vpraša (5.572)

Se bliža. BARON se okoli obrne in	vpraša	glasno: Kdo gre mimo? MATIČEK glasno: Jaz	A
Tovarišica Blaženka je odgovorna za higieno. Lahko	vpraša.	DEDAL: Kajpada.	A
JULA: Preveč sprašuješ, Honza. Tu nihče nič ne	vpraša.	Ni dobro, veš, če človek preveč ve.	A
tako. HONZA: In odgovorit samo, če kdo kaj	vpraša.	HABILIS: Bi bilo dobro, ja.	A
kos kruha. Skloni se k Dobermanu in vljudno	vpraša.	VOLODJA: Smem? (pomoči kruh v njegovo jed	A
in bo podpirala najino podjetje. MUREN A	vpraša	se spet, če se bo Lešnik dal v zakonski jarem	A
STOPAR Res je to. LEŠNIK Najprej se vendar	vpraša,	kako je z naklonjenostjo, z ljubeznijo; zakaj	A
KOREN Ti je sploh nimaš; kako jo boš pa dala!	Vpraša	se le, če je gospod Dobrin še tistih misli,	A
Še enkrat trkanje. Lenčka odpre vrata in	vpraša	v vežo: Kdo je? MARTIN od zunaj: Odpri	A
groša dal! ”Kako je, gospod Komar, kako je?“ me	vpraša.	”Nam dobro in zmerom boljše!“ mu odgovorim.	A
Prejšnji. A n a RUDA: Gospod Broš te	vpraša,	če hočeš biti njegova žena. ANA: Jaz sem	A
radovoljno, ali se ji zoper stavi - smrt ne	vpraša!	DAMJAN: Včeraj si plesal in vriskal in si	A
slovo bolj lahko. Francka petletno dekletce,	vpraša	očeta: Kaj mi boš prinesel iz Amerike, oče	A
je sobóta, krasen dan jesénski. »Kjé sva?«	vpraša	Peter prvega človeka.‒	A
krepkih pleč . / . / stran 94 . / na koso, tiho	vpraša	nežno lice: ‒ ‚O, Manica, kdaj bodeš moja, kdaj	A
nastav in bridkosti ne sluti, kakor otrok ne	vpraša,	kaj sme. Vsako srce jo enkrat občuti, s sanjami	A
Račun na mizo dá. Še kaj prinesem?	vpraša	vedrih lic; moja malenkost ‚hvala’ izjeclja	A
hodim čisto sam od praga pa do praga, nikdó ne	vpraša:	kod in kam? Z nevoljo vsak pomaga!	A
Prilika 44 Prošnja 45 Slovo 46 Spomin 48 To se	vpraša	49 Tujki 50 Vasovalec 51 Za slovo 52 Zadnji	A
želim devico. . / . / stran 49 . / To se	vpraša	Kadar mene se spominjaš, vem, da včasi me preklinjaš	A
mladenič mlinar′co lepó, sladko se nasmeja, jo	vpraša	tako: »Oj mlinar′ca mlada, kam tak mi hitiš	A
tralala, dajva se, vzemiva, hopsasa! Čuk pa sovo	vpraša,	tralala, kol′ko dota znaša, hopsasa! Eno bučo	A
na rajžo gre, penez nima nič kraj se. On ne	vpraša:	Imam s čim? pa si upa priti v Rim. Krčem strašno	A
z repkom mahlja, pa s kremplji prasklja, pa	vpraša,	če je lovec doma. Oj, lovec pa na skal′ sedi	A
mim′ pride, korajžen mladen′č. Prav milo jo	vpraša:	Oj, deklica ti, zakaj ′maš tak′ solzne oči?	A
zvon, svet′ Janez je njegov patron. Če te kdo	vpraša,	od kod s′ pa ti doma, ′z prelepega Trnovega	A
Kdor bi rad vedel, kaj je ljubezen, mene naj	vpraša,	jaz mu povem. Dolga ljubezen je gvišna bolezen	A
prižge viržinko, pogleda važno izpod obrvi in	vpraša	malomarno: »Nič novega drugače?« -	A
kotička v drugega. »Ali ste vse spravili?«	vpraša	sosed Tono, ko se vrne. »Smo.	A
Beži, beži, Martin, ti govedo pustno! Kdo pa	vpraša	zate?Kaj bi s tabo Katra?	A
se kesam... »Ali naj pokličem Tono, oče?« -	vpraša	končno malo tišje. »Le pokliči!	A
pogleda očeta, si obriše ustnice s predpasnikom in	vpraša	skoraj rezko: »Boste doto izplačali	A
more prav verjeti. »Ali je Martin doma?« jo	vpraša	oče nepričakovano. »Družine nisi pogostila,	A
takoj odpeljal na kolodvor... Kot nalašč ga nekdo	vpraša:	»No, kako pa vodenica, Drozeg?«	A
odgovori, da je to njihov vojvoda. Nato kmet	vpraša:	„Ali zna prav razsojati?Ali ve, kaj je dobro	A
Ali ve, kaj je dobro za deželo? Ne	vpraša	ga, ali je plemenitega rodu, ali je bogat in	A
postelje. »Kje se je spet prehladila?« jezno	vpraša	in v temi obrne glavo k ženi.Skoči nato sunkoma	A
žena. »Na svoje lonce pazi, ko te nihče nič ne	vpraša!	« »Docela ga boš zmedel.«	A
baterija. »Tudi o Duceju, se učite, a?« tedaj	vpraša	stric. »Ne gobezdaj!« se jezi teta.	A
stricu. »Milko, Mussolino je hudo močan, kaj?«	vpraša	stric. »Čenčura!« se jezi teta.	A
»Nunc,« tedaj reče ženica. »Kaj je?«	vpraša,	ko je počasi povlekel dim iz pipe. »Nunc,« plaho	A
odpre sredi barvastih šip in hripav ženski glas	vpraša:	»Gremo gor?«Ne, saj ne bo nič vprašala, ker	A
potem Evka spet v redu sedi na kamnu. »In ta?«	vpraša.	»Tekel bo do proda in zaklical: ‚Živio morje	A
odprla težka vrata. - Hočete pisati domov, me	vpraša	ječar. - Hočem, pravim in stopim z njim	A
„Od kdaj pa je ta njiva tako široka?" se	vpraša.	„Saj ima vendar samo devet leh.	A
Samo padel je. „Zakaj sem padel?" se	vpraša.	Od nekod prihaja klic, ki ga zdaj prav	A
Strmi in strmi. „Kaj je to?" se počasi	vpraša.	„To je nebo," mu pove zavest.	A
brezdomec, človek, ki ga lahko vsak stražnik	vpraša	po stanovanju; in ne bo vedel povedati, kje	A
se ji usujejo po ramah. »Prerokujem srečo?«	vpraša,	nagne drobno glavo in z jezikom zmoči polne	A
v svojo sobo, se zgrudi k svojemu otroku in	vpraša:	„Ah, Pepi, kaj nisi nobenega videl?	A
je kovač pomenljivo odkašljal. »Kaj pa je?«	vpraša	župnik. »Še nekaj bom vprašal,« je rekel	A
kakor povodenj! Ravničar pa kakor Ravničar,	vpraša	prav nedolžno in neumno: - Kako kakor	A
- Tako bo, - počasi prikima. Nato pa	vpraša	kakor otrok, ki hoče vedeti vse do konca in	A
z vdrtimi, vodenimi očmi. - Kdo pa to sploh	vpraša?	Zakaj?	A
vzdigne svoje trikotne obrvi na visoko čelo in	vpraša:	- In kje so zdaj tvoja čustva?	A
poglavitnega. »Lepega dne ti pride Gino k nam in	vpraša	po očetu.Zdelo se nam je malce čudno, kajti	A
kažete?« se zasmeje Polde. »Kaj porečejo mati?«	vpraša	Nac. »In kaj šele gospod?« prav počasi	A
začel vrtati vanj. Razmišljal je, kaj naj ga	vpraša,	da se bo spet spustil v daljše pripovedovanje	A
Toda kaj je čudak? To naj se	vpraša.	Ali je čudak bedak?	A
je srce in narava, ki ga da, se prav nič ne	vpraša,	kam ga bo vtaknila: ali za gospodovo ali za	A
Nančiko. »Kje si bil, Boris?« ga Angelca vedro	vpraša.	»Karabinjerji so me gnali v kasarno	A
Nato se skloni k Nančiki in jo zaskrbljeno	vpraša:	»In Dragič - se še ni oglasil?«	A
globoko zresni in otožno odkima. »Pri vas«	vpraša	nato z rahlim upanjem v glasu. Angelca	A
Pogovoriti se morava!« »O čem?« še kar prijazno	vpraša	Tildica, ne da bi se ozrla. Drejc pogumno	A
»Čas? Zdaj?«	vpraša	zategnjeno.Nato zmaje z glavo in začne spet	A
ki je očitno ujela zadnje besede, takoj ostro	vpraša:	»Drejc, o kakšnem smrkavcu govoriš?	A
vzravnana. Ko ujame Dragaričin pogled, jo strogo	vpraša:	»Kdo je govoril o gruntu?«	A
mostu v globeli pod vasjo. »K našima dvema?«	vpraša	Angelca z mehkim glasom in s hrepenečim pričakovanjem	A
Bichi pokaže z roko proti grapi in mrzlo	vpraša:	»Il treno ... Chi è stato?« Vašča	A
prinese veliko novico. »Ali že vesta?« bistro	vpraša	ter hudomušno in škodoželjno počaka za hip.	A
Drejc jo mrko pogleda. »Zakaj?« suho	vpraša.	»Zakaj?« ponovi Dragarica in vsa iz	A
nato prikima, si neha zapenjati suknjič in tiho	vpraša:	»Je Dragičev nahrbtnik težak?«	A
skozi katera je izginil Boris, in očitajoče	vpraša:	»Sam?«	A
Oči mu zažarijo. »Kaj če bi šla oba?«	vpraša	po premolku sunkovito in veselo.Nato se pomakne	A
Orel stopi čez prag. »No, sta že obrnila?«	vpraša	veselo. »Sva!« odvrne Boris in naglo	A
bi se spet zbrali,« reče očka Orel. »Kdaj?«	vpraša	Tildica. »Drevi.«	A
debelih leč. »Ti si nekaj rekel?« ga po premolku	vpraša	s tihim, grozečim glasom. Moj Jezus	A
Boris se izvije iz objema. »Staneta ni?«	vpraša	radovedno in s senco skrbi v očeh.	A
Okrogličarja ter skoraj navdušeno in škodoželjno	vpraša:	»Aa?	A
pogleda okrog sebe nato pokaže Giusta in jezno	vpraša:	»Zakaj se pa ta reži?«	A
sraka! ...« Nato ji pokaže Staneta in jo z naslado	vpraša:	»Mar ga ne poznaš? ...«	A
se okrene k Dragarici ter jo resno in mirno	vpraša:	»Kje je Drejc?«	A
Pob ga takoj pocuka za rokav in ga možato	vpraša:	 mlrnecds13 mwlimoi13 mcai�99m	A
očka Orla k sebi, ga predirno pogleda in resno	vpraša:	»Ne greste?«	A
zaživi v zlobnem užitku, »Angela Gradnik?«	vpraša	s strupenim glasom. Angelca dvigne glavo	A
»No, Nančika! Bo šlo?« bodrilno	vpraša	Stane. »Bo,« prikima Nančika in se skuša	A
trinajst, štirinajst ...« Se počasi okrene k Petru in	vpraša	z istim šepetajočim, utrujenim, globokim glasom	A
pogleda ter ga naveličano, skoraj razdraženo	vpraša:	»Ti še praznuješ praznike?«	A
govori kakor v groznih sanjah. »Kje je Dragič?«	vpraša	z votlim glasom. Sova je ne sliši in	A
dvigne objokani obraz. »Kaj je?« zaskrbljeno	vpraša	Stane. Sova naglo zmaje z glavo, češ	A
k Malemu, ki stoji tik pred njim. »A?!« ga	vpraša	z žarečimi očmi. Mali prikima in se	A
Rahlo pocuka Staneta za rokav in zaskrbljeno	vpraša:	»In Nančika? ...«	A
cigareto, stopi k ognjišču, pogleda Jero in spet	vpraša:	»V soboto?«	A
zvedri obraz. »Nemara pa je še čas?« tiho	vpraša.	»Dokler nima umazanih rok, je zmeraj	A
Borisu titovko iz rok in skoraj trdo, uradno	vpraša:	»Torej ste vse napisali?«	A
vprašujoče dvigne glavo. »Ali je bil kdo pri nas?«	vpraša	očka Orel z globokim glasom. Boris se	A
»Gremo!« »Kam?« zaskrbljeno	vpraša	Jera in stopi od ognjišča v sončno luč.	A
potrdi svoj sklep. Skloni se k Borisu in naglo	vpraša:	»Koliko jih je?«	A
Nemcih in domobrancih, se skuša nasmehniti in	vpraša	s čudnim, tujim, votlim glasom: »Ali	A
njemu, očitajoče pogleda Staneta in razočarano	vpraša:	»Na Dolenjsko? ...«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani