zalika (118)

Franko Luin: www.omnibus.se/beseda) VSEBINA	ZALIKA	IN GUSTI 4 ZLATI KRALJEVIČ 9 IGNACIJA IN NJEN	A
75 RAZBOJNIKOVA USODA 79 . / . / stran 4 . /	ZALIKA	IN GUSTI Bilo je v davnih časih, ko so bile	A
bila tako počaščena in ganjena,« je odvrnila	Zalika	in mu poljubila kraljevsko roko.»Tvojega snubljenja	A
še tako zaraščenih poteh,« mu je dopovedovala	Zalika.	»Kdajkoli si boš to zaželel, rada prideva na	A
plesalci so jo skušali zabavati ob večerih. Toda	Zalika	je ob tem le zapirala oči in se ves čas svojega	A
svojo žalostjo obhodil že vso deželo. Ko je	Zalika	že od daleč zaslišala njegove gosli, je takoj	A
ve čer, da ji sami doma ne bo predolg čas.	Zalika	je bila hči Serajnikovega soseda Mikla. Miklovo	A
oddaljena; visoko sadno drevje jo je obdajalo.	Zalika	je bila edini otrok pri Miklovih.Oče je imel	A
Njena edina sreča in veselje je bila odslej	Zalika.	Njo je redila in odgojevala, kakor koli je mogla	A
in ti pripovedujejo o njeni žalostni usodi.	Zalika	pa se ni ponašala s svojim zakladom.Dobro je	A
svojo pravo vrednost. To je znala tudi naša	Zalika.	In če ji je katera tovarišica zavidala njeno	A
rožici, katero slana lahko čez noč pogubi.	Zalika	je bila ponižno dekle in je živela le za dom	A
nobeden tekmovati. In to bi bilo tudi zastonj;	Zalika	je od nekdaj že rada videla Mirka, svojega tovariša	A
v njej prava Italijanka. Medtem ko je bila	Zalika	velike postave, šibke rasti in ravna kakor sveča	A
na njej. Bila je gibčna, šaljiva in šegava;	Zalika	pa bolj resna, častitljiva in dostojna.Zaliki	A
njenim, kakor svila tankim in lepim lasem. Če je	Zalika	v nedeljo ali praznik oblekla narodno slovensko	A
ripisovati njeni mrzli ljubezni. Domišljal si je, da	Zalika	ne ljubi iskreno, ker ne kaže, kakor Almira	A
prijateljstva do njega. Zdelo se mu je celo, da se	Zalika	le nalašč dela prijazno proti njemu, zato da	A
posestnika. Povrh jo je Almira še obrekovala, češ,	Zalika	se kaj rada ozira po drugih in njeno pobožno	A
Terjal je od nje, naj se opraviči. Ali	Zalika	mu ni na taka vprašanja odgovarjala na dolgo	A
je jela umirati. Te izpremembe na Mirku je	Zalika	že dolgo časa opazovala.Tudi oče Serajnik sam	A
stopila oče Serajnik in Mirko v sobo, se je hotela	Zalika	z materjo posloviti; saj ne bi mogla mirno govoriti	A
ustavi deklico rekoč: »Zakaj tako hitro domov,	Zalika?	Ali se me bojiš, da nočeš zdaj, ko sem prišel	A
Serajnik globoko in pogleda dekletu v obraz. Ali	Zalika	zre nepremično v tla. Skrivala je svoje lice	A
Mirko. Šele ko jo prime za desnico, povzdigne	Zalika	glavo in spozna svojega prijatelja.A takoj mu	A
močjo človeškega srca.« Te besede je govorila	Zalika	milo in nežno, da bi bile lahko omečile trdo	A
in Mirko ji je odgovoril: »Ali mi še moreš,	Zalika,	biti tako vdana kot nekdaj?« Deklica	A
ji pogleda živo v solzne oči in pristavi: »	Zalika,	v slabih urah svojega življenja sem res dvomil	A
Boga, naj blagoslovi zvezo njihovih otrok.	Zalika	se kar hitro odtrga Mirkovemu objemu in pristopi	A
in gospodar. Prepričan sem, da mu bo pomagala	Zalika	v vseh stiskah in nadlogah, kakor je pomagala	A
potem pa prisede zopet k naši družbi. »Tu imaš,	Zalika,	srebrno svetinjo s podobo Matere božje.To svetinjo	A
Iskrena in goreča molitev ti bo pomagala.«	Zalika	prejme svetinjo iz starčevih rok in jo pobožno	A
bil še močan in čil mož. Tako tudi tvoj oče,	Zalika,	in njegov brat, tvoj stric Marko.Sveta beseda	A
vzeti konec v boju za sveto vero. Ali čuj,	Zalika,	kaj se je zgodilo! Turki so oblegali	A
a v tistem trenutku odbije k sreči tvoj oče,	Zalika,	namenjeni udarec ter prebode sovražnika, da	A
nekdanjega prijatelja. Po kratkem molku pa ga	Zalika	zaprosi, naj ji pove, kaj se je zgodilo potem	A
v naročju meniha Kapistrana, tvojemu očetu,	Zalika,	sem zatisnil jaz na veke oči. V tehle	A
besedam in šel v boj proti Tur kom. Le ti, le ti,	Zalika,	si mu bila vedno na jeziku; le o tebi je govoril	A
ubogo mater. Obljubil sem mu, da postane njegova	Zalika	moja hči, to je žena mojega Mirka. Po	A
On namreč ni dolgo preživel tvojega očeta,	Zalika.	Saj pa tudi ni več imel one srebrne svetinje	A
Peto poglavje Pozno je že bilo, ko sta se	Zalika	in njena mati poslovili od Serajnikovih.Veselega	A
Nobeden naših nočnih potnikov, niti Mirko niti	Zalika	niti njena mati, se ni ozrl nocoj na to poslopje	A
plano... In glej, tamle mimo nje korakata Mirko in	Zalika.	Zdaj je videla, da spremlja mladenič deklico	A
roko; zdaj je zopet čula, kako navdušena govori	Zalika	o svoji neskončni sreči in zvesti ljubezni do	A
obrekuje poštene deklice. Vedi, da je od danes	Zalika	moja nevesta in da postane moja žena.Tako mi	A
deklet za sužnost. Med njimi bo seveda najlepša	Zalika.	Ta jim bo ugajala.	A
svoj dom in v njegovi hiši je prenočila tudi	Zalika	z materjo vred. Mirko pa je ostal na	A
kaj neljubega, da si tako zamišljena. Govori,	Zalika!	« »Bog ne daj, da bi vse sanje bile resničn	A
pa zdaj pogladil nagubano čelo. Če ga je pa	Zalika	vprašala, kaj tako premišlja, se je nalašč izognil	A
Huda rana mu je zevala na glavi.	Zalika	vzame hitro vina in vode, mu izpere rano in	A
glasovi so se razlegali daleč tja po dolini.	Zalika	se je oklenila svojega ženina.Kakor z železnimi	A
!« »Pokličite, oče, ubogo deklico!« odvrne	Zalika	v krščanski ljubezni. »Ta gotovo nič ne ve o	A
pogumnost in odločnost med vsemi je kazala nesrečna	Zalika.	Bila je očetu Serajniku in vsem velika pomočnica	A
Mirka nesrečne pogube. Z resnimi očmi se je	Zalika	ozirala tja na Gradišče, kjer se je bojeval	A
ne izgubi pravega mesta v temoti. Medtem je	Zalika,	sedeč pri vhodu na skali, vedno molila.V strahu	A
si je bobneč delal pot med ostrimi skalami.	Zalika	pogleda proti Gradišču in jame zopet tožiti	A
kateremu pretresajo morilne misli dušo in srce.	Zalika	poprime nesrečno deklico in jo odvede v skalnati	A
poveljnika. Pod Rožco sta bili v tem času zopet	Zalika	in Almira na straži.Obedve sta molčali zamišljeno	A
Skrival ga je oče Serajnik.	Zalika	mi je, nič hudega sluteč, naznanila mesto, kjer	A
Gradišče je v turških rokah. Kje je	Zalika,	Mirkova nevesta in žena? Pokličite jo!«	A
svoje naročje. V skalnati votlini je začula	Zalika	znane glasove.Prišedši k izhodu je spoznala	A
Usmili se nesrečne žene!« »Umiri se,	Zalika!	« jo tolaži Davorin. »Tvoj Mirko, tvoj ženin	A
noč, oče, zbogom, mati!« Izgovorivši se hoče	Zalika	iztrgati od svojih staršev ter iti naravnost	A
toda oče Serajnik jo ustavi rekoč: »Stoj,	Zalika!	Ti si ravno tako moj otrok kakor Mirko.	A
kakor da umrjeva oba.« »Ti ostaneš pri meni,	Zalika,	« pristavi Serajnik. »Ne pustim te od sebe.	A
Bog mi pomagaj!« »Tolaži se, ljuba moja	Zalika!	Pomiri se!«	A
v gosti temi iz skalnate votline. Bila sta	Zalika	in Davorin.Prva, zavita v dolgo turško haljo	A
na Gradišče, Davorin?« vpraša potem radovedna	Zalika.	»Mi smo shranjevali ključ, ki odpira v Strelčevi	A
močno zapahnjena.« Nato stopata tiho dalje in	Zalika	je medpotoma stiskala majhno podobico Matere	A
strasti. Zlobno dekle ni moglo trpeti, da bi	Zalika	objela, četudi v ječi, svojega ženina Mirka	A
zgodaj so jih privedli v glavni stan. Davorin in	Zalika	sta pisano gledala svojo izdajalko, zakaj spoznala	A
ne mogel ločiti od njenega milega pogleda.	Zalika	zre nepremično na tla.Rdečica oblije njeno lice	A
zblaznel, ko je izvedel, da je ujeta njegova	Zalika.	Hipoma je sklenil, da jo mora rešiti.	A
in čislana. Ali pa mislite, da je bila naša	Zalika	v tem bogastvu in tej krasoti tudi srečna in	A
usahne in ovene, tako je hirala in venela tudi	Zalika,	odkar je živela kot nesrečna sužnica na Turškem	A
ne ure, niti minute, da bi ne bila nesrečna	Zalika	mislila na svojega Mirka, na očeta Serajnika	A
zadene grozovita smrt, polna muk in groze.	Zalika	se je kar stresla na životu, ko so ji sporočili	A
raztrgati, ako ne izpolni njegove želje. Toda	Zalika	je bila trdna v svoji veri, neomahljiva v svojih	A
prevzel trud in spanec. Obnemogla je zaspala	Zalika	kleče na tleh, sliko Matere božje v rokah držeč	A
Devica me hočeta rešiti iz grozne sužnosti.« In	Zalika	jame radostno poljubovati pismo.Samega veselja	A
Sedemnajsto poglavje Težko je	Zalika	pričakovala večera.O polnoči, si je mislila	A
O polnoči potrka res nekdo na vrata.	Zalika	se strese od samega strahu.Trepeče kakor šiba	A
upognjen, sivolas mož z dolgo sulico v roki.	Zalika	se te prikazni prestraši in stopi nazaj.Od samega	A
Govori, mila žena!« Začudena pogleda	Zalika	nemirnega starčka, ki kleči pred njo.Nerazumljive	A
njegovi podobi Matere božje. Sedaj je pokazala	Zalika	svojemu stricu Kapistranovo svetinjo.On jo je	A
S solzami v očeh pa te najdem zopet, draga	Zalika,	ali sam brez tvojega očeta, in povrh še v tuji	A
tem močneje, čim dlje te gledam, ljuba moja	Zalika.	Rešiti te moram, moje dete.	A
Privedel te bom v naročje tvojemu dragemu Mirku!«	Zalika	se je čudila nad spremembo sivolasega moža.	A
Dolgo sta se pogovarjala naša prijatelja.	Zalika	je s solzami v očeh tožila, kako jo je zvijačno	A
Večkrat so ju že bili jezdeci zasledili. Ali	Zalika	in Marko sta se jim vselej srečno umaknila.	A
pesjani njiju sled. Čestokrat je tedaj slišala	Zalika,	kakor pripoveduje koroška narodna pesem, da	A
turški pridejo ter ugrabijo nesrečnega moža.	Zalika,	to videč, jame vpiti in klicati na pomoč. A	A
nesrečno ženo in dere za njo do reke Donave.	Zalika	se vrže vsa obupana v peneče valove, srečno	A
Preteklo je že sedem let, odkar se je poročila	Zalika.	Na dan njene poroke je prihrul divji Turek, in	A
ječe, a pri tem početju jo je nekdo izdal.	Zalika	je prišla v sužnost.S seboj je imela en sam	A
pa tudi neozdravne srčne bolečine. Predraga	Zalika	je začela prezirati dolgo in iskreno njegovo	A
take slabosti kaj rade svojim ljubimcem. Toda	Zalika	je bila krščansko in pametno dekle.Hotela je	A
ljubi, šele potem bi ji bil dejal: »Draga	Zalika,	dosti dolgo se že gledava, čas je, da se poročiva	A
domu in da je zvedel iz mojih ust, zakaj mu	Zalika	ni priznala svoje ljubezni.To se ve, da se mu	A
se mu je zdaj na vso moč mudilo domov. Uboga	Zalika	je bila skoraj zblaznela, ko je slišala, da	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani