mežikalo (12)

obrazu podóbnem koščku sesušene ilovice, je	mežikalo	dvoje drobnih, zelenih očesc. ”Ti ljubček	A
smrekov gozdič, se je skrilo sonce, komaj je še	mežikalo	skozi gosto zelenje.Po mahovitih kolovozih,	A
životu. Noč je bila temna, hladna, sovražno je	mežikalo	mesto s tisočerimi očmi ...Vzdramila se je nenadoma	A
poskočna, nazadnje je bila razuzdana. Že je oko	mežikalo	očesu, že se je tiho lovila želja za željo;	A
branja vredni. Opoldansko sonce je komaj malo	mežikalo	skozi gosti bršlin; toliko, da se je prikazal	A
so sloneli ogromni naočniki. Iznad njih je	mežikalo	dvoje skopih oči. ”Kako se vam je zares mudilo	A
Napol je odprl oči in je gledal v nebo, ki mu je	mežikalo	s tisočerimi svetlimi očmi. ”Lepo bi bilo	A
je puhtela v višave. Polagoma in počasi je	mežikalo	sonce tudi na osojniško stran, kakor bele rjuhe	A
po majhno okno. Izza teh oken je noč in dan	mežikalo	dvoje drobnih, dremotnih oči.Te oči so se čudno	A
Sonce, ki si je do zdaj le mencalo oči, je že	mežikalo	izza daljnega hribja in vstajalo, ptiči po hosti	A
zavilo v tanke, sivkaste meglice, izza njih je	mežikalo	zimsko sonce brez moči in svetlobe.Po dolini	A
Repertoar PDG v sezoni 1998/99 Kako je	mežikalo	20. stoletje Šest novih uprizoritev novogoriškega	D

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani