pomenom že zgodaj je okusil kruh bridkosti // tako živilo v obliki hlebca, štruce: odlomiti kos, krajec kruha; dobro zapečen kruh / bel(i), črn(i) kruh; Grahamov kruh; koruzni, rženi kruh; mlečni, oljnati kruh; kruh iz ajdove moke / (pletena) košarica za kruh / rezati kruh na kose, rezine / pog.: četrt kruha, prosim; kupiti več kruhov // kos, odrezan od hlebca, štruce: nadrobiti kruh v mleko; namazati kruh z maslom; na kruh je dal sir / pog. pojedel je tri kruhe 2. ekspr. pridelek, navadno žitni: toča je uničila ves kruh / letos bo dosti kruha / zemlja je rodila slab kruh 3. ekspr. delo, zaposlitev, ki daje zlasti materialne dobrine: za vse ne bo kruha; upal je, da bo dobil kruh; imeti, izgubiti (dober, slab) kruh; dolgo je iskal kruha / tovarna daje kruh veliko ljudem / končno je prišel h kruhu / biti, priti ob kruh; šel je v tujino za kruhom // s prilastkom delo, poklic sploh: opustil je kmečki kruh; rudarskega kruha ne zmore več; slab pisateljski kruh / pomagal mu je do gosposkega kruha 4. ekspr. (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: truditi se za kruh; borba, skrb za (vsakdanji) kruh / kruh si je služil s kmetovanjem / pri hiši je veliko kruha / to delo je njegov kruh ● kruh se je lepo dvignil vzhajal; ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata; star. v življenju je večkrat kruha stradal živel v pomanjkanju; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni; pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, pomanjkanju; ekspr. (belega) kruha je pijan, sit zaradi izobilja je objesten, predrzen; ekspr. sprl se je z (belim) kruhom zavrnil je donosen položaj, službo; vznes. trpljenje je moj vsakdanji kruh trpljenja, hudega sem navajen; ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; za lenuha ni kruha len človek ne more pričakovati materialnih dobrin; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živietn. obredni kruh pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; gobasti kruh z neprožno sredico; pekovski kruh; rel. darovati (pri maši) kruh in vino

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA