kanonik (187)

SEEBACH, ljubljanski škof Nikolaj ŠKOFIČ,	kanonik	Jurij BRAVŠIČ, menih Herbart TURJAŠKI	A
Thurn ... KOMORNIK: Primož Trubar, nekdaj	kanonik	v Ljubljani, potem pridigar na Nemškem, danes	A
umrl gospod Nikolaj Škofič, generalni vikar in	kanonik.	Danes so ga pokopali.	A
/ . / stran 7 . / OSEBE Primož TRUBAR	kanonik	v ljubljanski škofiji Urban TEXTOR-KALEC	A
TEXTOR-KALEC, ljubljanski škof Nikolaj ŠKOFIČ,	kanonik	Lenart MERTLIC, generalni vikar Peter	A
in tajnik deželnega sodišča Paul WIENER,	kanonik	Lenart BUDINA, šolnik Gašper ROKAVEC,	A
pravilno poklican, prezentiran in konfirmiran	kanonik	... sicer pa, gospodje, večerja je na mizi	A
večerji ... Mestni svet bo prispeval za cerkev ...	kanonik	... gospod Primož ... itn. Barbara se	A
Pravilno potrjen, prezentiran in konfirmiran	kanonik	v Ljubljani - Primož Trubar!)Na zdravje!	A
Štiriintrideset. Nihče s temi leti še ni postal	kanonik!	TEXTOR: Ali mu ni moj predhodnik zapustil	A
njih trebuha pomagali ... sočno se izraža naš	kanonik,	ni res? Kratek premolk.	A
Ali je res? Tudi	kanonik	Wiener se je poročil, čeprav mu škof ni dovolil	A
Ilustrissima dominatio vestra ... Gospod	Kanonik	Nikolaj Škofič želi ... TEXTOR: Naj vstopi	A
nalahno ne odprejo. BIRIČ: Paul Wiener,	kanonik	v ljubljanski škofiji! Wiener odpre vrata	A
prihaja mrtvaška procesija - papež, kardinal,	kanonik,	prelat, kaplan, cesar, kralj, plemič, general	A
v stanovanje Ambroža de Canepisa, ki je bil	kanonik	pri cerkvi sv. Marije. Potrkal je na vrata in	A
Samo duhovni v hribih hočeš biti?« je vprašal	kanonik	iznenadeno. »Hočem!	A
umaknil sluga. »Spovedal me boš,« je rekel	kanonik.	»Vzemi štolo!«	A
takoj?« je vprašal vikar. »Takoj,« je odvrnil	kanonik.	»Prva je bridkost.« 1 Prevzvišenih gospodov tovarišev	A
drobna steklena čaša kraj mize. Šum je utihnil,	kanonik	Falcidij se je dvignil in spregovoril kratko	A
Prečastiti, ali sem odvezan?« »Nisi!« je vzkliknil	kanonik.	Vikarja je streslo in je vprašal hripavo, odločno	A
zaradi beneficija, zaradi duš, ki me nimajo.«	Kanonik	je nekaj časa molčal, nato je rekel slovesno	A
se obrnil, da bi šel. »Čakaj,« je zaklical	kanonik.	Vikar je obstal.	A
mojega Petra.« »Potem ti še zaukažemo,« je dodal	kanonik	»da vplačaš sto lir v blagajno cerkve S. M.	A
Štefan je sedel za malo mizo diakonu nasproti.	Kanonik	je bil prijetno obilen gospod. Umerjeno se	A
mašuje!« »Zelo nagel si, gospod!« je menil	kanonik.	Nato pa se je nenadoma razživel in vzkliknil	A
je raztegnil obraz od zlosti; čutil je, da se	kanonik	roga, ki ni bil že dolga leta več osebno pri	A
spis je bil krasno delo. Sijajno je narisal	kanonik	uvodoma razvoj vse pravde in nato pobijal po	A
jih poslal zanje kateri višji urad. Nato je	kanonik	navedel vse primere, ko je grof kratil kapitlju	A
dneva naprej ne boš upokojenec, ne boš stolni	kanonik,	ampak te povišujem v duhovnega svetnika - na	A
kdaj obesili človeka, kateremu je bil stric	kanonik	pri katedrali Svetega Nikolaja? Nikdar ne, in	A
preiskovanje tujcev«. Načeloval ji je stari	kanonik	od Svetega Nikolaja, sivolasi in dobrovoljni	A
»Lepo! Lepo!« pravi stari	kanonik.	»Pa naj spi, no, pri patru polkovniku!	A
hujšega!« »Obraz njegov ne kaže tega,« brani se	kanonik.	»Obilo greha ta človeček še ni storil na svetu	A
človeček še ni storil na svetu!« »Obraz, oče	kanonik?	Meni pa ravno ta obraz ni po volji!	A
