klopotec (295)

izvedel prekesno, da jajca ni rodil, temveč	klopotec	‒ in Fortunatje poženo ga brž iz tempeljna modric	A
»Aha!	Klopotec,	ki se še vrti, a nima več moči, da bi razbijal	A
bilo tudi to, da sem prejšnji dan končal veliki	klopotec,	ki sem ga skrivaj delal teden dni. Naredil sem	A
svoji sreči. Hitro sem splezal v vrh, privezal	klopotec	in počakal, da se je zavrtel v vetru in zaklopotal	A
Ali si že kdaj slišal, da bi kdo privezal na	klopotec	kravji zvonec?Le kaj bodo rekli ljudje?	A
hodijo po piščance na hišni prag.« »Zdaj jih bo	klopotec	odganjal!« sem se ponosno zravnal.»In nemara	A
v mesečni pomladni noči veselo klopotal moj	klopotec.	Kar videl sem ga, kako se vrti v vrhu cvetoče	A
prihuljeno plazijo iz grmovja, toda ko zaslišijo	klopotec,	takoj stisnejo rep med noge in zbežijo.Zadovoljno	A
Zadovoljno sem se nasmehnil in se obrnil k steni.	Klopotec	me je sladko uspaval s svojim enakomernim klopotanjem	A
In tedaj sem kar nenadoma zaslišal, kako moj	klopotec	res grozotno klopota, tako grozotno, da sem	A
vam pride na um! Veš, France, umrla bom, pa če	klopotec	klopota ali ne klopota.Nemara je to moja zadnja	A
a tudi pod odejo sem še slišal svoj strašni	klopotec.	Votli udarci zdaj niso več samo klopotali, zdaj	A
je zašepetal: »Sam si kriv, ker si naredil	klopotec!	« Zavil sem se pod odejo in v žgočem	A
spet zašepetalo z mojim glasom: »Če snameš	klopotec,	ne bo umrla.« Tudi v te besede sem verjel	A
dolini in »Klop - klop -- klop!« pritrjuje	klopotec	na tepki.Tepka pa je zelo visoka, neznansko	A
čeprav je tepka tako visoka, kmalu zagledam	klopotec,	ki se vrti in klopota nad belim cvetjem, »Tukaj	A
brezupno trmo: »Samo še ena veja in dosežem	klopotec!	Samo še ena veja!	A
in stegnem roko. Prav malo manjka, da bi bil	klopotec	moj - a tedaj omahnem in začnem padati.Padam	A
je tako veselo, da sem ji vse verjel. »Toda	klopotec	bom vseeno snel!« sem rekel in se odtrgal od	A
oče pristavil lestev, splezal na tepko in snel	klopotec.	Ko se je spuščal z vrha, ga je nekaj časa prekladal	A
bi se lahko z obema rokama oprijemal debla.	Klopotec	je padel pred moje noge, vztrepetal, kakor bi	A
mrhovino, in ga v velikem loku vrgel proti reki.	Klopotec	pa reke ni dosegel.Padel je v vrbje in obvisel	A
naši hiši in v vsej dolini, sem spet zaslišal	klopotec,	in njegovo klopotanje me je obtoževalo.Nič ni	A
in da sem hotel biti pameten in tudi možak;	klopotec	me je tako vznemirjal, da naposled nisem več	A
slišna in strašna, se je včasih oglasil Trohovkin	klopotec,	ki je tako blizu klepal po svoji počeni kosi	A
prihrumita k meni moja in mi zmagoslavno pokažeta	klopotec.	»Sama sva ga naredila!	A
od mize in si zavzeto ogledam njun izdelek.	Klopotec	ni kaj prida.Izdelan je slabo in grobo, s pravo	A
naglico in neokretnostjo mestnih otrok. Toda	klopotec	je, celo velik klopotec, ki z lesenim kladivcem	A
mestnih otrok. Toda klopotec je, celo velik	klopotec,	ki z lesenim kladivcem tolče po zarjaveli pločevini	A
da bi ju z lepimi besedami prepričal, kako je	klopotec	pravzaprav lepši, če se samo vrti in ne klopota	A
naredil svoj prvi in hkrati svoj zadnji in edini	klopotec.	Bila je ena najlepših pomladi.	A
še ena: prav tisto dopoldne sem končal veliki	klopotec,	ki sem ga skrivaj delal teden dni.Naredil sem	A
svoji sreči. Hitro sem splezal v vrh, privezal	klopotec	in počakal, da se je zavrtel v vetru in zaklopotal	A
Ali si že kdaj slišal, da bi kdo privezal na	klopotec	kravji zvonec?Le kaj bi rekli ljudje?	A
hodijo po kokoši na hišni prag.« »Zdaj jih bo	klopotec	odganjal!« sem se ponosno zravnal.»In nemara	A
tam zunaj v mesečni noči veselo klopotal moj	klopotec.	Kar videl sem ga, kako se vrti v vrhu cvetoče	A
prihuljeno plazi iz grmovja, toda ko zasliši	klopotec,	stisne rep med noge in preplašeno zbeži.Zadovoljno	A
Zadovoljno sem se nasmehnil in se obrnil k steni. In	klopotec	me je sladko uspaval s svojim enakomernim klopotanjem	A
srce je začelo burno utripati. Zaslišal sem	klopotec.	In klopotal je res grdo, odurno, grozotno, bolj	A
nadaljevala mama. »Tudi ti veš, da bom umrla, pa če	klopotec	klopota ali ne klopota.Nemara je to moja zadnja	A
a tudi pod odejo sem še slišal svoj strašni	klopotec.	Votli udarci zdaj niso več samo klopotali, zdaj	A
strogo zašepetal: »Sam si kriv, ker si naredil	klopotec!	...« Zvil sem se pod odejo in v žgočem	A
je bil zdaj bodrilen in svetel: »Če snameš	klopotec,	ne bo umrla! ...« Kako lepo je otroku	A
klop - klop!« »Klop - klop - klop!« pritrjuje	klopotec	na tepki. Tepka pa je zelo visoka, neznansk	A
čeprav je tepka tako visoka, kmalu zagledam	klopotec,	ki se vrti in klopota nad belim cvetjem.	A
in stegnem roko. Prav malo manjka, da bi bil	klopotec	moj a tedaj omahnem in začnem padati.Padam z	A
je tako svetlo, da sem ji vse verjel. »Toda	klopotec	bom vseeno snel!« sem rekel in se odtrgal od	A
oče pristavil lestev, splezal na tepko in snel	klopotec.	Ko se je spuščal z vrha, ga je nekaj časa prekladal	A
bi se lahko z obema rokama oprijemal debla.	Klopotec	je padel pred moje noge.Vztrepetal je, kakor	A
po lestvi. Hitro sem se sklonil in pobral	klopotec.	Prijel sem ga samo s konci prstov, kakor primemo	A
zavihtel v velikem loku in ga vrgel proti reki.	Klopotec	pa reke ni dosegel.Padel je na vrbo in se počasi	A
hotel biti pameten in tudi možat: tisti nesrečni	klopotec	me je bolj in bolj vznemirjal.Prvo nedeljo,	A
vrnem v sedanjost, toda še vedno slišim, kako	klopotec	votlo klopota: »Klop - klop - klop!	A
Ponosno stoje in gledajo zdaj vame, zdaj v	klopotec,	ki se vrti v cvetočem vrhu in klopota.	A
»Ringaringaraja,	klopotec	pa nagaja! Kosi priletijo	A
in čakam. »Klop - klop - klop!« se oglasi	klopotec.	Prikimam mu in se celo vdano nasmehnem	A
Sedela je v prvi klopi in se venomer vrtela kakor	klopotec	v vetru.Naloge je pisala slabo, računati ni	A
da je iz doline razločno slišati Trohovkin	klopotec,	ki počasi in nekam zlovešče udarja po počeni	A
spremlja njihove neslišne korake samo Trohovkin	klopotec,	ki votlo razbija po počeni kosi, kakor bi spremljal	A
kakor bi okamnel v tem morečem brezvetrju. Samo	klopotec	stare Trohovke glasno udriha po njem:	A
Dolgo ni nobenega glasu, nato pa zaklopoče	klopotec	stare Trohovke, zaklopoče čisto blizu, kakor	A
»O, nič se ne boj, zlatek moj! To je samo	klopotec,	klopotec stare Trohovke, klopotec stare Barbare	A
se ne boj, zlatek moj! To je samo klopotec,	klopotec	stare Trohovke, klopotec stare Barbare. Barbara	A
To je samo klopotec, klopotec stare Trohovke,	klopotec	stare Barbare. Barbara je stara ženica, zelo	A
oplazi z njim. Barbari je rekel, da reglja kakor	klopotec	in da je tudi brez duše kakor klopotec.Barbara	A
kakor klopotec in da je tudi brez duše kakor	klopotec.	Barbara je molčala; saj je bila samo kravja dekla	A
In kaj si je izbrala Barbara? Pokazala je na	klopotec	in rekla: -Klopotec mi daj! -	A
Pokazala je na klopotec in rekla: -	Klopotec	mi daj! -Okrogličar se je najprej zakrohotal	A
Kar je bilo, je bilo.	Klopotec	mi daj! -Če si že taka, - se je vdal Okrogličar	A
se je vdal Okrogličar, zlezel na češnjo po	klopotec	ter ga ji dal. -Pa brez zamere, - je zamrmral	A
nesla culo, z levico pa je na levi rami držala	klopotec.	Tako se je vrnila v zapuščeno bajto.	A
bajto. Poklicala je Smodina, da ji je privezal	klopotec	v vrh stare hruške.In tam zdaj klopoče že deset	A
pri hiši, odkar je vrgla Barbarona čez prag.	Klopotec	reglja, da odmeva po vsej dolini, Okrogličarja	A
videti črno. V suhem vrhu je privezan stari	klopotec;	obrača se počasi, toda nekam nemirno, kakor	A
napotila k maši. Pred hruško je obstala, se ozrla v	klopotec,	mu požugala s prstom in rekla: »Tak	A
Tak! Tak!« je pritrdil	klopotec	in nekam začudeno strmel z visokega suhega vrha	A
žlico iz ust.« »Tak!« se je s hruške oglasil	klopotec.	»Tak, tak!« je prikimala Barbara in	A
vrnile, je stopila k vratom. Tedaj pa se je	klopotec	spet oglasil. »A ti si?« je rekla in	A
Tak! Tak!« je zaklopotal	klopotec.	»Tak, tak!« je prikimala Barbara.	A
Tak! ... Tak! ...« je zaklopotal	klopotec	in se nato prav počasi zasukal na zahodno stran	A
je bilo dolgo in težko Barbarino življenje.	Klopotec	se vznemirjeno vrti na svojem vrhu in glasno	A
Le kaj je to? ...	Klopotec!	Seveda je klopotec,« gre Trohovki skozi dušo	A
Klopotec! Seveda je	klopotec,	« gre Trohovki skozi dušo, »klopotec brez duše	A
Seveda je klopotec,« gre Trohovki skozi dušo, »	klopotec	brez duše ...Ali ni škoda, da ga ne bo več poslušala	A
slišna in strašna, se je včasih oglasil Trohovkin	klopotec,	ki je tako blizu klepal po svoji počeni kosi	A
ušel, ta pa, ki sem ga prinesel domov, je bil	klopotec!	« KAKO SO BUTALCI ŠIRILI CERKEV V nedeljo je	A
znaš poslušati! Vrh bele češnje se v vetru suče	klopotec;	ta bo zate, ta bo znal, njega naprosi, naj ti	A
izvalila Šekspirja. Ampak je figa ostala figa,	klopotec	klopotec, Šekspir pa Šekspir.Niti tolikšne moči	A
Šekspirja. Ampak je figa ostala figa, klopotec	klopotec,	Šekspir pa Šekspir.Niti tolikšne moči nimajo	A
ga bom žlobudral v samoti, kot kakšen vesten	klopotec.	Najbrž do konca, do konca moje snovi.	A
začelo pršeti. Na visoki hruški se je oglasil	klopotec.	Pes je nehal tuliti.	A
Usedli smo se za mizo. Zunaj se je zopet zaslišal	klopotec,	pa je kmalu utihnil v nevihti.Zelo od daleč	A
Zunaj je nočna nevihta ponehavala.	Klopotec	je spet začel klopotati. Počasi so se prizibali	A
zrcala so se bleščali, da je človeku jemalo vid,	klopotec	ju je prebujal sredi noči, vrabci pa so čepeli	A
stvarco, ki je ležala pod drevesom. »Saj je samo	klopotec,	« je rekla Alica, potem ko si je natančno ogledala	A
dodala, misleč, da ga je prestrašila: »samo star	klopotec	je - res star in razbit.« »Vedel sem	A
milim narodom“, kadar izleže v potu obraza kakov	klopotec.	Za Boga, takega ”narodnega“ blaga imamo že dovolj	B
Dobrovniku pri kulturnem domu postavili tudi	klopotec,	prireditev pa se bo končala z veliko vrtno veselico	D
izpod rok domačega izdelovalca Maksa Jarca.	Klopotec	bodo pričeli postavljati ob 15. uri, pripravili	D
Oto Giacomelli	Klopotec	v znanstveni embalaži Pred nedavnim so na	D

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani