andrejec (69)

DOMt ”Bog te živi,	Andrejec,	Andrejček, Andruška, dušica naša, ti up našega	A
udaril starega godca po rami. »Ali si slišal,	Andrejec?	Ali si slišal?	A
cerkva in spovednikov, nego na fari. Hlapec	Andrejec	je storil vse, kakor je bilo zapovedano. Odložil	A
na faro, je bil Kurent že pred njim doma.	Andrejec	je spravil konja v hlev, pred hišo je oče obdelaval	A
”Pa še enega!	Andrejec	ima denar, Andrejec bo plačal, Andrejec je pošten	A
”Pa še enega! Andrejec ima denar,	Andrejec	bo plačal, Andrejec je pošten človek!“ Kmetje	A
enega! Andrejec ima denar, Andrejec bo plačal,	Andrejec	je pošten človek!“ Kmetje niso bili pijani	A
Vsi so pili, govoril pa je samo eden, samo	Andrejec	je govoril.Stal je za mizo in je govoril neprestano	A
”Le daj, če imaš!“	Andrejec	je hlastnil po sosedovi besedi kakor po božjem	A
bil več vesel, temveč zoprn in skoro hudoben.	Andrejec	je urno umaknil roko, tiščal je bankovce v pesti	A
bomo plačali sami!“ ”Kdo bo plačal?“ je kričal	Andrejec.	”Kdo bo plačal, dokler sem jaz tukaj?“	A
čelo ter si zapenjal suknjo. ”Ne plačuješ ti,	Andrejec,	ne daješ za vino, ne ti!Tvoja vest plačuje,	A
ne daješ za vino, ne ti! Tvoja vest plačuje,	Andrejec!	Tvoja vest napaja, zato, da bi se sama upijanila	A
Par kmetov je vstalo in je šlo za njim.	Andrejec	je bil od srda siv v obraz in je kričal s hripavim	A
Koga pognal?“	Andrejec	je vzdignil glavo.V tistem hipu, ko je bil sedel	A
da je sam!“ ”Sam, ljudje božji!“ je jecljal	Andrejec	z jokavim glasom; naslonil je glavo na roko	A
glasen je bil sosed Luka, dokler ni potegnil	Andrejec	bankovcev iz suknje; takrat pa je mahoma utihnil	A
srepo na Andrejčevo stisnjeno pest. Ko je bil	Andrejec	iztegnil roke po mizi, je pomolil pest z bankovci	A
že vstali pivci, da bi šli; želel je, da bi	Andrejec	vstal. Andrejec pa je slonel z glavo na rokah	A
da bi šli; želel je, da bi Andrejec vstal.	Andrejec	pa je slonel z glavo na rokah in je zadremal	A
Ali bi še enega?“ Trudoma je odprl	Andrejec	oči in se je ozrl naokoli s praznim, topim pogledom	A
Andrejcem s prazno steklenico. ”Pa še!“ je zamrmral	Andrejec.	Krčmar se je vrnil s polno steklenico in	A
bil v tistem trenotku streznil, je vzdignil	Andrejec	glavo, stisnil pest tako krčevito, da so se	A
Daj sem denar!“ se je razsrdil Šrangar.	Andrejec	je vzdignil levo roko, požugal je krčmarju s	A
in smehljajoč kakor prej. ”Ni bilo preveč,	Andrejec,	premalo je bilo; ampak zakaj bi še jaz ne dal	A
preštel sosed Luka denar, ki ga je bil vrgel	Andrejec	na mizo. ”En goldinar je bil preveč!“ je	A
zamahnil bi s kamnom ...“ Za tilnikom je imel	Andrejec	veliko bradavico; prikazala se je izza suknje	A
suknje, ko je bil nagnil glavo. Molče je vstal	Andrejec	in se je opotekel ob mizi.Kakor je bil prej	A
Da denarja ne izgubiš!“ je zaklical krčmar.	Andrejec	se še ozrl ni, najbrž ni razumel. ”Res ga	A
tresel od srda in vzburjenosti. Počasi je odprl	Andrejec	vrata, opotekel se je močno, stopil je na prag	A
Andrejcu suknjo, izkušal mu je odpreti pest.	Andrejec	je tiščal trdno, buljil je v Luko s topimi očmi	A
”Ali si mislil, da pojde kar tako?	Andrejec	je mož, ne izpusti!“ ”Šleva, kdo mara za	A
”In tako revišče, drobno kakor gnida!“	Andrejec	je stopal počasi po temni veži, z dolgimi, omahujočimi	A
Gorjanec je gledal z zaspanim očesom proti durim.	Andrejec	je slonel ob vratih in je štel; dolgo je štel	A
”Nič nisi dolžan!“ se je smejal krčmar. ”	Andrejec	je vse plačal.Le za njim pojdi pa ga prašaj	A
globokem jarku, oziral se je in je poslušal. ”	Andrejec!	“ je zaklical polglasno. Prestrašil se je svojega	A
nočjo, od oblaka do oblaka, previdno šepetaje: ”	Andrejec!	Andrejec!“ Luka se je razsrdil nad seboj	A
oblaka do oblaka, previdno šepetaje: ”Andrejec!	Andrejec!	“ Luka se je razsrdil nad seboj.	A
žganjar! Zakaj nisem kar rajši kričal: Čakaj,	Andrejec,	da te ubijem!- In lovim se po cesti, kakor da	A
v vas ter poprašujem ljudi? Kje pa je tisti	Andrejec,	da ga ubijem?- Še noben hudodelec ni bil tako	A
”Kdo je bil?	Andrejec	ni bil.Andrejca bi bil videl že prej, pa če	A
jarka in kako bi smuknil tako ročno? Ni bil	Andrejec!	Tisti kujon je bil pač, tisti lakomnež, tisti	A
so gazili po blatu. Nekoliko sključen je šel	Andrejec,	z rokami je mahal po zraku in je mrmral predse	A
opletajočimi se in omahujočimi koraki, kakor je hodil	Andrejec.	Včasih je nekoliko postal, Andrejec pa se je	A
hodil Andrejec. Včasih je nekoliko postal,	Andrejec	pa se je opotekal dalje. ”Naj gre, naj gre	A
čenomarijo ...“ Komaj je sosed Luka to pomislil, se je	Andrejec	nenadoma široko opotekel, zavrtel se v kolobarju	A
bodi zahvaljena ... ti si molila zame, mati!“	Andrejec	je ležal pred njim in bi bil skoro zadremal	A
zgrabil ga je za rame in ga je vzdignil. ”No,	Andrejec,	pijanost pijana, ali se boš streznil ali ne	A
dolga je tvoja pot!“ Počasi se je vzdignil	Andrejec,	s sivim, pijanim obrazom je strmel na Luko,	A
strašno misel, pa do trenotka, ko se je zgrudil	Andrejec	predenj na kolena ter ga objel okoli nog.	A
in je zaklical naposled s hripavim glasom: ”	Andrejec	leži ubit na cesti!“ Sosed Luka je prebledel	A
noč ne bo minila brez greha!‘ sem rekel. Zakaj	Andrejec	je bil prodal voli, saj bo vse zapil, in se	A
križpota, tam leži nekaj črnega. ‚Če ni to	Andrejec!	‘ pomislim. 𠆪li je pijan in spi, ali pa je ubit	A
posvetim. . / . / stran 26 . / Tako leži tam	Andrejec:	roke široko od sebe, noge iztegnjene, kakor	A
je ni poznal niti v tistem hipu, ko je klečal	Andrejec	pred njim. Groza samote, vesoljne praznote,	A
so do krčme; v izbi, na klopi, je ležal ubiti	Andrejec.	Vrata so bila na stežaj odprta; Luka je ostal	A
duši njegovo kri!“ je zaklical nekdo iz gneče.	Andrejec	je ležal zleknjen na klopi, roke je imel sklenjene	A
bilo: Sedimo pri Šrangarju, kakor sem rekel;	Andrejec	potegne iz suknje bankovce, tišči jih v pesti	A
grešnik med grešniki, zakaj jaz edini sem ubogal.	Andrejec	se opoteče pijan, opoteče se na cesto, jaz stopim	A
tistimi Judeži, ki so me mislili prehiteti! Ubogi	Andrejec!	Med samimi Judeži in razbojniki je sedel!	A
naj se naspi!“ je svetoval kmet. ”Tam leži	Andrejec!	“ ”Saj ga ne bo videl... in mrtvec ga ne bo	A
imate, zdaj pa glejte!“ ”Pametno si govoril,	Andrejec!	“ ga je pohvalil župan.”Le pojdi z njima in bistro	A
na naši zemlji!“ Spet je izpregovoril birič	Andrejec.	”Z njima pojdem; kakor si ukazal, župan,	A
iblajtarji so vsi!“ ”Tudi zdaj si pametno povedal,	Andrejec!	Napotimo se torej, kolikor nas je, da pogledamo	A
prišli skoraj do meje. ”Prav nič se nisi zmotil,	Andrejec!	“ je vzkliknil župan. ”Glej jih tam, razbojnike	A
blizu; od daleč sta kričala župana: ”Vstani,	Andrejec!	“ ”Martinec, vstani!“	A
videl, nikogar slišal?“ ”Nikogar!“ se je tresel	Andrejec.	Prav tako je odgovoril in prav tako se je	A
zavrtel. Kar me moj ljubi brat Tone domisli: »	Andrejec,	véliki petek je, danes je Bog umrl, ne spodobi	A
postavim: »Endrisos, ar tu toli nomie esi? ‒	Andrejec,	ali si daleč doma?« Jaz sem jim odgovarjal:	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani