ovca (705)

nekdo vam je natvezel, da jaz sem garij polna	ovca.	‒	A
še s prijateljstvom ne. Za njimi grem kot	ovca	za ovnom, ne vprašam, koliko nas gre, kam gremo	A
Justina je vzdihnila in jo pogledala vdano kakor	ovca.	Tisti pogled je Temnikarja večkrat zdražil.	A
ujame tukaj, bodo šli kot po slapu navzdol. Če	ovca	zaostane za čredo, vpije Mihael nekje zadaj	A
prosil je, naj ga sprejmejo v Hišo, izgubljena	ovca	je, naj ga sprejmejo, kakor je Gospod naročil	A
devetindevetdesetih, ki niso zašle. On je tista	ovca,	ki je zašla v gorovju, Simon Lovrenc, ni volja	A
trušču, med neznosnimi detonacijami se je kot	ovca	zapodil za glavnino.Razdejanje je grozilo na	A
on, ki je bil vedno ponižen in pohleven kakor	ovca,	zdajci obdivja kakor divja zver in pobija ljudi	A
molzno živino; in res, kar je kmetu krava ali	ovca,	to so mravlji te uši. Naše mravljišče je imelo	A
gre najverjetneje kar lepo po polovici, saj je	ovca	pol prava in pol umetna, je zamahnil med njiju	A
profesor razkoračil z dvignjenim kazalcem.	Ovca	je prava, zato ker je bila živa, in ob vsem	A
tlači. Od poroda tako razkódranih las kakor	ovca	in sájavega lica kakor cigan, svojo kožo vrhu	A
nič znal. Potlej si hodilo kakor izgubljena	ovca	bogvedi kod in si trebuhu votka iskalo.Zato	A
mlin, se je opotekal za njo, kakor metljava	ovca	na pašnik.« Vilar je prenesel svoj razširjeni	A
je bil privezan in tako majhen, več kakor ena	ovca	ne bi šla vanj.Čeprav je bil majhen, pastirček	A
srečno je priveslal do onega brega. Kako je bila	ovca	vesela lepe paše!Ali devetindevetdeset jih je	A
o medvedu, o volkovih, ki so tu napadli trop	ovca	in jih sedem podavili in raztrgali. Od čudnega	A
bele lise snega so se hitro krčile, da je tudi	ovca	imela kaj ugrizniti.Počasi je kopnel sneg le	A
živalmi je najumnejši konj. Krava, vol, koza in	ovca,	vsi ti, da ne omenjam prašičkov, niso prida	A
trati je zelenela drobna trava murava, ki je	ovca	ni cenila, za konje pa je bila slaščica. Po	A
gozdov pehajo v dolino. Drugo jim pa da večinoma	ovca,	ki se jih na tisoče pase po planinah.Tudi Tožbar	A
nekega dne žene na večer Golidrež svoj trop	ovca	proti bajti.Ali mu ne prigodrnja medved iz grmovja	A
pomorjenim ovcam in si ogledovali njihove uhlje.	Ovca	je ovci tako podobna, da so gospodarji vsak	A
praviš, da ne poganjaš in ne tepeš z njim ne	ovca	ne ovnov.Čemu ti potem korobač?«	A
Tako se je reklo tej dolini. Ne krava, ne	ovca,	niti srna si ni upala vanjo, kaj šele človek	A
Fran Saleški Finžgar: Prekvata	ovca	Virtualna slovenska knjigarna BESeDA (Franko	A
rekli: Letos pase na Belščici spet »Prekvata	ovca«	. Dan se je nagibal, neurje se je sicer poleglo	A
pest soli in še peto kruha povrhu. Prekvata	ovca,	da le more imeti tako modrost.Boštjanov je;	A
Jernej!« »Jaz seveda; pa ti, ki si siv kot	ovca!	« »Kaj siv!	A
vsaj pomračnike plašil, pa celó Waltenhofer,	ovca	pohlevna.« Glavar se je nekoliko umiril in sikal	A
zaklical: »Norec lisasti, otročja pamet ti,	ovca	garjeva v čredi moji!Dal bom vetra hudiču in	A
in ne sebe. »To ti je moral biti oče prava	ovca	in šleva, da si se še ti, Anže, vrgel tako neumno	A
teboj letali in ti jezik kazali. Hudičeva	ovca	si, Anže, pa ne cesarski!« Anže je pljunil in	A
se je moral nasmehniti. Star dedec, siv kot	ovca,	je tik pod prižnico od začudenja odprl brezzobna	A
Velika noč, pa brez maše! Velika noč, pa črna	ovca	v hiši! Le kako bi lahko potem sedel skupaj	A
glej, čudež! - v kepi je bila popolnoma zdrava	ovca.	« »Tale je pa malo bosa, se ti ne zdi	A
vendar vidiš, da mu visi pod podbradkom zlata	ovca!	« Nato Bernbacherja redovi niso več zanimali	A
umazano ulico podse, nato pa je kot izgubljena	ovca	pritaval k mizi ter sedel na zadnji prostor	A
povrnil Nacón. Ob rami mu je visela zaklana	ovca,	katero je bil pograbil nekje na paši. Pozdravljali	A
tu sém na sončno vročino, da se pečem kakor	ovca	na drogu!« togoti se stari. »Ne preglasno, ata	A
ženska. Spustil je Agato in kakor izgubljena	ovca	obtičal sredi hiše.Obdajala sta ga smeh in krohot	A
spodaj, na zgoraj pa je bil vsekdar ponižna	ovca.	Poklicali so Marksa Wulffinga, da bi izpovedal	A
mati!l in ječaje vstane ter je krotak kakor	ovca.	Tako je v tisti noči premagala ženska odločnost	A
jej, kar jej,« so se smejali, »tudi ukradena	ovca	se dá lepo opeči; samo vino je kislo ko vrisk	A
Ostrorogi Jelen. Da te vidi moja mati, Bela	Ovca.	Sama prede v Turovi koči.	A
sedela v zadimljene bele ovčje kože oblečena Bela	Ovca,	krepka ženska, ki so ji pa že pričeli siveti	A
v goste, Roža?« je vprašala z donečim glasom	Ovca.	»Slovitega lovca, Ostrorogega Jelena, sina Brkatega	A
kakor bi hotela reči materi: Le poglej ga! Bela	Ovca,	ki je veljala za najbolj razumno in modro ženo	A
Ostrorogi Jelen,« je modro pripomnila Bela	Ovca.	»Če bo prav, ni sedaj tista daleč od mene.«	A
Ji že Jezerna obrazloži. Bela	Ovca	je pa samo trikrat zapored prikimala. Ostrorogi	A
odeta je stala ob ograji Jezerne Rože mati, Bela	Ovca.	Tema je že bila, ko je Ostrorogi Jelen priveslal	A
trdo je prijela svojega besedolomnega sina Bela	Ovca,	kateri je bila Jezerna vse povedala zavoljo	A
nadaljevala Jezerna, »mi pomore moja mati, Bela	Ovca,	ki veliko ve in zna kuhati napoje iz vseh vrst	A
doma na kolišču sta pa sami sedeli mati Bela	Ovca	in brhka hči Jezerna Roža.Predli sta.	A
kaka drobna kaplja. . / . / stran 284 . /	Ovca	je vedela, da se bo skoraj prevedrilo.Je ni	A
se pa podili otroci. Pa je spregovorila Bela	Ovca:	»Roža!K letu osorej ne bova več sedeli pri istem	A
ga,« je zaprosila Jezerna. »Ne,« je odkimala	Ovca,	»ne veva nič gotovega.Bi ti utegnilo škoditi	A
Ostrorogi lahko pokliče Kozorogovce na pomoč.« Bela	Ovca	je vstala.Poiskala je med posušenimi zelišči	A
uroke. . / . / stran 285 . / Jezerna in Bela	Ovca	sta spet utihnili.Obmolknili so tudi otroci	A
preslepiti. Pa jo je svarila njena mati, Bela	Ovca,	jasnovidna vračinja.In pa ‒ ko bi Neokretni	A
sušit na vogal ograje, pa jo je vselej Bela	Ovca	preobesila na drugo stran.Jelka je samo strupeno	A
gledala, reči pa ni upala nič. Je še vedno Bela	Ovca	prva žena na kolišču.Vse jo spoštuje in gorje	A
in vsa bela je stala zgoraj na mostišču Bela	Ovca.	Zrla je v višavo, kakor bi se pogovarjala z Nevidnim	A
Ostrorogega Jelena. Pa je segla v besedo Bela	Ovca	in modro povedala: »Nič ne boste opravili proti	A
se pa mogel otresti skrbi, če bo hotela Bela	Ovca	priti skozi meglo in temo, ko od smrti Skalne	A
»Slabo.« Molče je šla Bela	Ovca	za Ostrorogim, ki se je naglo prestopil proti	A
njenega umrlega moža, Tršatega Tura. Ostrorogi in	Ovca	sta vstopila.Za njima pa se je kakor prikradel	A
je Bele Ovce in njenega vračenja nekako bal.	Ovca	je segla v svojo prečudno pisano torbo in potegnila	A
Pridrževal je sapo. Bela	Ovca	je pa spet pokleknila poleg ležišča in se zazrla	A
pa ne more. »Ne bo dočaka dneva,« je sodila	Ovca.	»Se že odpravlja na dolgo pot.	A
smrti Turovce. Hkrati naj sporoči, da se Bela	Ovca	vrne šele po pogrebu.Da se pa ne bo preveč dolgo	A
jezero. Raz mostišče navzdol sta prišli Bela	Ovca	in Črna Jelša.Vsi so obmolknili.	A
Kakor bi je še prav nič ne težila leta, je	Ovca	sama in z lahko nogo stopila v Somov drevak	A
izpod rok. Čas jima je krajšala babica, Bela	Ovca,	ki je vedela mnogo povedati. Bela Ovca je pred	A
Bela Ovca, ki je vedela mnogo povedati. Bela	Ovca	je pred nekaj dnevi sama priveslala pod Ostrorogovo	A
Brž jo je vprašala, če je bolna.	Ovca	je pa odkimala. Da je prišla nabirat rože in	A
Z manj vrednimi pa celo krmijo prašiče.	Ovca	je odgovorila, da bo že še videla.Prikriti pa	A
kozliča. . / . / stran 185 . / Rada ga je jedla	Ovca.	Ga že več let ni.	A
uspe? »Pohitita, pohitita!« je priganjala	Ovca	mladenki, »da s struno in glasom počastimo cvetoče	A
pa je zaprosila: »Povej nama, babica!« Bela	Ovca	se je z bruna, na katerem je sedela pred kočo	A
lepše, kakor je v današnjih dneh,« je pritrdila	Ovca.	Spomnila se je, kako so ji na kolišču Turovcev	A
Počakaj, da povsem dorasteš,« se je nasmehnila	Ovca.	»Ljudi je bilo vedno več, živali pa čedalje	A
»Saj!« je pritrdila Lepolasa. Modra Bela	Ovca	je pa za konec pripovedovanja še dostavila:	A
kar so in kar imajo, prejeli od zgoraj.« Bela	Ovca	je vstala in odšla s pripekajočega sonca v senčno	A
pod košato bukvijo, pa so stali v senci Bela	Ovca,	Jezerna Roža, Brest, Ponirek in Brlez in dvojčici	A
žvrgolel škrjanec. In je spregovorila Bela	Ovca:	»V mojih mladih letih smo razcveli lan slovesno	A
obhodimo modrino na zemljo padlega neba.« Bela	Ovca	se je prestopila in začela iti vzdolž laza.	A
»Kakor zasluži,« je revsnil Grčavi. Bela	Ovca	pa je preteče dvignila kazalec in poudarila	A
so se pa razlegali obupni klici na pomoč.	Ovca	in Jezerna in Brest so se spogledali.Niti za	A
pred katero so se morali umakniti v kočo.	Ovca	je vsula žerjavico iz lonca na ognjišče in koj	A
se je pričelo jasniti. Presukanemu je Bela	Ovca	natrla rane z bobrovo mastjo, pomešamo z zdravilnimi	A
Predle so. Bela	Ovca	je pa sedela na hlodu ob steni in mlela z žrmlji	A
je stopila do Ostrorogega: »Gospodar! Roža in	Ovca	in jaz, tvoja dekla, bi se tudi rade ohladile	A
most, kjer sta jo, sedé v drevaku, čakali Bela	Ovca	in Jezerna Roža.Lasje Bele Ovce so bili že kakor	A
Ostrorogi Jelen.« Oglasila se je bila Bela	Ovca.	Nihče ni videl, kdaj je stopila med vhod velike	A
Srnjak sta odšla po poševnini navzdol. Bela	Ovca,	Jezerna Roža in Zorna Kalina so pa stopile k	A
velel, naj postrežejo imenitnim gostom. Bela	ovca	se ni zganila.Bolj podobna duhu kakor pa živi	A
rabim pri svojih čaranjih.« »Tudi naša Bela	Ovca	vrači z bobrovino.« »Rada bi videla kako.«	A
»Ne bojta se!« Oglasila se je Bela	Ovca:	»Bobrovina še nikomur ni bila v kvar.Še vsakomur	A
mračnega kota je Ostrorogega glasno posvarila Bela	Ovca.	Jelen se za njeno opozorilo ni zmenil.Saj je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani