lisec (294)

adrobljenega, lisjaka pa ni bilo od nikoder. ”Hej,	lisec,	lisjaček!“... Veriga je bila močno napeta, pod	A
in takoj, ko se mi je ukazalo, naj se zapreže	lisec,	vedel sem, da se popeljeva z očetom snubit.	A
Primskovega tovori vino za grad na Šumbregu; gora	Lisec	ne daje vina, da bi ga grajski marali, posebno	A
mladostnim licem, zove se po svojem imenu Ivan	Lisec.	Že njegovo sedenje na takem preprostem vozu	A
če je človek bogat in mu ga iskati ni treba.	Lisec	pa ni bil bogat.Oče, majhen obrtnik v majhnem	A
bode »mapa za vekomaj veljala«, imel bode Ivan	Lisec	precej časa v Volčjaku ostati in meriti. »Ti	A
poskusila. »Iz katerega grada je oni voz?« vpraša	Lisec.	»Nu, lej ga, prav s Pražanka je, prav tam, kjer	A
kako je umrl, ojemnasta!« »Kako pa?« vpraša	Lisec.	»I nu, enkrat ponoči ga je kočijaž mrtvega domov	A
se mu je zgodilo? Kaj ga je zadelo?« vpraša	Lisec	dalje radoveden. »E, béžite, kaj bi ga zadevalo	A
zapil.« »In kakšna je gospa v gradu?« vpraša	Lisec.	Kmet se zopet obrne, dene prst kazalec na sredo	A
Kmet je brbljal različne stvari naprej, a Ivan	Lisec	ga ni več izpraševal niti poslušal.Imel je iz	A
pravi voznik in zavije k veliki obcestni krčmi.	Lisec	zapazi, da tudi grajski koleselj stoji pred	A
kmetje so bili v sobi. Omolknili so vsi, tudi	Lisec	ni imel veselja govoriti, le krčmar župan, ki	A
vpraševali z veliko naiviteto kakor otroci.	Lisec	je imel potrpljenje ž njimi in jim je odgovarjal	A
akuratno najde, kje je mejnik postavljen.	Lisec	se odpravi spat v »najlepšo izbo v Volčjaku	A
svojo smešno stran. Utrujen je bil namreč jedva	Lisec	zaspal in razni dnevni vtisi so se mu kot sanje	A
daniti, vstanejo dekle, vstane gospodinja, tudi	Lisec	gre na prosto polje. Župan se začudi, ko čuje	A
že iz Volčjaka precej daleč do gozda, odreka	Lisec	naravnost, da take daljave hoditi neče, da mu	A
Gresta z županom. Gradič Pražanek, kakor je bil	Lisec	iz aktov pri županu že sinoči razbral, sedaj	A
hitro v vežo. Mlada je, zato boječa, misli si	Lisec,	ko prideta do vežnih vrat, do katerih je vodilo	A
razlegal se je proseč glas po veži, baš ko sta	Lisec	in župan vstopiti imela. Iz izbe v vežo stopi	A
mizi, ki je v kotu v veži pri vratih stala.	Lisec	sede, rekši, da bi se bil že včeraj med potom	A
je, da je stvar prav lahka, če ni, potem ... «	Lisec	vstane. »Ne, gospod, poslušajte me do konca	A
ospodično vam storive, ako je le v najinih močeh.«	Lisec	se opravičuje in zahvaljuje ter hoče oditi,	A
gospenjinim dovoljenjem ne morem ostati,« odgovarja	Lisec	pikro, »najvljudnejša zahvala.« »Sedaj pa morate	A
Jaz še ne posebno, milostna gospa,« oglasi se	Lisec	in stopi bolj prednjo. Ona ga srpo gleda, oko	A
ne bode nobeden več pri nas, nobeden več!«	Lisec	je videl, da ima pred seboj res blazno žensko	A
zalopnila za seboj. »Eno besedo, gospod,« čuje	Lisec	za seboj in, obrnivši se, vidi staro teto.	A
»Zdaj ostane še samo Zobrova koča.« A	Lisec	ni na to pazil.Po glavi mu je šel cel ta čudni	A
tolaži župan, ko koračita čez polje v vas nazaj.	Lisec	je bil radoveden, kako je to zadnje pribežališče	A
stanovanje ni nikjer nego tu v Volčjaku, misli	Lisec,	gredoč za kmetoma. Odpró in v svoje začudenje	A
bode dalo prav idilično stanovati,« misli si	Lisec	ves zadovoljen in vpraša: »Čigava je, pripovedujete	A
pri vas za kakov kot, za preužitek?« vpraša	Lisec,	da bi nekaj več zvedel. »Kot, kot, kot,« potrjuje	A
stran 26 . / PETO POGLAVJE Dobro se je bil	Lisec	naposled utaboril in, ker ni imel velikih potreb	A
je vodil mimo grada, tik spredaj pred vežo. A	Lisec	ni hotel tam mimo hoditi.Ni hotel srečati gospe	A
ali tu leži grajski pes, velik kot star volk (	Lisec	niti videl ni, kdaj mu je prišel za hrbet) ter	A
njegove gospodinje, nego s seboj prinesena?	Lisec	čaka, misleč, da se bode pes naveličal in odšel	A
če se sprimeva.« In brez dvombe bi bil ležal	Lisec,	kajti orožja ni imel nobenega s seboj, ko bi	A
ne dopada mu, kar vidi. Izza grma je stopil	Lisec	in gre proti svoji culi.Pride do nje in jo srečno	A
tri krtine, čez strm in grm navzdol dirja.	Lisec	ga vidi in, vedoč, da se ljuto vrže nanj, če	A
zato odide s tolažbo, da bode gospe povedala.	Lisec	je že mislil reči, da tega ni treba, a vendar	A
pošljem, če kaj želite!« »Hvala, gospa,« odgovori	Lisec	nekako boječ, a tudi močno iznenaden.Govorila	A
stanovanje dobili?« »V vasi doli,« odgovori	Lisec.	»V čigavi hiši?	A
v neko bolestno navezanost tako čuden, da je	Lisec	med potom mislil: tu so morali posebni dogodki	A
dostikrat pri tako dobri volji kakor danes,« reče	Lisec.	In smeje se sede stara gospodična na stol, katerega	A
in gospenjo pozornost do mene ... « v zadregi	Lisec	pravi. »Zaslužil?	A
seboj jemati ‒ skoro težko, dasi je malo.«	Lisec	še ni mogel braniti.Vzame torej prinesene darove	A
ozlatila oko starki, a le mimogrede. Potem je Ivan	Lisec	vedel celo njeno preprosto zgodovino. Amalija	A
skrbi, tja čez ušesa, ali delati se mora.«	Lisec	je hotel nekaj vprašati, a stara Senčarica naglo	A
naglo vstane in smejoč se pravi: »Oj, oj, gospod	Lisec,	glejte, kako govoriva, kakor bi bila sto let	A
se smem tedaj v grad priti zahvalit?« vpraša	Lisec	odhajajočo. »Za zdaj ne, prosim vas, da nikakor	A
srce itd. . / . / stran 39 . / Tako je tudi	Lisec	hote ali nehote bil na gospico vedno pozoren	A
se bili zavezali. Tako bi bil tudi naš Ivan	Lisec	gotovo po svojem odhodu iz Volčjaka in od Pražanka	A
stran 41 . / OSMO POGLAVJE Nekega jutra je	Lisec	neobičajno dolgo spal.Bil je prejšnji dan po	A
doktor ... « poskuša kmet govoriti. Sedaj je	Lisec	vedel, kar je precej slutil, da ima poslovati	A
ter kriči kmetu, da . / . / stran 42 . / je	Lisec	še čul: »Naj bode kdor hoče, z nebes ali iz	A
Jaz te bom učil gospodariti z mojo sobo.«	Lisec	je še slišal, kako se je Solar hotel izgovarjati	A
zdramljen in je cel prizor le nekaj sekund trajal,	Lisec	ni bil niti izpregovoril.Ali položaj mu je bil	A
pa me neki čuden demon preganja, mislil si je	Lisec.	Grobo je vse tu in nevljudno, grob je bil slučaj	A
oslovanske gostoljubnosti tu v tem kraju res ni.« Da	Lisec	ni mogel, baš ker je bil preveč iznenaden, ničesar	A
nekaj dni . / . / stran 43 . / sem. Več ni bil	Lisec	niti od Senčarice zvedel o njem.Razen pravljice	A
od župana prišel, kamor je spremil doktorja.	Lisec	ni bil voljan poslušati ga, zato hlapcu ukaže	A
eno ali drugo mizo v prazni izbi postavil.	Lisec	zgubanči svoj najtemnejši obraz, ko zagleda	A
ter pravi Ivanu: »Dobro jutro želim, gospod.«	Lisec	se usede, ne pozdravivši krčmarja in ne pozdravivši	A
reči, sto sreč in zdravje, gospod!« In ko je	Lisec	videl nepopisno veselje, katero se je na obrazu	A
ogovarja vse, kar se »omikano« sodi, po nemško.	Lisec	je bil eden tistih ljudi, ki se svojega jezika	A
hipu prinese hlapec Liščeve kovčke v sobo.	Lisec	molče pusti za roko prijeti se. »Aj, kakor vidim	A
sicer pojdete v grad stanovat.« »Tja ne,« seže	Lisec	v besedo. »Znam, da se vam je že enkrat odbilo	A
posteljem.« »Ne trudite se, gospod,« ugovarja	Lisec.	»Nič ugovora; jaz nečem, da bi vi zaradi mene	A
pustili.« To reče tako zapovedovalno, da je	Lisec	hotel odločno ugovarjati.Vendar prvič mu je	A
bogve koliko smešnih prizorov bi še imel,« misli	Lisec.	Poslan je bil dečak voznika iskat.	A
POGLAVJE Nekaj pred poldnem pridrdra voziček.	Lisec,	ki je bil na vrtu, meni, da je njegov voznik	A
Pri vas? Kaj hočejo?« vpraša	Lisec,	čudeč se in vendar spominjajoč se besedi starega	A
reči, ali je šaljiv ali resen. »Zakaj?« pravi	Lisec,	ki je hotel imeti razjasnila, in obenem sname	A
golči gospodična Senčarica in iz vsega tega je	Lisec	mogel vedeti, da ne ve ničesar o Zobrovem dohodu	A
tu! Ah!« začudi se kakor prestrašena teta, a	Lisec,	bolj obrnjen k mladi Lini, govori dalje: »Sicer	A
namreč proč.« »To pač ni lahko verjetno, gospod	Lisec.	Teta mi je pripovedovala, da se mudite tukaj	A
so bile z nekako žalostno nevoljo rečene in	Lisec	je videl, kako je bilo deklici na tem, popraviti	A
tako mehkemu in dobremu človeku, kakor je bil	Lisec,	dasi je imel trden sklep.Torej dé: »Da me ne	A
... « »Nu, dobro, dobro!« pravi teta. »Gospod	Lisec,	pojdite, stopite brž, da naročiva očetu županu	A
hlapec k vam in mu boste naložili, kar ima gospod	Lisec,	ki bo od danes naprej pri nas v gradu stanoval	A
na gradu Zobrov gospod.« Kako ne bi bil tudi	Lisec	med vožnjo v grad zopetno svojega začudenja	A
stal stari doktor Zober pričakujoč prišlece.	Lisec	ga je bil že od daleč zagledal, a zadrževalo	A
Senčarjevo za roko in rekla z vzhitom, kateremu	Lisec	ni mogel poznati, ali je veselje ali samo zanimanje	A
Zakaj ste se bali tega starega gospoda?« vpraša	Lisec	gospico, a ta le z glavo zmaje, bili so že preblizu	A
Ni vse tako gladko tukaj, kakor sem mislil.«	Lisec	stopi korak nazaj in pravi mirno: »Pridržite	A
»Ha, ha, ha,« zasmeje se starec. A	Lisec	nadaljuje: »Kar imam tu opraviti, opravim sam	A
jako nepotrebno, gospod doktor,« seže pikro	Lisec	vmes. »Tu imam zopet jaz sam škodo in odgovornost	A
je rekel s tako iskrim in bodečim očesom, da	Lisec	ni ničesar odgovoril.Kako, da si ta človek prisvaja	A
tiho in z menoj pojdite, ne bodite čudni.«	Lisec	se ni mogel braniti, ker to je bil ves drug	A
duelirava, kar hočete.« . / . / stran 56 . /	Lisec	se domisli, da mu je nekaj enakega rekla tudi	A
svetlimi očmi na čuden neprijeten posmeh.	Lisec	se pokloni.Ker zapazi na licu graščakinje izraz	A
glasom. »Kako mislite, milostna gospa?« vpraša	Lisec,	ki ni vedel, kaj bi se dalo na to odgovoriti	A
strahom Lisca. »Pokaži mu sobe, kjer hočeš.«	Lisec	nekaj izpregovori, ali ona ga ne posluša, kakor	A
govorila, tega ne vemo. Čez dobro uro, ko je bil	Lisec,	pravzaprav proti vsej svoji volji, v gradu vkvartiran	A
coprništvo, kaj pak je? To se ve, da je inženir	Lisec	svojemu postreževalcu, dosluženemu vojaku in	A
prepričali. Precej časa je trajalo, preden je	Lisec	na njem spoznal omenjeno lastnost.Kakor ga je	A
veroval ali ne bi. Z doktorjem Zobrom ni prišel	Lisec	namreč v nobeno dotiko od tedaj, ko ga je bil	A
srečavala. . / . / stran 64 . / Nekega dne, ko se	Lisec	vrača z Lovšem iz gozda, začne ta pripovedovati	A
vrat za seboj ponoči ne zapira.« »Kaj?« vpraša	Lisec.	»Okraden bode, če ne ubit, zato ker ima denar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani