zaihtela (135)

sklonila, položila čelo na njegovo vzglavje in	zaihtela.	Sama je bila v mali bolniški sobici; pred sobnimi	A
jo ima ona v vsem tem. Morda bi bila na glas	zaihtela,	če bi se ne bala ljudi, ki se hripavo zadirajo	A
mizo. »In tista čeladaaa ...« je pretresljivo	zaihtela.	»Vrglo jo je na vejo ... in še danes visi tam	A
kakor utopljenec bilko. »Z našo Zmagooo ...« je	zaihtela.	»Saj je naša?	A
Prižgala je oljenko pod razpelom in sunkovito	zaihtela,	namočila je robec in začela z divjo ihto čistiti	A
in zarila glavo v blazino. Mislil sem, da bo	zaihtela.	Pa ni.	A
nič ne poznate Gašperja, zato mi branite,« je	zaihtela	Mana. Oče pa ji je rekel, da ji ne brani nič	A
« je dejala Jerica, se naslonila na mizo in	zaihtela.	»Saj ga spoštujem, ker je tako blagega srca;	A
držite tako hudo.« Posilile so jo solze, in	zaihtela	je na glas. »Kaj pa se ti cmeriš« jo je tolažila	A
pozdravila, sedla na stol, si zakrila oči z robcem in	zaihtela.	»Kaj pa je, Zefa?« jo je miril Ivan. »Oh, tako	A
glavo in se zopet zamislil. ‒Oh, revež!‒ je	zaihtela	starka.‒Ne najde miru, odkar ve, da bo moral	A
‒ Marija, pomagaj! Anica je	zaihtela.	Tresla se je od strahu.	A
postelji in je žalostno pogledal mater. Starka je	zaihtela.	Oče je vzel v kotu palico in sta zapustila sobo	A
je začutil bolečino. ‒ Ne, ne smeš iti, ‒ je	zaihtela.	Tolažil jo je.	A
odgovorila. Obraz je zakrila z robcem in je glasno	zaihtela.	Anica je spustila Minkino glavo.	A
ženske so prebledele. Danica je vsa prestrašena	zaihtela.	Mušić je ostal miren.	A
skrajnji čas, da greš odtod.« Danica je iznova	zaihtela.	»Ne plakaj, dragica!	A
navada.« »Pozabila sem, oprosti, gospodine!« je	zaihtela	majka. Vse drugačnih besed je pričakovala.	A
škodovati.« »H Katici ne pojdem, ne morem,« je	zaihtela	deklica. »Kaj, gospodine Franjo, ti hočeš vzeti	A
da sem že prestar za ženitev, pa je krčevito	zaihtela,	izpustila mojo roko in bila pripravljena se	A
svoj klobuk. Slavica si je obrisala oči in	zaihtela	še dvakrat skozi nos, potem si je nesla stol	A
mogla držati, padla je sestri okoli vratu in	zaihtela	tako na glas, da je sestra Mica prestrašena	A
ponosa in trme. Zdrknila je na kolena, glasno je	zaihtela	in poljubovala možu roko. Z mokrimi očmi jo	A
dolgovi po prodajalnicah in salonih. Glasno je	zaihtela	in izjavila, da brez milosti zahteva povračilo	A
zastajal, dokler ni obtičala sredi gazi in glasno	zaihtela.	Kraguljci prihajajočih sani so jo zdramili.	A
vzdihnila Jančarica, pokazala Francetu karto in	zaihtela.	France je slovkoval počasi in obračal dopisnico	A
je izpregovorila Francka in koj še glasneje	zaihtela.	»Jaz pregovorim očeta, če ga bom morala prositi	A
Iztoka, se je oklenila njegovega vratu in bridko	zaihtela.	Centurio je velel pluti nazaj k vrtu.	A
srečnim dnem v krilo.« Še enkrat je Cirila	zaihtela,	poljubila roké Ireni, ki je slonela kakor brez	A
je še tesneje na preprogi, zakrila obraz in	zaihtela	vnovič glasneje in bolestno, kakor bi umirala	A
stepe, umrla mordá v gozdu od lakote. Glasno je	zaihtela,	z lasmi si je zakrila lice in ga pritisnila	A
Ni se poboljšal!« Zazdelo se mu je, da je	zaihtela	mati, da se je oče raztogotil in udaril ob mizo	A
naglušen, ga ni spoznal. Lucija pa je v kamri	zaihtela:	»Zakaj ste mu povedali?«	A
vogla, zavriskal na vso lašč, Lucija pa je tiho	zaihtela.	III	A
Tedaj si je Veronika z dlanmi pokrila obraz in	zaihtela.	Pa ne zaihtela.	A
Veronika z dlanmi pokrila obraz in zaihtela. Pa ne	zaihtela.	Iz grla so se ji začeli trgati tako strašni glasovi	A
Ga ni.« Veronika si je pokrila obraz in	zaihtela.	Martina se je ozrla k teti Anici.	A
zdrsnila nanj kakor na cvetočo gredo. Tončka je	zaihtela	s strašnim jekom, vendar si je takoj z robcem	A
ni bilo, je bil pa v krvi!“ ”Prizanesi!“ je	zaihtela	Hana in je skrila v dlaní vroča lica. ”Nikar	A
. / . / stran 127 . / ”Saj vem, da ne!“ je	zaihtela	hišna.”Če praviš, da nisi bil, tak nisi bil	A
život -- skrila je obraz v travo in je naglas	zaihtela.	”Tini!“	A
v prsih nima ...“ Vztrepetal ji je ves život,	zaihtela	je naglas in se mi je iztrgala iz roke. Z urnim	A
podoben ... Hanca je sklonila glavo do mize in je	zaihtela.	”Kaj pa ti je, dekle neumno?“ se je ozrl	A
Govoril je in se je smehljal. Hanca je bila	zaihtela	samo enkrat, nenadoma in nezavedno.Zdramila	A
nocoj se še nisi nasmehnila!“ Bilo ji je, da bi	zaihtela;	skelelo jo je v očeh in ustnice so se ji tresle	A
dobila ... še postrani me sreča ne pogleda!“	Zaihtela	je ne le z glasom, ves život se je stresel.	A
zbogom, Ivanka, in nikar ne jokaj!“ Ivanka je	zaihtela	skoro naglas. ”Ne jokaj naglas, Ivanka, drugače	A
spala, s teboj pojdem, s seboj me vzemi!“ je	zaihtela	Ivanka in solze so ji kapale v kavo. ”Takrat	A
bilo potno. S tenkim glasom in brez solz je	zaihtela	ženska. ”Čemu jokati?“ se je razsrdila Marta	A
skrila je nenadoma obraz v dlaní in je tiho	zaihtela.	Marta jo je prijela za roko; na njenih ustnicah	A
postelji, da bi vstala, jo je zgrabilo za grlo in	zaihtela	je tiho, sunkoma, brez solz. Prišle so v	A
Bogom. Ni je bolelo, da bi zavzdihnila, ali celo	zaihtela,	temveč le sitno ji je bilo, da bi zlovoljna	A
parku in listje je odpadlo; in Tinka je prvikrat	zaihtela	v postelji. Pa je bila pomlad nekoč.	A
prestrašen: vztrepetalo je bilo vse nežno telo in	zaihtela	si naglas. ”Ne, gospod!“	A
... Francka je zaspala in v spanju je časih	zaihtela,	časih se je zasmejala; v sanjah se je smejala	A
velikimi, veselimi očmi. Zatrepetala je časih in	zaihtela,	kakor po dolgem jokanju.Nad čelom, kjer se je	A
v postelji, kakor v vročici, in da je hipoma	zaihtela,	globoko iz prsi in si zakrila z rokami obraz	A
njegovih besed: ”Vse bi pretrpel zaradi tebe --“ in	zaihtela	je naglas.Glej, ljubil te je in zato je moral	A
si je prižigal pipo s tresočo roko. Ona je	zaihtela;	molčali smo vsi trije ... Čez pol ure sem se	A
skoro do kolen, stisnila je lica v dlani in je	zaihtela.	”Čemu solze?“ je reklo moje dekle s tako	A
bile v njenem glasu. Vztrepetala je nenadoma,	zaihtela	ter skrila obraz na njegovih prsih. ”Tako	A
Samo ti si dobra!“ je vzkliknila Mana in je	zaihtela	na glas. ”Saj si res veliko trpela!“ je rekla	A
Elekta se je dvignila, objela sestro Anakleto in	zaihtela:	»Vso kri naj bruhnem... še enkrat, le vam, vam	A
Pečanka kriknila in pahnila moža od sebe in	zaihtela.	Stari krošnji pa je bilo ko nikoli, tako prijetno	A
lagati in obrekovati ne bodo mogli. Oh,« je	zaihtela	nato, »saj se zna zgoditi, da bom morala še	A
opazila pogled vsevidnega očesa. »Saj moram!« je	zaihtela	in se odtrgala od čudotajnega pogleda.V naslednjih	A
sodnijah!« »Sramota je huja od smrti!« je skoro	zaihtela	Anica. Katra je izginila iz kuhinje	A
»in poreče, da sem kriva jaz!« In zopet je	zaihtela:	»O Bog, kaj naj storim!«	A
slika. Tedaj se je vrgla Anica na posteljo in	zaihtela	v blazino. * * *	A
pustite, zato ker ste ji tako dobri.« Anica je	zaihtela.	Po dolgem so ji privrele solze v obraz.	A
nej imelu!« Pa je zakrila lice z rokami in	zaihtela	brezglasno.Topo, plaho je strmela Neža v njene	A
nesrečni, je krvavi pot potil, moj Bog, moj Bog!«	Zaihtela	je.Visoki fant z bledim, plemenitim obličjem	A
popuščala strpljivost sodnika. »Ne povem ga,« je	zaihtela	deklica, »pa če me tudi ubijete.« »Vederemo	A
je zardel rožnati obrazek. »Pregrešno je,«	zaihtela	je, »če podaja ženska roko moškemu, ki ni bil	A
svoje lice k mojemu. »Tako sem se bala,« je	zaihtela,	»da vzameš Fortunovo!« »Šemica, ali	A
poljubovala mu belo roko ter jo močila s solzami.	Zaihtela	je: »Odpustite, veličanstvo!« Takoj jo je car	A
»Torej vdova!« »Vdova in ne vdova!« je	zaihtela	Margerita. »Sveti Janez mi pomagaj!	A
karanje, a vzlic temu je poklicala vodo v oči ter	zaihtela:	»Kje pa naj izvem kaj o svetem možu, ko ga ne	A
Jezus, ti ne veš, kako sem težko prišla!« je	zaihtela	Marička.»Fantek nam je zbolel in prav malo časa	A
»Vzeli so ti denar?«	Zaihtela	je: »Denarja ne!Pač pa rutico, katero ste mi	A
rože na zamazani odeji. »Že rože trga,« je	zaihtela,	»potem pa že gotovo umrje!« »Žejen!« je zaklical	A
je lahko opazil, kako je gospodu na konju kri	zaihtela	v belo lice. »Ha, ha, smo v skopcu in	A
Opazila je to kontesa Serafina. »Lucija!« je	zaihtela,	»ne napravljaj mi bolečin! Poglej, zdi se mi	A
tem luteranu!« Opazivši mojo preplašenost, je	zaihtela:	»Nič ti nisem povedala, nič ‒!« Potrta je zapustila	A
naših in kjer se bolje živi!« »Polikarp,« je	zaihtela,	»kaj ti veš, kako smo živeli na Nemškem!Kdo	A
darovalca in ga poljubila na lice, potem pa	zaihtela.	»Zakaj jokaš?« sem jo vprašal.	A
Ljubin je vstal, da bi šel h Gorazdu, pa Živka je	zaihtela:	»Oče, stojte, nikamor ne hodite!Nočem ‒.«	A
Majnhalma, ki že ni vedel, kaj bi. Zofija je	zaihtela	naglas in stekla v grad. Tudi stari Ostrovrhar	A
še toliko pri moči.« »Da, uboga fanta!« je	zaihtela	in počasi povedala, kje zdaj sta. »In to se	A
namočeno v hladni vodi. »Jurko,« je Pljuskarica	zaihtela	in odrinila Ančko, »za pet ran božjih -.«Ni	A
odpihniti njegove zapeljive besede. »Ne morem!« je	zaihtela	in si je pokrila obraz. »I, kaj noriš?	A
/ stran 137 . / Vrtačnica je na ves glas	zaihtela	in ni mogla odmekniti ginjenih oči od prisanjane	A
sam je dal, da sva se našla.« In Marija je	zaihtela	in se je vsa srečna in blažena vrgla na prsi	A
mrtvo obležala po odeji. Tudi Lizo je zmoglo:	zaihtela	je v roke in pokleknila. Katarina je ugasnila	A
vrata nas bodo bila po petah!« Žena je še huje	zaihtela,	segla v peč po ugasel ogorek in si ga uteknila	A
molčala do zdaj in mirovala, se je zganila in	zaihtela:	»Tako me sprejemajo domači kraji ...!«	A
sem prišel še danes, poslednjič.« Marinka je	zaihtela.	»Gospoda iz Žužemperka obišče Grundljevo,« je	A
dobro in da umrješ v milosti božji!« je mati	zaihtela	in ga pokropila iz kropilnička. »Janez, bodi	A
nocoj ‒ pusti me sedaj domov; ah, moj bog!« in	zaihtela	je skoro glasno. Nande jo je strastno držal	A
Korenovega pisma več sprejela!« Deklica je na glas	zaihtela.	»Pomisli, kaj je Koren!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani