Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kompozicija (26-36)

26.      sestàv  -áva [sǝs in ses] m (ȁ á) navadno s prilastkom 1. kar nastane kot rezultat sestavljanja: moderni sestavi pohištva // v zvezi z iz, v izraža, da je kaj sestavni del kake celote: izločiti motorizirano četo iz sestava brigade; ozemlje je prišlo v sestav sosednje države; v sestav zavoda spadajo tudi različni oddelki 2. kar je določeno z vrsto in količino sestavin česa; sestava: ugotavljati sestav krvi / kemični sestav // kar je določeno z vrsto in številom elementov, ki sestavljajo kako celoto sploh: narodnostni sestav prebivalstva / publ. delegacija se je udeležila konference v celotnem sestavu v celoti, polnoštevilno; navesti sestav komisije imena ljudi, iz katerih je komisija sestavljena / publ. zamenjati vodstveni sestav vodstvo, vodilne delavce 3. knjiž. skupek med seboj z določenim namenom in po določenih načelih, lastnostih povezanih, soodvisnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto; sistem: abeceda je sestav črk / filozofski, pravni sestavi 4. knjiž. skupina med seboj načrtno povezanih, soodvisnih naprav, priprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto; sistem: namakalni sestav; zgraditi sestav utrdb 5. anat. skupina med seboj povezanih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto; sistem: prebavni, žilni sestav / organizmi so višji sestavi 6. astr. skupina po naravnih zakonih povezanih, soodvisnih nebesnih teles s skupnim središčem; sistem: sončni, zvezdni sestavi 7. redko sestavek: objaviti več kratkih proznih sestavov ◊ geom. koordinatni sestav koordinatni sistem; mat. dvojiški, desetiški sestav dvojiški, desetiški sistem; min. kubični sestav kubični sistem; strojn. sestav več skupin strojnih delov, ki predstavljajo tehnološko, funkcijsko celoto; sestavi in podsestavi; žel. sestav vagonov kompozicija ♪
27.      simétričen  -čna -o prid. (ẹ́) ki ga umišljena črta, ravnina deli na dva enaka, skladna dela, someren: simetrična stavba; simetrično drevo / simetričen lik / simetrična gradnja, kompozicija dela / ima simetričen obraz; simetrično telo // razvrščen v prostoru tako, da ga umišljena črta, ravnina deli na dva enaka, skladna dela: drevesa v drevoredu so simetrična / simetrična razvrstitev ◊ elektr. simetrični kabel kabel, v katerem sta po dva vodnika simetrična glede na zemljo; simetrični večfazni sistem sistem, pri katerem so vse fazne napetosti enako velike in v fazi medsebojno premaknjene; simetrična obremenitev večfaznega sistema obremenitev, enakomerno razdeljena na večfazni sistem; geom. osno, ravninsko, središčno simetričen glede na os, ravnino, središče; min. zrcalno simetričen; zool. bilateralno ali dvobočno simetrična žival žival, ki ima enako levo in desno polovico simétrično prisl.: simetrično razvrstiti kaj; slike, simetrično viseče po stenah ♪
28.      sintáksa  -e ž (ȃ) lingv. skladnja: obvladati sintakso / strokovnjak za sintakso ● publ. filmska, likovna sintaksa zakonitost filmskega, likovnega sestavljanja; sestavljenost, kompozicija ◊ šol. sintaksa do 1848 četrti razred šestletne gimnazije ♪
29.      sintétičen  -čna -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na sintezo: sintetični postopek / sintetična ocena, sodba; sintetična študija o gledališču 2. kemično, umetno dobljen, narejen: sintetični izdelki; sintetični kavčuk; sintetična tkanina; to blago, perilo je sintetično / sintetična zdravila / sintetična hrana; sintetična masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul ◊ biol. sintetični hormoni; farm. sintetični analgetiki; fin. sintetični konto konto, ki prikazuje posamezne skupine sredstev ali vire sredstev; kem. sintetični polimeri; lingv. sintetični jeziki jeziki, ki z določeno obliko besede izražajo hkrati več slovničnih kategorij; lit. sintetična kompozicija kompozicija, pri kateri si sledijo dogodki v naravnem, neprekinjenem časovnem zaporedju; muz. sintetična glasba kombinacija navadne glasbe z elektronsko; ped. sintetična metoda pouka metoda, pri kateri se elementi obravnavane snovi sestavljajo v celote sintétično prisl.: sintetično narejena snov ♪
30.      tektónika  -e ž (ọ́) 1. geol. zgradba zemeljske skorje glede na razporejenost skladov, kamnin in glede na gibanja, ki so jo ustvarila: proučevati tektoniko; povezanost potresov s tektoniko / krajevna tektonika; tektonika plošč; morfologija in tektonika površja / zemeljska tektonika 2. veda o taki zgradbi: tektonika je del geologije / splošna tektonika 3. knjiž. urejena, sorazmerna, trdna grajenost česa: stavba z izrazito, strogo tektoniko / tektonika kipa, kompozicije // sklenjena, somerna, hierarhično urejena zgradba česa: tektonika glasbenega, leposlovnega dela; kompozicija in tektonika / ekspr. slikovnost, ujeta v tektoniko 4. knjiž. nauk o taki grajenosti, zgradbi: arhitekt, umetnik je upošteval načela tektonike ◊ psih. tektonika osebnosti zgradba osebnosti glede na njene sestavine, plasti in njihove medsebojne vplive ♪
31.      tihožíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tihožitje: tihožitna kompozicija ● knjiž. tihožitno razpoloženje v pesmi razpoloženje, ki odraža mir, ubranost v naravi ♪
32.      trikóten  -tna -o prid. (ọ̑) ki ima tri kote: trikotna ruta; plošča je trikotna; trikotno jadro / trikotna pila / trikotna kompozicija slike ♦ anat. trikotna mišica; elektr. trikotna vezava vezava, pri kateri so tokokrogi vezani v obliki trikotnika; teh. trikotni noži ♪
33.      trikótniški  -a -o prid. (ọ̑) ki ima obliko trikotnika: trikotniška ploskev / letalo trikotniške oblike / trikotniška kompozicija slike; trikotniška povezava proizvodnje, trga in porabe ♪
34.      ubráti  ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi ubrán -a -o 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano ♪
35.      vlákoven  in vlakóven -vna -o prid. (ȃ; ọ̄) nanašajoč se na vlak: vlakovni promet / vlakovne zveze ♦ žel. vlakovni odpravnik delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka; vlakovna kompozicija vlak ♪
36.      življênjski  -a -o prid. (ē) 1. nanašajoč se na življenje: a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost / izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje b) življenjski cilj, smisel; življenjska filozofija; življenjska modrost, resnica; življenjske vrednote; življenjsko spoznanje; življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja / življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba c) življenjski optimizem; življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja; doživeti življenjski uspeh; življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost č) njegovi življenjski načrti; izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo d) veliki življenjski stroški; zadovoljevanje življenjskih potreb; življenjske potrebščine / življenjska raven 2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko ● ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila ◊ biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; jur. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva življênjsko 1. prislov od življenjski: take primere je treba reševati življenjsko; življenjsko nevaren padec smrtno nevaren; biti življenjsko zavarovan 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: denar življenjsko potrebujemo; stvar ga je življenjsko zanimala; življenjsko pomembno vprašanje ♪

   1 26