milena (3.871)

TILA -	MILENA	-MIRANDA -- VOGRIN - BEKŠ -	A
star delavec DOLINAR, mlad posestnik	MILENA	ZDRAVNIK Dvoje študentov	A
M i l e n a v svetli spomladanski obleki.	MILENA	vsa vesela m živahna: Pozdravljen!... Vsaj roko	A
brez besed sprejemaš svoje goste? DOLINAR:	Milena!	MILENA: Prisrčno zahvaljen, da imena še nisi	A
DOLINAR: Milena!	MILENA:	Prisrčno zahvaljen, da imena še nisi pozabil	A
zahvaljen, da imena še nisi pozabil! DOLINAR:	Milena,	sedi, poslušaj ... vse boš spoznala ... brez grenkobe	A
misli ... si bova pogledala v oči in v srce ...	MILENA:	Ne, ne ... ne zato ... saj nisem prišla v goste	A
tiščala robec na usta ... DOLINAR: Ne tako ...	Milena,	Milena ... MILENA séde, vzame rože iz vaze	A
robec na usta ... DOLINAR: Ne tako ... Milena,	Milena	... MILENA séde, vzame rože iz vaze in se	A
... DOLINAR: Ne tako ... Milena, Milena ...	MILENA	séde, vzame rože iz vaze in se igra z njimi	A
DOLINAR: Prepisaval?	MILENA:	Do besede!... Ali pa je morda za take stvari že	A
pour prendre congé ... DOLINAR stopi k nji:	Milena,	čuj me!Ne tega smeha, ne teh besed!	A
hotel govoriti s teboj - prisrčno, brez laži ...	Milena,	saj je laž ta smeh!Le na ustnih je, v srcu ga	A
Le na ustnih je, v srcu ga ni!	MILENA	nekoliko resnejše, še zmerom s smehom na ustnicah	A
Zato ni resničen tvoj smeh ... in ni pravičen.	MILENA	vstane: Moj Bog, prijatelj, kaj ne veš, da	A
Kdo?	MILENA:	Hrepenenje, ki je bilo v prejšnjem življenju	A
si vse spoznala in da si pravičen sodnik.	MILENA	se ozre v stran, govori tišje: Ko sem šla	A
potapljal in se ni mogel utopiti - tako je bilo.	MILENA:	In ko se je spomnil moj korak, sem stopila v	A
ti je odzdravilo, kakor je bilo vajeno ...	MILENA	se okrene in sede; živahnejše: Ko sem stopila	A
jecljaje: Otrok svetlobe, luč iz nebes -	MILENA:	Ne maram senc, ne trohnobe, ne molka, ne žalosti	A
Meni so ga dala v obili in preobili meri!	MILENA:	Kako lepo si vzdihnil!Tudi zate je premočna	A
ne boš vsega razumela in vsega oprostila.	MILENA:	Kaj bi še razumela in še oprostila?Vse sem razumela	A
mirno, kakor iz sanj. DOLINAR: Vsako noč,	Milena!	MILENA: Ker so bile tako vajene.	A
DOLINAR: Vsako noč, Milena!	MILENA:	Ker so bile tako vajene.Ali se spominjaš, kako	A
s katero besedo sem te od daleč pozdravil.	MILENA:	Ti si uganil, katero bluzo sem imela in kakšno	A
je bila in je ne bo nikoli, nikoli več ...	MILENA	gre proti verandi; s spremenjenim, skoraj hladnim	A
daj mu roko, prijatelju, daj mu zvest pogled!	MILENA:	Na, prijatelj, roko in zvest pogled!Stopi tik	A
na ustna ter izgine na verando. DOLINAR:	Milena!	Milena! Od desne pride počasi in tiho	A
ustna ter izgine na verando. DOLINAR: Milena!	Milena!	Od desne pride počasi in tiho V i d a	A
z odideta preko verande DOLINAR: Vida!	MILENA	mu pokrije oči z rokami: Sanje so bile!Ne	A
DOLINAR tiho: Sanje! . / . / stran 97 . /	MILENA	z veselim smehom: Sanje!Le eno kratko noč	A
naglas se zasmej! DOLINAR truden: Bolan sem,	Milena!	ZDRAVNIK od leve; gre mimo nju in pozvoni	A
bil živ človek eno noč med blodnimi sencami!	MILENA:	Ozdravila te bom, s poljubi in s smehom in s	A
ljubiti od prestanih bolečín. MILAN IN	MILENA	Na morjá valóvju tihem zlata zora se	A
je nagnil dan se na večerno stran, oj	Milena,	kaj odlašaš da te ní čez ocean? Oj spominja	A
odlašaš da te ní čez ocean? Oj spominjaj se,	Milena	dá prisegla si nekdaj: ”Zlati ljubček	A
sreča ji v očéh žarí. ”Hitro k meni, oj	Milena,	daj prebelo mi rokó, in tesno se me okleni	A
In objame jo; a tiho, strahom šepetá	Milena:	”Ti bledíš, trepečeš, dragi, kaj je tebi	A
Da me ljubiš iz vse duše, ne prašala bi,	Milena,	kaj je pogled moj otožen, kaj je bledo	A
strastni šepetá Ljubíja ... Ljubi me nocoj,	Milena,	vroče, kot te ljubim jaz ... Ljubica,	A
léno dremljejo na stenah. Tam na postelji	Milena	poloblečena leži; kot v sanjàh nemirnih	A
Knjiga je knjiga Slavka Gruma, Beli azil.	Milena	Jesenska zapre okno.Besede imajo svoje otroštvo	A
odgovoriti, kar molčal sem in se tiho nasmihal.	Milena	mi je rekla, da ima rojstni dan četrtega in	A
centimetrov dolga rana, britev se je skrhala ...	Milena,	Milena, pridi, noči so dolge, zlate dlačice	A
dolga rana, britev se je skrhala ... Milena,	Milena,	pridi, noči so dolge, zlate dlačice ti rasejo	A
molčim, hahehohihu. Zelo mi je hudo, ker pravi	Milena,	da sem ogabno dolgočasen in da sem še ponoči	A
vprašal, ali verujemo, jaz sem rekel, da ne,	Milena	pa je priznala, da gre včasih v cerkev.Rekli	A
Bog zmarł przed łaty. Jaz sem bil bolj tiho,	Milena	pa je govorila zelo na glas, da so se od drugih	A
Enaintridesetegapetegasedeminšestdeset	Milena	se je v pisarni skregala in je neki ženski rekla	A
je ona mogoče že, ampak še zdaleč ne taka kot	Milena,	ki ima zdaj že četrtega.Baje sta si skoraj skočili	A
Triintridesetegapetegasedeminšestdeset	Milena	je danes tulila kot krava, ker sem ji rekel	A
že ve! In če zdaj vse premisli, bi Jernej in	Milena	najbrž res lahko srečno živela skupaj.Toda tisti	A
mama, naredil sem izpit! Proslavit gremo,	Milena,	Tevž pa jaz, v hribe! ...Tako vesel je bil, tako	A
slišala, kakor da ji tuli naravnost v uho. »	Milena,	navij mi na prvem stolu! Mojca, ti pa takoj	A
»Kaj se to pravi?« »Lej jo,	Milena!	O, Martina, kod se pa ti skrivaš?	A
»Ah, nič posebnega.	Milena	sprašuje, kako je z Veroniko.« »Še meni povej	A
samo delo, ampak tudi odgovornost. Bi se bila	Milena	prav tako spremenila? Kdo bi to vedel	A
da bo v življenju dosegel vse, kar bo hotel.	Milena	je bila praznik vsak dan v tednu. Zakaj	A
njegove matere. Nekaj takega je rekla o njej, da	Milena	ni mogla ne pozabiti ne oprostiti.On se pa ni	A
je stopila hčí židovskega trgovca Timaeusa,	Milena	Timaeus.“ Tisto noč je hodil kralj Malhus	A
kdaj kaka ženska . / . / stran 219 . / srečna,	Milena	bo srečna.Tudi z ozirom na državni blagor je	A
solzami zalite njene plašne oči. ”Ne boj se,	Milena,	duša moja, jaz sem tvoj dragi in tvoj brat in	A
domislil se je svoje ljubice... Zaklical bi: ”	Milena!	“ ter se naslonil leno na blazinico divana.Luč	A
vil roké in si pulil brado. Ponoči je izginila	Milena	in ni je bilo nazaj.Ni je bilo pri prijateljih	A
obraz je bil klavrn in kolena so se mu tresla. ”	Milena	se je izgubila... ušla je z nekim študentom.“	A
v ozadju je sedel Milan, Mileno v naročju.	Milena	je spala.Časih se je nenadoma zgenila ter se	A
pomikal počasi kakor prej. Predramila se je tudi	Milena	ter pogledala začudeno krog sebe.V prvem hipu	A
”Ne... pol ure je odtod po hribu.“ ”Vstani,	Milena!	“ Milena si je pomela oči ter se počasi vzravnala	A
ure je odtod po hribu.“ ”Vstani, Milena!“	Milena	si je pomela oči ter se počasi vzravnala.	A
svoj plašč sebe in Mileno. ”Ali te je strah,	Milena?	“ ”Strah me je... takó tiho je tukaj.“	A
desnico jo je objemal krog pasú. ”Strah te je,	Milena!	...A glej, ti strahovi krog naju se bojé sami sebe	A
študent, in to je moja nevesta, gospodična	Milena	Timaeus...“ Graščak se je nekoliko vzdignil	A
jako prijetno; vznemirjajo me samo strahovi...“	Milena	je čula te besede samo v polspanju in odprla	A
Strahovi, pravite, da vas vznemirjajo?“ je prašala	Milena.	”Strahovi.	A
veliko plašljivost in takó me pusté pri miru...“	Milena	je drgetala od groze. ”A kaj mislite o teh	A
bil že davno spoti, ali smilijo se mi.“ Tudi	Milena	je začutila posebno simpatijo do sanjarskih	A
jako čuden način... Na gradu sta živela Milan in	Milena	tihe dní; sprehajala sta se po temnih hodnikih	A
ljubezni; kje je bila njegova krsta, tega Milan in	Milena	nista vedela.A nad srcem in nadpisom so se poznali	A
vzroka sredi dela zapodil z grada. Milan in	Milena	sta stala pred nedovršenim nosom ter mislila	A
so božje zapovedi nad človeškimi.“ Milan in	Milena	sta postala jako radovedna. ”Vama samima	A
drugo v južnem traktu.“ . / . / stran 242 . /	Milena	je povešala očí; a ko je bil graščak dovršil	A
oglu bela srajca, potem pa je bilo vse temnó...	Milena	je trepetala in njen obraz je bil čisto brez	A
njima in prihajali so jima naproti. In Milan in	Milena	nista čutila nikakega strahú.Očí so jima bile	A
svečam na kandelabru. . / . / stran 244 . /	Milena	je legla in skoro so ji že dahnile sanje na	A
njegovo ljubico naj vrne žalujočemu očetu.	Milena	se je smejala od prešernosti, Milana pa je na	A
Milan je iztegnil roko. ”Glej,	Milena,	vse kar vidiš pred seboj, mesto in parki in	A
snicoljuben... Pozdravljam vas, gospodična Timaeus...“	Milena	se je poklonila. ”V ostalem upam, da vam	A
mraku po cesti, odkoder sta bila prišla Milan in	Milena.	XI	A
IZ OTTAKRINGA V OBERHOLLABRUNN / MILAN IN	MILENA	/ ČRTICE 1911-1913 D Z S 1974	A
MILAN IN	MILENA	LJUBEZENSKA PRAVLJICA I V	A
sestrami v svetlem domu, v šumu in smehu je živela	Milena,	ko so tiho in plaho izpregledale njene oči.	A
”Milenica, ali bi rada bonbonov?“ -	Milena	se je ozrla postrani in je šla brez slovesa	A
- In so se spogledale.	Milena	je prišla v drugo izbo in je sedla na zofo,	A
skrila bi se v temo, tam bi ugasnila za zmerom.	Milena,	ki je hodila s tihim, trudnim korakom, je stopila	A
Teta Fani je planila proti durim. ”Čuj ...	Milena	... Milenica!“ Milena se je bila sunkoma okrenila	A
”Čuj ... Milena ... Milenica!“	Milena	se je bila sunkoma okrenila, hitela je po temnem	A
ker se ni vdala, je zunaj narahlo potrkalo. ”	Milena	... Milenica!“ je prigovarjala teta Fani s prosečim	A
je prigovarjala teta Fani s prosečim glasom.	Milena	je molčala. Nato je izpregovoril še drug	A
nato je vse umolknilo. V mraku je videla	Milena	popolnoma razločno obadva, kakor sta sedela	A
- Vse to je bilo v tistem času, ko se je	Milena	pripravljala na prvo sveto obhajilo.Še daleč	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani