Poslednje besede so bile z nekako žalostno nevoljo rečene in Lisec je videl, kako je bilo deklici na tem, popraviti slabi vtis, ki ga je bila njena mati naredila mu, ko je prvič pri njih gostoljubja zahteval. Proti temu se je bilo težko ustavljati, sosebno tako mehkemu in dobremu človeku, kakor je bil Lisec, dasi je imel trden sklep. Torej dé: »Da me ne boste krivo sodili, pridem gotovo k vam v grad in se bodem milostivi gospe sam zahvalil ter ji razložil, da bi gotovo njeno prijazno vabilo sprejel, ko bi ne bil v meni že sklep storjen, preden sem ta častiti poziv dobil.«