Tik njega je slonel sin, notar, ter se ‒ posebno od tedaj, ko je prišla konte sa očividno nekoliko sramoval družbe neokretnega očeta, ki je venomer stokal, tožil o vročini in o dolgem času. »Kaj vraga spomnil se je ta Malec, da me je posadil tu sém na sončno vročino, da se pečem kakor ovca na drogu!« togoti se stari. »Ne preglasno, ata!« tolaži ga notar, »da vas kdo ne čuje!«