marica (571)

Matere božje kapelici gor gozdarjeva hčerka	Marica.	Pred kamenim deva oltarjem kleči...	A
prejkone boste prosili zaman. no, vendar mogoče...	Marica!	Poslušaj me, ljubljena hčerka mojà: da bila	A
hmelj na polju raste 30 . / . / stran 4 . /	Marica	31 Pelin 32 Med vrbami, oj, tečeš 33 Spet zelene	A
Letska narodna 105 Slovaška 106 Oj, dobro jutro,	Marica	107 Kdo v brezglasno to noč 108 Pesem 109 Tinka	A
le to zanič, mladenka! . / . / stran 31 . /	Marica	Pod noč skovika mi skovir, čez dan se v duplu	A
pšenica, nad mano sta čuvaj, skovir, a z mano ti ‒	Marica!	Pelin Pa pesem hočemo na čast pelinu to zapeti	A
pomolji! . / . / stran 107 . / Oj, dobro jutro,	Marica	Oj, dobro jutro, Marica, ko zarja tak svetla	A
Oj, dobro jutro, Marica Oj, dobro jutro,	Marica,	ko zarja tak svetla, ne glej zato je, Marica	A
Marica, ko zarja tak svetla, ne glej zato je,	Marica,	ko zjutraj je izšla. Oj, dober dan ti, Marica	A
Marica, ko zjutraj je izšla. Oj, dober dan ti,	Marica,	ti jasni maj, zardel bi zunaj, Marica, cvetoči	A
dan ti, Marica, ti jasni maj, zardel bi zunaj,	Marica,	cvetoči gaj. Oj, lahko noč ti, Marica, da si	A
zunaj, Marica, cvetoči gaj. Oj, lahko noč ti,	Marica,	da si mi zdrava vsa, da vstaneš jutri, Marica	A
Marica, da si mi zdrava vsa, da vstaneš jutri,	Marica,	kot včeraj si bila. Da vedno jasna bi bila,	A
ko čelo vedrih muz ‒ zdravstvuj in sprejmi,	Marica,	ta skromni obolus! Kdo v brezglasno to noč	A
pogledala na naju. »Ali je oboje že pripravljeno,	Marica?	« »Oboje.«	A
»Ješprenj? Kam pa misliš,	Marica?	Ješprenj je trda jed, ni za cesarski želodec	A
obrodil.« »Bo pa drugo leto,« je odgovorila	Marica	z glasom vsemogočnega gospodarja in vsevedne	A
zahvalo za njegovo preračunjeno opazko. »l, no,	Marica,	bomo pa domači prej jedli,« je rekel po kratkem	A
imenitne dogodke pada njih senca. Odhajaje je	Marica	prav globoko pogledala na Damjana.Ta pogled	A
»Nu, dobro je, če je. Bo pa morda	Marica	na najini strani,« je tolažil Damjan sebe in	A
ne mogla bi strpeti njegove nezgubečnosti.	Marica	je bila edina ženska v hiši in gospodinja.Čajž	A
poti v širno polje, je dirjal proti vrzeli.	Marica	je šla ravno s škafom perila z ulic.Na prvi	A
vam pa zato, ker mu preveč kolnete,« je menila	Marica	in šla po svoje perilo. Obkrožili so naju Čajževi	A
črt na vratih konjušne. Zapazil sem, da hodi	Marica	pogosto na ulice si umivat noge, da se je začela	A
in svojega gospodarja v prikupljivi podobi.	Marica	je kar strmela vanj. Samo enkrat, bilo je nekega	A
Damjanom sva čistila svojo opravo pred hlevom,	Marica	je stala na ulicah v vodi in si umivala noge	A
vaše črte na vratih. Kaj pomenijo?« je vprašala	Marica	z ulic in se igrala z nogami v vodi. »Te pomenijo	A
»No.«	Marica	je s širokim pogledom obvela Damjana, kakor	A
nič ne bala, ko bi bila tudi huda,« je rekla	Marica	in drgnila nogo ob nogo, dasi na njih ni bilo	A
kar je kazalo, da ga obhaja razdraženost.	Marica	ga je jela pazno motriti.Njene noge so zastale	A
obesiti na vrat. No, to mi moraš pokazati,	Marica.	«In čudoma se je prijel Damjan za glavo, snel	A
Damjan za glavo, snel kapo ter jo vrgel v mejo.	Marica	je z veliko zadovoljnostjo gledala na to kratko	A
hiši prostora zame in za njih šavro-mavro.«	Marica	se je burno posmejala.»Slišite, ne sodite preostro	A
‒ in namah so bežale predstave: Čržev oče,	Marica	in Čržev Tone ena k drugi, se zavrtele in zamotale	A
maram in ne bi rad, da bi se zavoljo njih morala	Marica	skrivati.« Deček je umolknil.	A
tankim, kovinskim zvenkom. Zdajci se je pojavila	Marica	za Vorko.Rad sem videl deklico, torej sem ji	A
svojemu tovarišu.« . / . / stran 46 . / »Jeli,	Marica,	ta Čržev stric, kakor ga imenuje Vorka, ta Tonetov	A
kakor bi bila v njih zapisana njena usoda. »	Marica,	nadejam se, da se boš še to zimo omožila tako	A
S tem možem sta tovariša.«	Marica	je pokazala name. »Oj!« se je začudil Čajž ter	A
pretrgal Čajž, rekoč: »Prijatelja sta tvoj sin pa	Marica.	Takšni mladi ljudje hitro pridejo vkup, da se	A
čemernost se ga je polastila. To je opazila	Marica	in koketno ga je vprašala: »Ali pridete zvečer	A
rožljanje žlic in skled, znamenje, da se tam suče	Marica.	Vinska prijatelja sta me poklicala pit.	A
priporoča svetemu Duhu za pravo pamet. Vstopila je	Marica.	Črž se je mogočno vzravnal za mizo.Prsi so se	A
poklical Vorko in ga poslal po vina. »Pojdi sem,	Marica,	sedi k nama in pij!« je velel deklici. »Hvala	A
Ta ume čarati. Kaj?«	Marica	je povesila oči. »Jaz nisem gluh in besedo precej	A
»Saj Tone ne ume pisati,« se je potegnila	Marica	za svojega prijatelja.»To pismo mu je sestavil	A
besedo pokritikoval o predmetu konjski prekupec.	Marica	pa je pomenljivo zalepetala kraj peči: »Ni v	A
prejšnji izrazi: konjederec, zoprnik in drugi.	Marica	pa se mi je večkrat dobrosrčno posmejala in	A
v noč. Možaka sta si poslednjikrat pripila,	Marica	si je pripletala lase in Vorka je sladko spal	A
Prihodnjo nedeljo je šel Damjan domov.	Marica	ga je spravila na to pot in tudi jaz sem mu	A
Čajževemu domovju: na oglu konjušne je stala	Marica	ter z robcem mahala proti cesti; tik nje je	A
Zakaj me tako gledaš s tistimi velikimi očmi,	Marica,	Marica!Govori, očitaj, reci, da sem te ubil	A
tako gledaš s tistimi velikimi očmi, Marica,	Marica!	Govori, očitaj, reci, da sem te ubil, da sem	A
brez duše, -- samo ne molči, ne glej me tako,	Marica!	“ Jecljal je s težkim jezikom, glava mu je	A
in padal na posteljo. ”Kaj me gledaš tako,	Marica?	Da sem te ubil, mi očitaš?	A
zamerite, da ne vstanem; truden sem in len. -	Marica!	Marica!“ Stopila je v izbo njegova žena,	A
da ne vstanem; truden sem in len. - Marica!	Marica!	“ Stopila je v izbo njegova žena, oblečena	A
debele in so se smehljale dobrodušno. ”Čaja,	Marica!	Močnega, vročega!	A
ga je za roko in ga je peljal v svojo izbo. ”	Marica!	Prav močnega!	A
in sem se prestrašila ...“ To je bila namreč	Marica,	ki sem jo ljubil nekoč, kakor ljubi človek vsako	A
zabuhla. ”Kako bi bil pozabil na vas, gospodična	Marica?	Zmerom sem mislil na vas ...“	A
boljše, da človek ne laže tako naravnost. Tudi	Marica	se je ozrla name z začudenimi in skoraj zlovoljnimi	A
močjo, da bi se opravičil. ”Glejte, gospodična	Marica,	ves sem truden in žalosten, ne glejte me ob	A
”Žal mi je tistih tihih večerov, gospodična	Marica,	in hvaležen sem vam zanje, kakor sem hvaležen	A
oblagodaril z njim, Ali oprostite, gospodična	Marica,	daleč vodi moja pot in težka je ...“ Že sem	A
IV	Marica	in Marija sta si pogledali v oči in sta se spoznali	A
občutil sem nenadoma, da me ni ljubila ... Ej,	Marica,	ti, ki je zdaj tako strog in hladan tvoj obraz	A
bil obraz še bolj okrogel. ”Jaz sem namreč	Marica	Polharjeva; saj sva hodili skupaj v šolo!“	A
Zdaj pomisli -- nenadoma je prišla na prag	Marica	Polharjeva, nekdaj Micka!Tako je hodila po ulicah	A
Bog sam to presodi! ”Kaj pa delaš ti v mestu,	Marica?	“ Marica se je zasmejala, zato ker se je smejala	A
”Kaj pa delaš ti v mestu, Marica?“	Marica	se je zasmejala, zato ker se je smejala zmerom	A
Kaj, to je tvoje stanovanje?“ se je začudila	Marica;	napravila je okrogle ustnice in še bolj okrogle	A
spoštljivo in se je poklonil: Dovolite, gospodična	Marica,	da vam podarim ta skromni šopek v znamenje goreče	A
rož in jabolk?“ ”Rad me ima!“ se je zasmejala	Marica.	”Zelo je še mlad, še nič brk nima, in kadar pride	A
”Ali se bosta poročila?“	Marica	je odgovorila z veselim smehom in Metka je zardela	A
obraz. ”To so bile sanje!“ se je zasmejala	Marica.	”Ah, sanje!	A
... Kako pa ti spoznaš,	Marica,	kaj so bile sanje in kaj se je zares godilo	A
Ozrla se je srepo vanjo. ”Ali se spominjaš,	Marica,	tistega Franca, ki sva ga obedve ljubili in	A
pogledal skozi odprtino.“ Nenadoma je napravila	Marica	resen obraz; ustnice so bile rdeče, debele in	A
bi ljudje vedeli, pahnili bi me v jarek! Tudi	Marica	bi me več ne pogledala, vzela bi rdečepisani	A
o Bog! -- . / . / stran 328 . / ”Zbogom,	Marica!	“ ”Ne bodi tako čudna, povej mi še kaj!	A
naj pojdem v mesto! -- ”Nikamor ne pojdem,	Marica,	glej, ne morem. Zmerom moram ostati tukaj, za	A
”Metka!“ ”Res,	Marica!	-- Usmiljenje je v njenih očeh, morda je govorila	A
srce mi morda ni videla! -- Tako se mi zdi,	Marica,	kakor da ne smem nikoli več odtod, niti s postelje	A
te je strah?“ . / . / stran 330 . / ”Poglej,	Marica,	pojdi po prstih k durim in poglej skozi razpoko	A
durim in poglej skozi razpoko, kdo je prišel.“	Marica	je stopila k durim in je pogledala skozi razpoko	A
rdečo odejo preko naročja, lase razpletene.	Marica	je narahlo zaprla duri in se je vrnila k postelji	A
Popoldne je dobila Metka goste. Prišla je	Marica,	vsa glasna in vesela, in z njo je prišel Franc	A
in tistih večerov, ko sta stala ob plotu.“	Marica	se je zasmejala naglas, Franc pa je zardel in	A
”Dobila si službo, pravijo?“ je vprašala	Marica	z mirnim in hladnim glasom in si je popravljala	A
”Ne pojdem!“ ”Zakaj ne?“ se je začudila	Marica.	”Zato ker ne pojdem -- po drugih potih pojdem	A
ker ne pojdem -- po drugih potih pojdem ...“	Marica	je zavzdihnila. ”Bog se te usmili!	A
nasmehnil čudno, pol v zadregi, pol pomilovalno.	Marica	je premišljevala; okrogle so bile njene ustnice	A
kdaj!“ Franc ji je ponudil roko in je šel,	Marica	je nekoliko postala, nato se je poslovila tudi	A
drugačna in lepša!“ ”Bolna je,“ je odgovorila	Marica	nejevoljno in je stopala hitro po tlaku, tako	A
oziral proti oknu. Okno pa je bilo temno. ”	Marica.	“ Tiha je bila noč.	A
ogovarjajo bolne otroke. ”Kmalu bomo tam,	Marica	...Potrpi še malo ...	A
”Da bi jo Bog dal!“ ”Potrpi,	Marica	...Pa res ni bilo prav, da sva se napotila ...	A
gnezdu ne ostanem dolgo, toliko ti rečem! ... No,	Marica,	potrpi!...“	A
odvrnila obraz. . / . / stran 199 . / ”Ne,	Marica,	dolgo ne ostaneva v tistem gnezdu.Že danes bi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani