lojzka (306)

temno kožo in s cigareto v ustih; rekli smo ji	Lojzka	Špetra, kakor se je sama imenovala. Spredaj	A
KOMAR učitelj HVASTJA učitelj	LOJZKA	učiteljica GENI učiteljica MINKA	A
naproti; Minka in Geni sedeta pod verando.	LOJZKA	Jermanu: Pozdravljeni!Mu seže v roko.	A
sanjalo, da sem rake jedla ... kaj le pomeni?	LOJZKA:	Izboljšanje plače. MINKA: Kaj nimate ne srca	A
svobodne misli ... takorekoč ... kako pa ti sodiš?	LOJZKA:	Nič ne sodim.Moja sodba bi ne zasúknila stvarí	A
jo bo nosil pokonci, svoboden v trpljenju!	LOJZKA:	Da bi se n e razodelo in da bi n e videli!	A
tako smejal, da ... ná, še zdaj imam solzne oči!	LOJZKA:	Od smeha? KOMAR: Botrca, ti boš skezála,	A
Odide proti vrtnim durim.	LOJZKA:	Ni bilo treba, da si ga žalil. KOMAR: Vohunska	A
GENI: Jaz ga imam rada, zato ker je smešen.	LOJZKA:	Ali ne bi rekli še katero o svobodi prepričanja	A
kosilo in tretje za večerjo, pa bo storil!	LOJZKA:	Kdo ti je povedal? KOMAR: Obraz ga razodeva	A
Če ta ni mevža, sem mevža jaz!	LOJZKA:	Mevža! KOMAR: Kaj?	A
družabnega občevanja ... KOMAR vzburjen: Mevža!!	LOJZKA:	Žalil si ga, ki je bil sam med nami! KOMAR	A
Lojzki: Ali sta pila bratovščino z mežnarjem?	LOJZKA:	Ni mi je še ponudil; ali preden bo petelin dvakrat	A
Kupila sem si paternošter.	LOJZKA:	In kdor je zakrknjen, na grmado z njim! NADUČTTE	A
časih, na resnem kraju in o resnih stvareh.	LOJZKA:	Prisegam, da se ne šalim ...Saj so nam očitno	A
daje pohujšanja; v srce pa gleda Bog sam.	LOJZKA:	Kako bi to modrost po domače povedali? NADUČITEL	A
blagosrčnost pretvori v grešno popustljivost.	LOJZKA:	Hvaležna sem vam za ta koristni nauk. GENI	A
ki niso med nami s srcem, temveč z ušesi.	LOJZKA:	Tovariš, kako si mislil? KOMAR: Kakor sem	A
KOMAR: Kakor sem rekel.	LOJZKA	veselo: Postava in preroki!Jezik te razodeva	A
vzgojevalcu mladine komaj v krčmi dovoljena.	LOJZKA	se molče pokloni. KOMAR napol s pridigarskim	A
Bil bi ... takorekoč ... kulturen samomor ...	LOJZKA:	Dobro si se naučil; tudi jaz sem tako brala	A
GENI: Ker naturna nujnost je razvoj.	Lojzka	vstane, gre počasi proti oknu in gleda na Jermana	A
imenujte je, svetnice, s tem oskrunjenim jezikom!	Lojzka	stopi k njemu NADUČITELJ plaho: Opozarjam	A
durim; Komar se je bil za korak umaknil; Geni in	Lojzka	si natikata klobuke, gredé proti durim	A
Kaj si prinesla?	LOJZKA:	Potrpi, da si oddahnem.Položi dolgi ovratnik	A
oboje sem pripravljen, na žalost najpoprej.	LOJZKA	sede na levi: Nimam pisma.Zdi se mi, da nisem	A
Sede in jo prime za roko.	LOJZKA	vstane: Ne morem!Hipen odmor.	A
na divan in nasloni lica v dlani ... povej!	LOJZKA	sede na stol spredaj, z obrazom od njega obrnjena	A
obrnjena: Vesela je bila ... JERMAN: Vesela?	LOJZKA:	Ne ... govorila je z veselim glasom, kakor zmerom	A
JERMAN: Kako je to rekla, s kakšno besedo?	LOJZKA:	Da ne vé, kaj bi tam na vrtu, je rekla, in da	A
stran 38 . / JERMAN se ne gane: Dalje!	LOJZKA:	Da bi ti vrnila pisma, je rekla, pa da jih ni	A
JERMAN: Ali se je zasmejala, ko je to rekla?	LOJZKA:	Zasmejala se je.In nazadnje je rekla, da jo	A
ostavi“, tedaj je vse, kakor je treba. - Glej,	Lojzka,	prav nič ne čutim, da je moje srce kaj izgubilo	A
na moji suknji še en pljunek poleg drugih ...	Lojzka	sedi, naslonjena ob mizo, in gleda nanj.In	A
vendar mi je pri srcu, da bi objokával ...	LOJZKA	tiho: Tudi meni ... tudi meni je bilo že tako	A
Odide.	LOJZKA:	Zdelo se mi je, da je šel za menoj. JERMAN	A
greha ... lahko bi v cerkvi kvante prepeval ...	LOJZKA	stopi k stolu in si ogrne ovratnik: Ne zameri	A
sva takó samá ... samá med živimi ljudmí ...	LOJZKA:	Tudi ti zahvaljen za to besedo. JERMAN: Lahko	A
JERMAN: Lahko noč.	LOJZKA:	Lahko noč.Odide.	A
Ta kraj ni zate.	LOJZKA	stopi blizu k njemu; oba stojita sredi odra	A
Ali si pamet izgubila spótoma?	LOJZKA:	Slišala sem jih ... stali so pred cerkvijo, pijani	A
mi, kakšen je glas ljudstva, tega vernega.	LOJZKA:	Ne odlašaj!... Reci, da si bolan ... in res si bolan	A
ti gleda bolezen ... JERMAN: Kaj so rekli?	LOJZKA:	Da te preselijo, je rekel eden; drugi je rekel	A
opravljati, ker se je svet tako zaobrnil ...	LOJZKA:	Kaj se mudiš, kaj čakaš nanje?Sam praviš, da	A
ker so rekli, da me preselijo v deveto faro ...	Lojzka	vstane.Ne ... ne misli drugače, nego jaz mislim	A
bila segla v roko; gresta počasi proti levi	LOJZKA:	Roka se ti trese. DELAVEC: Na okno poglej	A
in natakarica nato prihajata in odhajata	LOJZKA:	Praviš, da se bova smejala, pa se še nasmehnil	A
Pojdi - tvoj obraz ne sodi med te obraze!	LOJZKA:	Vprašala bi te. JERMAN: Vprašaj!	A
JERMAN: Vprašaj!	LOJZKA:	Ali je smešno, moliti za človeka? JERMAN	A
pride, kamor je poslana. Sežeta si v roko,	Lojzka	odide, Jerman se okrene, da se povrne k omizju	A
JERMAN: Še nocoj, mislim.	LOJZKA:	Kam nocoj? JERMAN: Ne bi rad odlašal.	A
zdaj pa sem skoraj vesel, da je blizu ta ura.	LOJZKA:	Nocoj na Goličavo? JERMAN: Kam?	A
nocoj. JERMAN: Kdo je rekel, da na Goličavo?	LOJZKA:	Pij in vzdrami se ... že dolgo nisi spal. GENI	A
- Meni je zagrenilo.	LOJZKA:	Zagrenilo ti je, ker imaš dom.Nam bi ne smelo	A
JERMAN: Dovoljena je smrt.	LOJZKA:	Nagla smrt.Kaj bi gospodar z boléhavim hlapcem	A
- Koliko je še do božiča?	LOJZKA:	Tri dni do svetega večera. JERMAN: Že?	A
en sam hip življenja? . / . / stran 58 . /	LOJZKA	vstane: Ne besede ... ne odgovorite! ZDRAVNIK	A
JERMAN si ogrne suknjo: Po župnika stopim,	Lojzka,	ostani za váruha! GENI vstane: Do farovža	A
Jerman in Geni odideta.	LOJZKA	gre k pisalni mizi, vzame v roko papir; tiho	A
... Hvastja iz ozadja, culo v roki	LOJZKA	sedi: Odkod ti ... v té žalostne kraje? HVASTJA	A
prijazna beseda več ko cekin, pa sem prišel.	LOJZKA:	Tolažit: ne zameri, duša, da smo te ubili.	A
imajo ženo in troje otrok, ne ubijajo nikogar.	LOJZKA	vstane: Kaj je srce v tej črni suknji?	A
kakor smetana - kaj bi z njó, če mleka ni?	LOJZKA:	Zatorej je boljše, da se človek odpové smetani	A
gosposka, le metafora za poglavitno besedo: kruh.	LOJZKA:	Grenak je, ta evangelij radovoljnega suženjstva	A
Gresta v ozadje, Hvastja odide. JERMAN: Zdaj,	Lojzka,	pa mi še ti roko daj, obedve roki mi daj.	A
pa mi še ti roko daj, obedve roki mi daj.	LOJZKA:	Ne mudi se mi, ne bila bi še rada sama; strah	A
pa se bodo srečale najine misli na sredpoti.	LOJZKA:	Jaz vérujem, da se duše pogovarjajo in da se	A
In ti si ogrnila plašč in si odprla duri.	LOJZKA:	Da grem k tebi.Nato sem se spomnila, da je blizu	A
Tako me je ozdravila čista misel nate.	LOJZKA:	Le iz samote si me klical; ali kadar govoriš	A
Rad bi jih že gledal ... daj roko!	LOJZKA:	Poslavljaš se kakor na vekomaj. JERMAN: Človek	A
Odzdravi mi, kadar boš slišala moj pozdrav!	LOJZKA:	Nocoj ne bom luči ugasnila; čakala bom na tvoj	A
Pred durmi. Še enkrat mi daj roko,	Lojzka	... potrpi, da ti pogledam v oči ... za ta žalostni	A
Pojdi, pa sladka ti pot!	Lojzka	in Kalander odideta. JERMAN gre počasi	A
semaforjem na koncu. Tedaj je Gino zagledal	Lojzka.	»Bruno!« je vzkliknil in sklonil glavo, da bi	A
svoje orodje na zid. Zdaj se nihče ne meni za	Lojzka.	Zdaj leži plen tam spodaj.	A
grbančijo čelo, pasji sinovi. Tedaj je opazil	Lojzka,	ki je tekel ob zidku in se od časa do časa ozrl	A
Povabil jo bo tja in jo naučil cajunske plese.	Lojzka	se je smejala.Gumbo mu je pomežiknil in rekel	A
Špansko?«	Lojzka	se spet smeje, to je hecno, to je kot cucaracha	A
gledajo v daljavo, zmeraj vidijo bližnje stvari.	Lojzka	gleda v neko nedoločeno točko daleč na drugi	A
nedoločeno točko daleč na drugi strani reke.	Lojzka	je Louisa. Louisa je Lady Lili.Gleda v prostor	A
straneh je bila neskončna temna voda, bila je noč,	Lojzka	je spala, Gumbo je končno molčal.In Jezus je	A
knjižnico, je postal spet Mrak, Alojz, na Virmana in	Lojzka	so hitro pozabili.Pisal je prošnje, nekatere	A
knjižnico. Oni, ki je imel veliko veselja z lasmi	Lojzka	Virmana, počesanimi čez plešo, in mu je ob krohotu	A
Smeh je buknil po sobi. »Pusti jo no,	Lojzka!	« se je oglasil od duri tenak, majhen glas, kakor	A
nosek je bil malo privihan. »No, pusti jo,	Lojzka!	« Spustila se je od postelje in Malči	A
juhe. »Ali je juha dobra?« jo je vprašala	Lojzka	in se je smejala z rdečimi, debelimi ustnicami	A
srebala počasi, malo boječe, kakor ob tuji mizi.	Lojzka	je dala svojo skledico Reziki in Rezika je izlila	A
voda. »Ti nedolžni otrok ti!« je vzdihnila	Lojzka.	»Če bi ji dali pomije, pa bi jih pila!«	A
se opirale ob stol; hodila je drugače kakor	Lojzka:	zibala se je s stolom in z vsem životom naprej	A
»Jej juho, Malči! Juha je dobra, samo	Lojzka	je hudobna...Ti, še juhe ne boš imela; le glej	A
Kaj si videla zunaj, Tončka?« jo je vprašala	Lojzka.	Tončka ni odgovorila; slačila se je počasi in	A
Kaj mislite, ali pride grofica?« je vprašala	Lojzka	s hudobnim nasmehom in vse so se zasmejale na	A
nekaj zavitega v papir, ali nikoli še ni videla	Lojzka,	ki se je časih ozrla, da bi bila Katica jedla	A
obraz ji je gorel, oči so gledale zamišljeno.	Lojzka	se je ozrla nanjo in zamežikala je, kakor da	A
in nazaj ter se pomikala ropotoma proti mizi.	Lojzka	se je zasmejala na glas, s čudnim, hripavim	A
bili padli preko čela in se je nasmehnila. Tudi	Lojzka	je postala pri oknu in je gledala Tini naravnost	A
nosljavi glas - razlil se je po sobi kakor med.	Lojzka	se je poklonila in je odgovorila z zelo ponižnim	A
obraz ji je bil napet od pridržanega smeha.	Lojzka	pa je bila resna in niti trenila ni.	A
zadaj; in Malči se je zdelo dobro, da se je	Lojzka	spačila. Pred durmi je stala sestra	A
»To je skopost, grofovska skopost...	Lojzka,	zakaj pa ji nisi dala košček kruha? -Náte, otroci	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani