Čez dobre pol ure so že počasi jezdili v Peščenjek. Sonce, ki si je do zdaj le mencalo oči, je že mežikalo izza daljnega hribja in vstajalo, ptiči po hosti obakraj ceste so mu na ves glas peli zornice, a konji so zdravo prhali in hrzali, suličarji so jih mirili in se menili. »Prav, da še v hladu prekobalimo tale hudi klanec,« se je suličar ozrl po soncu.