Pa se ravnajta po njih, sitneža!« zagodrnja	kanonik.	»Sveta komisija za izpraševanje tujcev je itak	A
Ako bi sam blaženi Anton od Kala« ‒ tako konča	kanonik	svoj govor ‒ »zasedel stolico Svetega Nikolaja	A
se solit, ti že tako komaj čakaš, da postaneš	kanonik.	Gruber nas bo rešil in tisti, katerega dobimo	A
vpraša grof zaspano. »Vsak trenutek!« odgovori	kanonik	in sreča se mu sveti na obrazu, da ima čast	A
gonja. N a lov je bil prišel mladi brižinski	kanonik	comes Aman dus.V tisti dobi je čul brižinski	A
odpravil, kar je nezdravega in nepoštenega.	Kanonik	je imel komaj nekaj nad trideset let.Ker je	A
stričnik presvetlega škofa, ne čudimo se, da je bil	kanonik	pri brižinski stolici, dasi še ni dopolnil dvaintridesetega	A
dvaintridesetega leta. Pol leta je že živel	kanonik	Amandus na loškem gradu in se posebno marljivo	A
neprestano živel v vicah. Sicer pa je strogi	kanonik,	obkoljen z bleskom in veljavo visokega strica	A
svojega gospoda težko puško. Lep človek je bil ta	kanonik!	Imel je dolge lase, ki so se mu v kodrih usipali	A
zaljubiti vsako žensko srce. In to tembolj, ker je	kanonik	Amandus vsako jutro te svoje brčice bogve s	A
zasesti stol brižinske škofije. Tedaj mladi	kanonik	še ni slutil, da boš ravno ti, stara Zala, uničila	A
samotno svojo kočo. mKaj laziš tod?l zakriči	kanonik,	min mi odganjaš žival, ki hoče proti meni?l	A
so časi, v katerih živimo!l Preden mu more	kanonik	Amandus odgovoriti, zavije ogljar okrog holma	A
zavije ogljar okrog holma. Strmeč izpregovori	kanonik	svojemu slugi: mAli si čul, kako je govoril	A
pogledi. . / . / stran 15 . / Svet mož je bil	kanonik	Amand, vendar pa ni mogel krotiti svojih pogledov	A
in se penili za njo. In preden je pričakoval	kanonik	Amandus, otvorilo se je zeleno grmičevje in	A
stran 16 . / mConrade, že ga imam!l vzklikne	kanonik	in brezskrbno pohiti proti mestu, kjer v svojih	A
tolpa psov pritulila na prizorišče, moral bi	kanonik	Amand svojega lova veselje plačati s svojim	A
dolu izgubi lajež in vrišč. Tukaj pa leži naš	kanonik	na hladni zemlji brez zavesti in mrtvaškobledega	A
naš premilostivi gospod škof, če dobri gospod	kanonik	umre v tej pustinji!l Debele solze se mu utrinjajo	A
lovskim svojim pradedom in zlasti v tvojo slavo,	kanonik	Amande, ki si pred stoletji s svojo krvjo napojil	A
Mrakovo hišo.« Kaplan Andrej nadaljuje: »Ko se je	kanonik	Amandus zopet zavedel, ležal je v svetli kmetski	A
počenjati kaj takega, ne da bi jih bil goreči	kanonik	Amand že prej zasačil, dasi je vsaj tolikanj	A
trenutka, da kruta smrt ne ugonobi dragega bitja.	Kanonik	na postelji ni opazil, kako ji je vzplamtel	A
svete Katarine.l mSvete Katarine!l vzklikne	kanonik,	mime je to prave in dične spoznavalke naše svete	A
mK Sv. Antonu hodite v cerkev?l vpraša jo	kanonik	iznova. Ali vzlic svoji obljubi se ji ne upa	A
stran 24 . / mDalmatinovo Sv. pismo!l zakliče	kanonik	Amand in pristavi: mNesrečnica, kako si dobila	A
spretnejša postrežba. In tedaj se bo spomnil	kanonik,	kar mu je odkrila ta knjiga, ki jo je danes	A
je odšla trepetaje. Na belem ležišču pa je	kanonik	togotno zgrabil slovensko Dalmatinovo knjigo	A
uničeno zaradi nesrečne Dalmatinove knjige.	Kanonik	Amandus navzlicu svoji jezi hitro zaspi.Onemoglo	A
družba, ki se je tiho razgovarjala. Dobro je čul	kanonik,	kako je nekdo vprašal: mIn kaj počenja papist	A
njega spomin živi od dne do dne.ll Vtem je	kanonik	Amand od jeze, katero je dušil v sebi, tako	A
Plaho je stopila v mali prostor, kjer je ležal	kanonik	Aman dus.Spal je, kakor je bilo videti, in ni	A
sami, če ubijete z njo gospoda Amanda?l In	kanonik,	ki je v sosedni čumnati slišal vse, kar se je	A
gotovo smrt. Stopijo v sobico, kjer leži bolni	kanonik.	Ko odpró vrata, stoji pred njimi domača hči	A
je vedel, kakšna mu preti nevarnost, vendar	kanonik	Amand dotlej ni izpregovoril niti besedice.	A
zavikala sova v nočnem logu. Spočetka je čutil	kanonik	Amandus, da mu hlad dobro dé in da mu krepča	A
v tistem hipu zabuči po bližnjem bukovju, in	kanonik	Amand nehote zaječi; zdi se mu, kakor bi ga	A
strasti, tam je vladal sedaj mir. V izbi je spal	kanonik,	dekle pa je sedelo pri oknu in navdajala jo	A
Strahoma stopi zopet v hišo. Mirno leži	kanonik	na postelji, a njega obraz že kaže tiste čudne	A
stol in sedla tik postelje. Izpod odeje dvigne	kanonik	roko: drobna je kakor suha vejica na jesenskem	A
besede!l mKrivoverstvo govori iz tebe,l deje	kanonik,	mtoda govorila bi drugače, da zajemaš iz čistega	A
nosiš satana na jeziku, deklina!l razjezi se	kanonik,	min drugega ti nečem odgovarjati nego: mulier	A
me!l Pa bi je ne bil pustil, da ji ni pomagal	kanonik	Amandus.Ko je zapazil grešno in drzno početje	A
zpregovoril besedo. mNajprejl ‒ in tu se je nesrečni	kanonik	plašno ozrl po tistem zdravniškem morodjul,	A
trenutek mi je pomagala dobra ta ženska,l odgovori	kanonik,	min Bog ji povrni nje trud.Takoj drugi dan je	A
mož tako brezčutno odvijal ovoje z rane, da je	kanonik	Amand časih nehote zaječal. mKdo bi bil tako	A
diavolo!l mObvežite mi iznova rame!l odgovori	kanonik	trdo, min nikar ne menite, da boste žgali po	A
Basta!l mMoja zadnja beseda pa je,l odgovori	kanonik,	mda odrinem še danes.In če mi dodelé milost	A
kaj je prisad!l mPripravite nosilnico!l ukaže	kanonik.	mTorej je res, da odrinete?l vpraša Paulus Secundus	A
svoj glad tudi fizik Paulus Secundus, ukazal je	kanonik	iznova, da se mu pripravi nosilnica.Obložili	A
in oddahnil.l mHodili bomo počasi,l dé nato	kanonik	Amandus, mpoglejte vendar okoli sebe in ozrite	A
nekoliko na tvojo pomoč, mi Conrade, morda izproži	kanonik	sam enkrat ali dvakrat svoje smrtonosno orožje	A
govoril Paulus Secundus tiho, tako da jih ni umel	kanonik	Amandus. mMorda pa le ni prevelike nevarnosti	A
kri po njem! Basta!l mConrade!l izpregovori	kanonik	Amandus, ki je posnel iz zadnjih besed deželnega	A
gonili lovsko žival. mDà,l izpregovoril je	kanonik	Amandus, mdà, žalostno je, ko ne morem vstati	A
Conrade, videli boste, kaj je prisad!l	Kanonik	Amandus prime roko dekletu in dvigne plaho in	A
prva pomladanska cvetka. Ali premagal je sebe	kanonik	Amandus in zaklenil dušo svojo, da mu miloba	A
prav tam, kjer se je bil poslovil od nje bolni	kanonik,	in za njim je zrla, dokler niso óni dospeli	A
dandanes ni drugače, in v dobi, ko je živel	kanonik	Amandus, bilo je takisto!« Tedaj pa se oglasi	A
navada pri lovcih. Nato povzame gospod Andrej: »	Kanonik	Amand je ubežal pred ljubeznijo, ker je bil	A
. / . / stran 71 . / Pa kaj hočemo soditi:	kanonik	Amand je pobegnil pred ljubeznijo in zato smo	A
podeli kaj sreče!l Dospeli so tja, kjer je	kanonik	prvi dan svojega lova streljal na medveda.	A
rdeča kri življenjska, ki se je ulila iz njega.	Kanonik	Amand je pri tej priči umrl in njega duh je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani