pobič (165)

te mlajši je dekl′co snubov, saj v resnici je	pobič	je ljubov, čez eno leto jo je vzev, vendar presneto	A
eljubljeno dekle, le nič ne žaluj. Poglej, sam tvoj	pobič	stoji pred teboj. Obriši si solze, veselo zapoj	A
Pojdem u rute, tam, kjer je mraz, tam je moj	pobič,	moj pobič je pokopan. Tam dol pokleknem, mal	A
rute, tam, kjer je mraz, tam je moj pobič, moj	pobič	je pokopan. Tam dol pokleknem, mal′ požebram	A
Tam dol pokleknem, mal′ požebram, da n′bo moj	pobič,	moj pobič ležal koj sam. Po jezeru bliz′ Triglav	A
pokleknem, mal′ požebram, da n′bo moj pobič, moj	pobič	ležal koj sam. Po jezeru bliz′ Triglava Po	A
gorah grmi in se bliska 78 Po gorah je ivje 80	Pobič	sem star šele osemnajst let 81 Pojdam v rute	A
kje sem pa jaz! [ Bled ] . / . / stran 81 . /	Pobič	sem star šele osemnajst let Pobič sem star šele	A
stran 81 . / Pobič sem star šele osemnajst let	Pobič	sem star šele osemnajst let, cesar me hoče k	A
hoče k soldatom imet. Kako bom soldat, k′ sem	pobič	premlad, k′ ne morem še puške držat! Pri fari	A
dokler se je gospodar ni usmilil.« »Beži v hišo,	pobič;	Mica naj ti odreze kos kruha, Kverhu pa povej	A
kakor general. Pa ni bil general, ampak majhen	pobič.	Drugi, črnih oči in las, tudi po licu umazan	A
zapel: »Hopsasa, talala!« Tačas pa prileti mimo	pobič,	za hip postoji, zgrabi puško-palico: »Moja je	A
Vštric vojaka in treh fantičev je postala. »Ti	pobič	mali,« je dejala, »vojaku daj klobaso, ne dudek	A
Odkril se je in stopil sred sobe ter začel peti:	Pobič	sem star šele osemnajst let ...Družba se je zasmejala	A
stene in ga podržal pred Jančarjem: »Poglej se ‒	pobič	sivček!«Toda Jančar se ni dal ugnati.	A
tvojega fanta? Sram te bodi - šestnajstleten	pobič!	« -Mati je zaloputnila duri in oče se je smejal	A
vseh strani, in tam je Jerina, lahkomiselni	pobič;	s tem se ne bo možila, preveč je pametna; tam	A
hlapčiču devetih let, Boštjanu. Bil je ta negodni	pobič	sin potepene ženske in nevrednega očeta, ki	A
/ stran 20 . / TRETJE POGLAVJE Prišel je	pobič	lep in mlad, pa kaj mi je prinesel, vprašala	A
si se priklatil kdove odkod. Čakaj, čakaj, ti	pobič!	Viš, prišel si pravemu v roke.	A
roke. Jaz ti preženem vse potepuške misli, jaz,	pobič!	‒ Čakaj, naj pogledam še tvojo sestrico.	A
zavpil mož, ker ga je resnično bolelo. »Izpusti,	pobič,	rečem ti, izpusti!« A Kekec ni izpustil, ampak	A
dečka, ker je mislil, da se norčuje iz njega. »	Pobič,	pobič ‒ pazi, da te ne zagrabim enkrat prav	A
je mislil, da se norčuje iz njega. »Pobič,	pobič	‒ pazi, da te ne zagrabim enkrat prav pošteno	A
trikrat je pokimal v svojem veselju z glavo. »Oj,	pobič,	pobič!« je odgovoril s tihim glasom.»Sam bog	A
pokimal v svojem veselju z glavo. »Oj, pobič,	pobič!	« je odgovoril s tihim glasom.»Sam bog te je	A
že skoraj od samega strahu in trpljenja ... Oj,	pobič,	pobič!Samo da si prišel!	A
skoraj od samega strahu in trpljenja ... Oj, pobič,	pobič!	Samo da si prišel!	A
Samo da si prišel! Pa me rešiš,	pobič,	strašnega trpljenja me rešiš ...«	A
potrepljal po rami in mu dejal: »Ti si me rešil, ti,	pobič!	Oj, kako ti bom hvaležen vse življenje, da si	A
je držala smrt za vrat, pa si jo zapodil ti,	pobič!	Kako ti bom hvaležen, oj, kako!	A
Kako ti bom hvaležen, oj, kako! Pa kdo si ti,	pobič?	Daj, povej, da se ti morem zahvaliti ...	A
« »Ti prebiti	pobič!	« je zarežal Bedanec.»Kaj se onegaviš in me zadržuješ	A
se upate!« . / . / stran 52 . / »Tiho bodi,	pobič!	« je zagodrnjal Bedanec.»Saj sem že slišal o	A
pravih ušes za pesmi in vedno godrnjate.« »Tiho,	pobič!	« je velel Bedanec in je sedel na trato. »Izpustim	A
doma, če me boš poslušal. Zato pa odpri ušesa,	pobič,	in poslušaj!« In Bedanec je pričel pripovedovati	A
zagodel in zamahnil z roko. »Kaj me sprašuješ,	pobič!	« je zagodrnjal.»Brigaj se za sebe in ne meni	A
poslušaj tudi ti sovo, da me ne bo strah! Saj ti si	pobič	in se ne bojiš sove, pa jo lahko preženeš, da	A
ravnokar govoril? Menica, rečem ti, da je Kekec	pobič,	da mu ni para daleč naokrog. Hoj, ta bo še zagodel	A
Rad bi videl tisti jezik. Zato pa pazi, ti	pobič,	da ti ne izderem iz ust tistega jezika.Pa boš	A
dečka okrog vratu in mu velel: »Daj, začni,	pobič!	Svojo lepo pesem začni, da jo sliši Kosobrin	A
Pa se bo kar prevračal tam na skali ... Začni,	pobič,	in jaz ti bom pomagal!« Kekec se ni pomišljal	A
nepridiprav? O, mislil sem da je Kekec kakšen	pobič.	A zdaj vem, da je nepridiprav, kot vsi drugi	A
po mizi, za katero je Kekec sedel. »Rečem ti,	pobič,	nocoj ti rečem zadnjikrat, da mi pojdeš h Kosobrinu	A
bajte. Potem pa grem jaz sam tja ‒ in rečem ti,	pobič,	da starem tega zajčka, z rokami ga starem tako	A
Meno? ‒ Jojmene, da mi poveš kaj takega, ti	pobič!	« Kosobrin je sklepal z rokami in je tarnal in	A
premislite malo, pa bo vse v redu!« »Prav praviš,	pobič!	« je odvrnil Kosobrin in se je oddahnil. »Premisliti	A
medveda za soseda kot Bedanca. Pa saj ga poznaš,	pobič	...Ali nisi rekel, da ga ni doma?	A
rekel, da ga ni doma? Ali si resnico govoril,	pobič?	Povej, povej!	A
ker se ga strašno bojim ... Kar resnico govori,	pobič!	« »Ni ga doma,« je odgovoril Kekec.	A
« »Daj, nehaj,	pobič!	« se je prestrašil Kosobrin.»Kaj govoriš tako	A
Bedancu zaigrati pošteno? Kdo, te vprašam,	pobič?	« »Hm,« je odvrnil Kekec in se je nasmehnil.	A
ne manjka ničesar ... O, da bi bil vedel ti,	pobič,	kako je razgrajal Bedanec tisti dan!Videl je	A
trenutek pričakoval smrti. Pa si prišel ti,	pobič,	in si me rešil.Oj, stokrat hvala naj ti bo,	A
in si me rešil. Oj, stokrat hvala naj ti bo,	pobič!	« Kekec je poslušal ves zamiš kaktan�68	A
potrepljal po rami in je dejal: »Saj sem vedel, da si	pobič,	ki mu ni para ... Kekec, samo potrpi sedem dni	A
ker prej mi je nemogoče ... O, Kekec je vesel	pobič	in prevejan kot nihče na svetu.Pa nama bo delal	A
zdaj, stric Bedanec, strašno gorje!« »Tiho,	pobič!	« je zagodrnjal Bedanec.»Saj sem ti rekel, da	A
vprašal Kekca in se je smejal. »Vesel pa si,	pobič,	vesel ‒ ni ti kaj reči ...Pa kam greš s culo na	A
Pa kam greš s culo na hrbtu? Ha, ti	pobič?	« Kekec se je okrenil, pa je odgovoril: »Ej,	A
Glejte si no, glejte! Pa za pot bi rad vedel, ti	pobič?	‒ Glej, tista pot, ki drži preko polja do malega	A
služit greš, a si tako vesel! Ti si pa res čuden	pobič	...«	A
Pehta se je za trenutek ustavila. »Ti prebiti	pobič!	« je srdito zaklicala.»Čakaj, čakaj!	A
strgal ‒ šlek, šlek, teta Pehtara!« »Ti prebiti	pobič!	« je zaklicala Pehta še enkrat in se je na vso	A
stala pred njim Pehta in se mu smejala. »No,	pobič!	« mu je rekla. »Ali te nisem ujela?	A
te ni sram, da se tako grdo hvalisaš? Kaj,	pobič?	‒ O, Pehti še ni nihče ubežal, pa tudi ti ne	A
siromak kruljav še deset dni. Vse to si storil,	pobič,	in zato si zaslužil pošteno kazen.Le čakaj me	A
pošteno vedeš. Samo, če ne mlatiš prazne slame,	pobič,	in se ne hliniš, ker te je strah mene in mojega	A
hliniš, ker te je strah mene in mojega volka? Ha,	pobič?	« »Zakaj bi se hlinil?« je odvrnil Kekec prostodušno	A
ugajala tista pesem. A vseeno pojdeš z mano,	pobič!	Odvedel si mi Mojco, a meni je dolgočasno, če	A
A volk ima strašne zobe ‒ strašne, ti rečem,	pobič!	« Kekec se je posmejal v svojem srcu, ko je slišal	A
razumem, teta Pehtara!« »Ti si pravi nepridiprav,	pobič!	« se je zasmejala Pehta. »Pa le nikar se ne boj	A
raztrga, kot bi trenil. Zato pa bodi pameten,	pobič,	in pazi, pazi, da te ne zadene nesreča ...A zdaj	A
goro, ker bo kmalu večer in noč. Daj mi roko,	pobič!	« Pehta je prijela Kekca za roko pa so se napotili	A
z roko in je odgovorila: »Ne bodi nestrpen,	pobič!	Boš že videl, kam te povedem ...	A
in sem jo zažgala. In vsega tega si ti kriv,	pobič.	« »Kaj?	A
« »Daleč gremo,	pobič,	« je odvrnila Pehta.»Pod belimi gorami imam drugo	A
preden pridemo tja. Zato pa le čvrsto stopi,	pobič!	Kmalu vzide svetli mesec in videlo se bo kakor	A
Ali ni res, teta Pehtara?« »Tiho, tiho,	pobič!	« ga je posvarila Pehta.»Potrpi malo!	A
si no, pa si že vstal. Pa zakaj si že vstal,	pobič?	« Kekec je stal in se čudil.	A
rekel, ko je končal: »Navadna zgodba, dragi	pobič.	Konec te zgodbe bo pa, da boš moral pobrati šivanke	A
jim ne umaknem nikoli.« »Poslušaj me, ljubi	pobič,	« ga je prekinil Košutnik. »Moja preteklost nikomur	A
pa svetujete, naj se umaknem?« »Mlad si še,	pobič,	vse življenje je še pred tabo,« je odvrnil Košutnik	A
Ali te je še vedno strah medveda? Kaj je,	pobič?	« Gab se je stresnil in se napol dvignil.	A
« »Le tiho,	pobič!	« ga je pokregal oče.»Kaj boš pač ti vedel, ko	A
to vem, da rožaponoža prinese nesrečo. Glej,	pobič!	Ko sem bil tako mlad, kakor si ti zdajle, tudi	A
sam sebi, ker je videl, da je snažen kot noben	pobič	na vasi.Samo lasje mu niso stali kaj prav, ker	A
in je pogledal s strašnim pogledom na Gaba. »	Pobič,	ne imej me za norca!« je zarjul. »Kaj lažeš	A
vzame medved v naših krajih? ‒ preveč lažeš,	pobič,	s svojim gobezdanjem. Če mi zdajle ne poveš	A
je pa izpregovoril in vprašal: »Čigav si pa,	pobič,	in od kod?« Urno je Gab odgovoril, pa se ni	A
Spregovoril je s svojim debelim glasom: »Kje pa si,	pobič?	Kam si se stisnil, da te ne vidim?	A
kozavega moža, ki ga je klical: »Kje pa si,	pobič?	Ali spiš?	A
je zaprl in je sedel na pograd. ‒ »Sem stopi,	pobič,	in sedi k meni!« je velel na kratko. Gab se	A
potegnil z roko prek nagubanega čela in dejal: »	Pobič,	ti si videl včeraj medveda doli v goščavi?Povej	A
povprašati. A tedaj je mož zamahnil z roko in dejal: »	Pobič,	ti ostaneš nocoj pri meni tu v koči.Na pogradu	A
prešla slast po moji živini. Ali boš pasel,	pobič?	Pa boš tudi pazil na živino, kakor je treba?	A
že pasem, odkar se vem spominjati.« »Prav,	pobič!	« je dejal.»Saj ne bo zastonj ...	A
Gabu in mu je rekel: »S tole ga bova jutri,	pobič!	Pričakava ga zvečer, pa bo po njem!«	A
Rano v jutru je zbudil mož Gaba. »Vstani,	pobič!	‒	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani