nova beseda iz Slovenije
sklonila, položila čelo na njegovo vzglavje in | zaihtela. | Sama je bila v mali bolniški sobici; pred sobnimi | A |
jo ima ona v vsem tem. Morda bi bila na glas | zaihtela, | če bi se ne bala ljudi, ki se hripavo zadirajo | A |
mizo. »In tista čeladaaa ...« je pretresljivo | zaihtela. | »Vrglo jo je na vejo ... in še danes visi tam | A |
kakor utopljenec bilko. »Z našo Zmagooo ...« je | zaihtela. | »Saj je naša? | A |
Prižgala je oljenko pod razpelom in sunkovito | zaihtela, | namočila je robec in začela z divjo ihto čistiti | A |
in zarila glavo v blazino. Mislil sem, da bo | zaihtela. | Pa ni. | A |
nič ne poznate Gašperja, zato mi branite,« je | zaihtela | Mana. Oče pa ji je rekel, da ji ne brani nič | A |
« je dejala Jerica, se naslonila na mizo in | zaihtela. | »Saj ga spoštujem, ker je tako blagega srca; | A |
držite tako hudo.« Posilile so jo solze, in | zaihtela | je na glas. »Kaj pa se ti cmeriš« jo je tolažila | A |
pozdravila, sedla na stol, si zakrila oči z robcem in | zaihtela. | »Kaj pa je, Zefa?« jo je miril Ivan. »Oh, tako | A |
glavo in se zopet zamislil. ‒Oh, revež!‒ je | zaihtela | starka.‒Ne najde miru, odkar ve, da bo moral | A |
‒ Marija, pomagaj! Anica je | zaihtela. | Tresla se je od strahu. | A |
postelji in je žalostno pogledal mater. Starka je | zaihtela. | Oče je vzel v kotu palico in sta zapustila sobo | A |
je začutil bolečino. ‒ Ne, ne smeš iti, ‒ je | zaihtela. | Tolažil jo je. | A |
odgovorila. Obraz je zakrila z robcem in je glasno | zaihtela. | Anica je spustila Minkino glavo. | A |
ženske so prebledele. Danica je vsa prestrašena | zaihtela. | Mušić je ostal miren. | A |
skrajnji čas, da greš odtod.« Danica je iznova | zaihtela. | »Ne plakaj, dragica! | A |
navada.« »Pozabila sem, oprosti, gospodine!« je | zaihtela | majka. Vse drugačnih besed je pričakovala. | A |
škodovati.« »H Katici ne pojdem, ne morem,« je | zaihtela | deklica. »Kaj, gospodine Franjo, ti hočeš vzeti | A |
da sem že prestar za ženitev, pa je krčevito | zaihtela, | izpustila mojo roko in bila pripravljena se | A |
svoj klobuk. Slavica si je obrisala oči in | zaihtela | še dvakrat skozi nos, potem si je nesla stol | A |
mogla držati, padla je sestri okoli vratu in | zaihtela | tako na glas, da je sestra Mica prestrašena | A |
ponosa in trme. Zdrknila je na kolena, glasno je | zaihtela | in poljubovala možu roko. Z mokrimi očmi jo | A |
dolgovi po prodajalnicah in salonih. Glasno je | zaihtela | in izjavila, da brez milosti zahteva povračilo | A |
zastajal, dokler ni obtičala sredi gazi in glasno | zaihtela. | Kraguljci prihajajočih sani so jo zdramili. | A |
vzdihnila Jančarica, pokazala Francetu karto in | zaihtela. | France je slovkoval počasi in obračal dopisnico | A |
je izpregovorila Francka in koj še glasneje | zaihtela. | »Jaz pregovorim očeta, če ga bom morala prositi | A |
Iztoka, se je oklenila njegovega vratu in bridko | zaihtela. | Centurio je velel pluti nazaj k vrtu. | A |
srečnim dnem v krilo.« Še enkrat je Cirila | zaihtela, | poljubila roké Ireni, ki je slonela kakor brez | A |
je še tesneje na preprogi, zakrila obraz in | zaihtela | vnovič glasneje in bolestno, kakor bi umirala | A |
stepe, umrla mordá v gozdu od lakote. Glasno je | zaihtela, | z lasmi si je zakrila lice in ga pritisnila | A |
Ni se poboljšal!« Zazdelo se mu je, da je | zaihtela | mati, da se je oče raztogotil in udaril ob mizo | A |
naglušen, ga ni spoznal. Lucija pa je v kamri | zaihtela: | »Zakaj ste mu povedali?« | A |
vogla, zavriskal na vso lašč, Lucija pa je tiho | zaihtela. | III | A |
Tedaj si je Veronika z dlanmi pokrila obraz in | zaihtela. | Pa ne zaihtela. | A |
Veronika z dlanmi pokrila obraz in zaihtela. Pa ne | zaihtela. | Iz grla so se ji začeli trgati tako strašni glasovi | A |
Ga ni.« Veronika si je pokrila obraz in | zaihtela. | Martina se je ozrla k teti Anici. | A |
zdrsnila nanj kakor na cvetočo gredo. Tončka je | zaihtela | s strašnim jekom, vendar si je takoj z robcem | A |
ni bilo, je bil pa v krvi!“ ”Prizanesi!“ je | zaihtela | Hana in je skrila v dlaní vroča lica. ”Nikar | A |
. / . / stran 127 . / ”Saj vem, da ne!“ je | zaihtela | hišna.”Če praviš, da nisi bil, tak nisi bil | A |
život -- skrila je obraz v travo in je naglas | zaihtela. | ”Tini!“ | A |
v prsih nima ...“ Vztrepetal ji je ves život, | zaihtela | je naglas in se mi je iztrgala iz roke. Z urnim | A |
podoben ... Hanca je sklonila glavo do mize in je | zaihtela. | ”Kaj pa ti je, dekle neumno?“ se je ozrl | A |
Govoril je in se je smehljal. Hanca je bila | zaihtela | samo enkrat, nenadoma in nezavedno.Zdramila | A |
nocoj se še nisi nasmehnila!“ Bilo ji je, da bi | zaihtela; | skelelo jo je v očeh in ustnice so se ji tresle | A |
dobila ... še postrani me sreča ne pogleda!“ | Zaihtela | je ne le z glasom, ves život se je stresel. | A |
zbogom, Ivanka, in nikar ne jokaj!“ Ivanka je | zaihtela | skoro naglas. ”Ne jokaj naglas, Ivanka, drugače | A |
spala, s teboj pojdem, s seboj me vzemi!“ je | zaihtela | Ivanka in solze so ji kapale v kavo. ”Takrat | A |
bilo potno. S tenkim glasom in brez solz je | zaihtela | ženska. ”Čemu jokati?“ se je razsrdila Marta | A |
skrila je nenadoma obraz v dlaní in je tiho | zaihtela. | Marta jo je prijela za roko; na njenih ustnicah | A |
postelji, da bi vstala, jo je zgrabilo za grlo in | zaihtela | je tiho, sunkoma, brez solz. Prišle so v | A |
Bogom. Ni je bolelo, da bi zavzdihnila, ali celo | zaihtela, | temveč le sitno ji je bilo, da bi zlovoljna | A |
parku in listje je odpadlo; in Tinka je prvikrat | zaihtela | v postelji. Pa je bila pomlad nekoč. | A |
prestrašen: vztrepetalo je bilo vse nežno telo in | zaihtela | si naglas. ”Ne, gospod!“ | A |
... Francka je zaspala in v spanju je časih | zaihtela, | časih se je zasmejala; v sanjah se je smejala | A |
velikimi, veselimi očmi. Zatrepetala je časih in | zaihtela, | kakor po dolgem jokanju.Nad čelom, kjer se je | A |
v postelji, kakor v vročici, in da je hipoma | zaihtela, | globoko iz prsi in si zakrila z rokami obraz | A |
njegovih besed: ”Vse bi pretrpel zaradi tebe --“ in | zaihtela | je naglas.Glej, ljubil te je in zato je moral | A |
si je prižigal pipo s tresočo roko. Ona je | zaihtela; | molčali smo vsi trije ... Čez pol ure sem se | A |
skoro do kolen, stisnila je lica v dlani in je | zaihtela. | ”Čemu solze?“ je reklo moje dekle s tako | A |
bile v njenem glasu. Vztrepetala je nenadoma, | zaihtela | ter skrila obraz na njegovih prsih. ”Tako | A |
Samo ti si dobra!“ je vzkliknila Mana in je | zaihtela | na glas. ”Saj si res veliko trpela!“ je rekla | A |
Elekta se je dvignila, objela sestro Anakleto in | zaihtela: | »Vso kri naj bruhnem... še enkrat, le vam, vam | A |
Pečanka kriknila in pahnila moža od sebe in | zaihtela. | Stari krošnji pa je bilo ko nikoli, tako prijetno | A |
lagati in obrekovati ne bodo mogli. Oh,« je | zaihtela | nato, »saj se zna zgoditi, da bom morala še | A |
opazila pogled vsevidnega očesa. »Saj moram!« je | zaihtela | in se odtrgala od čudotajnega pogleda.V naslednjih | A |
sodnijah!« »Sramota je huja od smrti!« je skoro | zaihtela | Anica. Katra je izginila iz kuhinje | A |
»in poreče, da sem kriva jaz!« In zopet je | zaihtela: | »O Bog, kaj naj storim!« | A |
slika. Tedaj se je vrgla Anica na posteljo in | zaihtela | v blazino. * * * | A |
pustite, zato ker ste ji tako dobri.« Anica je | zaihtela. | Po dolgem so ji privrele solze v obraz. | A |
nej imelu!« Pa je zakrila lice z rokami in | zaihtela | brezglasno.Topo, plaho je strmela Neža v njene | A |
nesrečni, je krvavi pot potil, moj Bog, moj Bog!« | Zaihtela | je.Visoki fant z bledim, plemenitim obličjem | A |
popuščala strpljivost sodnika. »Ne povem ga,« je | zaihtela | deklica, »pa če me tudi ubijete.« »Vederemo | A |
je zardel rožnati obrazek. »Pregrešno je,« | zaihtela | je, »če podaja ženska roko moškemu, ki ni bil | A |
svoje lice k mojemu. »Tako sem se bala,« je | zaihtela, | »da vzameš Fortunovo!« »Šemica, ali | A |
poljubovala mu belo roko ter jo močila s solzami. | Zaihtela | je: »Odpustite, veličanstvo!« Takoj jo je car | A |
»Torej vdova!« »Vdova in ne vdova!« je | zaihtela | Margerita. »Sveti Janez mi pomagaj! | A |
karanje, a vzlic temu je poklicala vodo v oči ter | zaihtela: | »Kje pa naj izvem kaj o svetem možu, ko ga ne | A |
Jezus, ti ne veš, kako sem težko prišla!« je | zaihtela | Marička.»Fantek nam je zbolel in prav malo časa | A |
»Vzeli so ti denar?« | Zaihtela | je: »Denarja ne!Pač pa rutico, katero ste mi | A |
rože na zamazani odeji. »Že rože trga,« je | zaihtela, | »potem pa že gotovo umrje!« »Žejen!« je zaklical | A |
je lahko opazil, kako je gospodu na konju kri | zaihtela | v belo lice. »Ha, ha, smo v skopcu in | A |
Opazila je to kontesa Serafina. »Lucija!« je | zaihtela, | »ne napravljaj mi bolečin! Poglej, zdi se mi | A |
tem luteranu!« Opazivši mojo preplašenost, je | zaihtela: | »Nič ti nisem povedala, nič ‒!« Potrta je zapustila | A |
naših in kjer se bolje živi!« »Polikarp,« je | zaihtela, | »kaj ti veš, kako smo živeli na Nemškem!Kdo | A |
darovalca in ga poljubila na lice, potem pa | zaihtela. | »Zakaj jokaš?« sem jo vprašal. | A |
Ljubin je vstal, da bi šel h Gorazdu, pa Živka je | zaihtela: | »Oče, stojte, nikamor ne hodite!Nočem ‒.« | A |
Majnhalma, ki že ni vedel, kaj bi. Zofija je | zaihtela | naglas in stekla v grad. Tudi stari Ostrovrhar | A |
še toliko pri moči.« »Da, uboga fanta!« je | zaihtela | in počasi povedala, kje zdaj sta. »In to se | A |
namočeno v hladni vodi. »Jurko,« je Pljuskarica | zaihtela | in odrinila Ančko, »za pet ran božjih -.«Ni | A |
odpihniti njegove zapeljive besede. »Ne morem!« je | zaihtela | in si je pokrila obraz. »I, kaj noriš? | A |
/ stran 137 . / Vrtačnica je na ves glas | zaihtela | in ni mogla odmekniti ginjenih oči od prisanjane | A |
sam je dal, da sva se našla.« In Marija je | zaihtela | in se je vsa srečna in blažena vrgla na prsi | A |
mrtvo obležala po odeji. Tudi Lizo je zmoglo: | zaihtela | je v roke in pokleknila. Katarina je ugasnila | A |
vrata nas bodo bila po petah!« Žena je še huje | zaihtela, | segla v peč po ugasel ogorek in si ga uteknila | A |
molčala do zdaj in mirovala, se je zganila in | zaihtela: | »Tako me sprejemajo domači kraji ...!« | A |
sem prišel še danes, poslednjič.« Marinka je | zaihtela. | »Gospoda iz Žužemperka obišče Grundljevo,« je | A |
dobro in da umrješ v milosti božji!« je mati | zaihtela | in ga pokropila iz kropilnička. »Janez, bodi | A |
nocoj ‒ pusti me sedaj domov; ah, moj bog!« in | zaihtela | je skoro glasno. Nande jo je strastno držal | A |
Korenovega pisma več sprejela!« Deklica je na glas | zaihtela. | »Pomisli, kaj je Koren! | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |