Še enkrat je uprl pogled v njen bledi obraz, ki je bil prav v tistem trenutku tako miloben in prijeten, kakor je milobna in prijetna prva pomladanska cvetka. Ali premagal je sebe kanonik Amandus in zaklenil dušo svojo, da mu miloba njene ga obraza ni mogla več zasijati vanjo. Lahno vzdihnivši, je izpustil njeno roko: mZbogom ostani, Katarina!l