meta (3.004)

dvoru Celjanov JANKO Deseničarjev sorodnik	META	Veronikina služabnica STREŽAJI VITEZI POROČNIK	A
soba na gradu Ostrovcu PRVI PRIZOR Veronika,	Meta	VERONIKA Pojdi sem bliže k meni, vprašala	A
Pojdi sem bliže k meni, vprašala bi te nekaj.	META	Kaj? VERONIKA Ne smeš pa nikomur nič omeniti	A
VERONIKA Ne smeš pa nikomur nič omeniti!	META	Vendar nisem tako jezična!Kar meni zaupate	A
kakor da bi mi to visoko ime ne pristajalo.	META	Kaj zapoveste, gospa? VERONIKA Sedi tu k	A
zadnji čas pri njej? . / . / stran 45 . /	META	Zadnje dni se nisem prav nič od nje premaknila	A
VERONIKA In je lahko umrla?	META	Kakor truden angel je zaspala. VERONIKA In	A
Veš dobro, da ne.	META	Gospoda mladega grofa tačas več dni ni bilo	A
polglasno: Torej ti tudi misliš, kaj ne,	Meta,	da ga obrekujejo oni, ki mu ‒ o groza! ‒ očitajo	A
to ni res, ti veš, o, povej mi še enkrat!	META	Laž je to, gospa, grda laž in obrekovanje hudobnih	A
Premehak je on za to, predober.	META	O, gospá ... VERONIKA Dobro je, ti imaš dobro	A
skrbeti hočem, da boš tudi ti srečna pri meni.	META	Hvala, gospa.Odide.	A
Las leksike.	Meta	in pelin! Pa nič zato, prijateljicam sem že	A
vem, da je vsa umetnost metafizike fizika na	meta	položaju. Hip, ki prihaja nenadno Hip, ki	A
belimi kamni, nad suhimi kravjeki med kamni. In	meta	diši, ker se kuha v soncu med kamni ob potoku	A
meni Premec. »Menda si tak kakor Tomažkova	Meta,	ki je cvrla špeh v penovki in se čudila, da	A
V koših sta ju nesla Ožbe in njegova žena	Meta	v Ljubljano zopet blagoslovit. Sama zase ne	A
iskat in bolj jo boš imel v čislih!« »Moja	Meta	bi mi še ne privoščila ne, da bi malo posamoval	A
sebi!« »Ali boš vendar tiho!« svari ženica	Meta	zgovornega moža. »Ti bodi tiho, Metka, ti!	A
pokopan! . / . / stran 186 . / In kaj bo počela	Meta?	Omožila se bo zopet, sem dejal sam pri sebi,	A
srečno ušel. Doma sem udaril v vrata, da je	Meta	mislila, da je potres, lasje so mi pa stali	A
je potres, lasje so mi pa stali kakor ščet.	Meta,	molek v roke pa moliva, sem dejal, potlej pa	A
na ovinku krog mete* ob Kačjem * Srajca. **	Meta	= steber, ob katerem se odloči zmaga. stebru	A
ko ga je, že zrelega moža, vzela Kolenčeva	Meta,	za pobožnost med prvimi v vasi; če kateri, je	A
v cerkev preluknjala nemalo podplatov. Mlada	Meta	res ni bila, niti ne lepa, toda pod rebrijo	A
Po grofovsko mu ne bomo postiljali! Naj mu	Meta	pogrne, kakor se ji zdi ...Ampak dobro naj zaklene	A
v ječo in na smrt. ”Odkod pa ti?“ je rekla	Meta.	”Čegav si?“ je vprašala Bara. Obedve sta	A
Jure je molčal. ”Otrok je iz greha!“ je rekla	Meta.	”Greh je v njem!“ je rekla Bara.	A
obžarila mokro, prazno steno. ”Poklekni!“ je rekla	Meta.	Jure je pokleknil na pogrnjeno plahto in	A
kolenih. ”Ali ne boš razločno molil?“ je rekla	Meta.	”Na svojo mater mísli, pa môli!“ je ukazala	A
zajokal, sam ni vedel zakaj ... ”Moli!“ je rekla	Meta	in ga pogledala s hudim očesom. ”Moli za	A
zdaj?“ je pomislil Jure. Kos kruha mu je dala	Meta,	nato mu je dala svitek in vrv. ”V gozd!“	A
šel z njo. Ko sta stopila na cesto, je rekla	Meta:	”Naprej hodi, tri klaftre pred menoj, da	A
prédse in je šel po svoji poti. Ko je to videla	Meta	ter slišala take besede, je stopila k Juretu	A
”Pravična družba -- greh in malha!“	Meta	pa je stopila k Juretu in ga je prijela za lase	A
Petelin!“	Meta	se je razljutila, kričala je s tenkim in hudobnim	A
Coprnica in petelin!“ Hudo se je razjezila	Meta	in je pobrala kamen. ”Da boš coprnico videl	A
da se opotekaš in da padaš?“ ga je vzdramila	Meta.	Jure je slišal in je razumel, pa ni bil žalosten	A
ne glej, zijalo, obrni se ročno!“ je ukazala	Meta.	Jure je pač slišal njen glas in je tudi razumel	A
njene besede, pa mu ni bilo nič hudo pri srcu.	Meta	je sedla v travo, Jure pa je nabiral suhe veje	A
”Nosil jo bom, saj ni daleč!“	Meta	je pogledala osupla in je videla, da je butara	A
poznam pot!“ Na klancu, na razpaljenem, je	Meta	zasopla pod težkim bremenom, pod žgočim soncem	A
njegovo srce je bilo veselo. Pred vasjo je	Meta	vzela svojo butaro in jo je zadela na glavo	A
nebeškim soncem! Saj veš, da je pri meni stara	Meta	‒ ničesar hudega ne misli, pater major! ‒ da	A
mi, kaj se je zgodilo dalje?« »Torej stara	Meta	je pri meni in dobra duša je, kakor gotovo je	A
To ti je znano! Moja	Meta	že pol leta ni izpregovorila niti besedice,	A
obraza začul prošnjo mojo, da bi smela moja	Meta	vsake tri tedne po en dan govoriti in da bi	A
ravnokar minili trije tedni, odkar je stara	Meta	izpregovorila zadnjo besedo.Neizrecno je razsrjen	A
in se v njih okviru prikaže gospodinja, stara	Meta.	Priznati sem moral, da ta srčna ženska ‒ ki tisti	A
se kar najurneje izgubil pri vratih. Stara	Meta	je v tem brez groze in strahu pristopila k mizi	A
udarila čez vse bregove! »Torej tako!« pričela je	Meta	z mogočno zvenečim glasom, »tako se živi v moji	A
Tako se tolažiš! Ako si pa stara	Meta	poželi novega predpasnika ali neznatne svilnate	A
silni stiski. »Pod smrtnim grehom!« zasmeje se	Meta	porogljivo. »Kaj se nam pripoveduje z lece o	A
razjasnilo hišno razmerje patra polkovnika. »Sestra	Meta,	« šepnem ji na uho, »pomiri se in bodi oprezna	A
jaz, mora vsakdo molčati v hiši moji!« Stara	Meta	se je v tem izmuznila iz sobe, in ravno zategadelj	A
Tudi Barba že težko čaka. In	Meta	se je razrastla, da jo komaj spoznaš.« Barba	A
Muhova iz Jarčjega sela, je bila žena Boštjanova,	Meta	pa njegova hči.Ta se je »razrastla«.	A
pozajeto, je družina vstala in odšla. »Kje pa je	Meta?	« vprašam gospodinjo. »Pri ognjišču je	A
zavezano, da ga je ž njo skrivala. »Sem pojdi,	Meta!	« sem jo pozval nekoliko osorno. »Saj	A
pred Rafaelovo podobo svete Cecilije! Naša	Meta	je imela obraz te svete Cecilije.Čarobni vtis	A
osatu ! To so bile edine besede, katere je	Meta	tisti večer v moji družbi spregovorila.	A
misel prišlo, sem vprašal mimogrede: »Kaj pa	Meta?	Ali se snubači že oglašajo?«	A
vsaka žaba užene!« Proti devetém sta prišli	Meta	in Liza.Izpraznili smo čerfo kislega mleka.	A
življenje! Po končanem tem opravilu je spregovorila	Meta:	»Mati je dejala, da naj pride Janez	A
in ta krava pomenita, mi še danes ni jasno.	Meta	se je ponosno ozrla proti hlapčetu ter siknila	A
poskušal hitro odkuriti, ali bilo je že prepozno.	Meta	je z veliko spretnostjo zavihtela svoj kamen	A
Radi lepih svetlih las je bila Presečnikova	Meta	»lisica«.In te »lisice« se ni mogla otresti	A
Še vedno sem ji hotel biti oče: »Povej mi,	Meta,	kedaj je naš Blegoš najlepši? Ali ne tedaj,	A
miru napravil obed. »Je ga!« je vzkliknila	Meta.	Bele peruti so padale v vodo, kjer se je takoj	A
uiti ne more. To zadovoljstvo je občutila tudi	Meta:	»Mislim, da mi več ne uide.«	A
Ali glorije je bilo konec.	Meta	je nekaj zastokala, nato je bliskoma potegnila	A
Očividno je bilo, da hoče z mano govoriti.	Meta	je odšla, Kalar pa je pričel: »Jezični	A
»Lisica! hoha! lisica!«	Meta	se še zmenila ni!Z macesna pa se je še vedno	A
potem zapil. Pred hišo sem čakal, da pride	Meta.	Sicer pa ni bilo dogovorjeno, da bodeva skupaj	A
smešnosti so naši pogorci jako dostopni! Končno je	Meta	vendarle prilezla iz hiše. »Kje vendar	A
zadrgnjenih modrcih pa plela žito in korenje!	Meta	te šege ni poznala.A vzlic temu se je bila napravila	A
možu in otroku ostane! - V bližini sta čakali	Meta	in Liza. »Ali boš nama kaj kupil?« je	A
»To se ve!«	Meta	pa je nekako v strahu spregovorila:	A
Gore na Malenški vrh. Med potjo me je vprašala	Meta	sramežljivo: »Kaj če biti, kar je napisano	A
Jaz sem ostal zvest svoji mestni šegi: »	Meta,	ali greva?« Obrnila se je proti Barbi	A
in odšli smo. Na poti proti Jelovemu brdu je	Meta	spregovorila: »Strašno je bilo lepo	A
gorenjo hišo. Hodeč mimo čumnate, kjer je imela	Meta	svoje reči, vidim, da je bila odprta njena skrinja	A
moje »srce« z Gore; listek z napisom pa je bila	Meta	prav skrbno odstranila. O moji starosti	A
Večjo pa že, kot jo bode imela Presečnikova	Meta!	« Zinem tjavdan:	A
odprla vrata, in vendar je pri vratih stala moja	Meta	in zelo strupeno je zrla izpod čela.Zdelo se	A
Plačal sem. Zunaj je	Meta	čakala.Nekaj časa sva molče hodila, nato se	A
jezi sva stopila v hišo. Pri večerji je bila	Meta	še vedno jezna, kar je kazala s tem, da je imela	A
otepali tisti večer okusno to raševino. Ali	Meta	je ostala pri slabi volji.Nikogar ni pogledala	A
Zakrohotal se je: »	Meta,	pravica je za vse!Če boš tako krivično postopala	A
k opaženemu okencu pri izbi, kjer sta spali	Meta	in Liza.Prezrl pa sem pri tem, da je izba imela	A
splezal do okna in lahno potrkal na steklo. »	Meta,	a spiš?« Nekaj je zašumelo v izbi, kot	A
izginiti nekak skrivnosten smeh z obraza, in	Meta	je kot v sanjah hodila okrog.Mater Barbo sem	A
let nisem bil gori. »Oh‐ta,« se je oglasila	Meta,	»mati, ali grem lahko ž njim?«Mati je bila v	A
lešnikov in kateri večjo kobulico. Zmagala je	Meta,	ki je imela oko kakor veverica in tudi ne manjše	A
gluhi! »Ali bo mati vesela,« se je bahala	Meta,	»ko bo videla moje lešnike!To bo potresve o	A
stresel pred deklico. Pa govori o ljubezni, če je	Meta	kar meni nič tebi nič počepnila na zemljo, stolkla	A
zahitela. »V mestu me bo cvetje spominjalo nate,	Meta.	« Nekaj rdečice se ji je prikazalo na licu, vendar	A
kmetje hodijo pač le tja, kamor jih vodi delo!	Meta	se ni mogla oddahniti, tako so jo bili prevzeli	A
mogel nikdar opaziti. Mogoče pa je, da ga je	Meta	z bistrim očesom vendarle opazila.Spregovorila	A
Če prej ne, k tvoji poroki, ko se boš možila,	Meta.	Tisti dan hočem plesati!«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani