tinče (82)

Bače, Laharnar šentviški, Kobal s Podseli pa	Tinče,	golobradec. Ne veš, kako je moder, dasi ni pismen	A
v tretje in dostavil, da je deveti na poti.	Tinče	Munih, mogočnjak s Stopca in krčmar, ki ni imel	A
da bi Tinčeta še za bodoče krstno botrstvo.	Tinče	je bil telesno čudnosvojski.Bil je golak, svetlo	A
Živec je stopil kropit. Tedaj je rekel	Tinče	Munih: »Tako strašna ta reč ni, kakor Živec	A
47 . / »Naš deseti sin,« je vzkliknil krčmar	Tinče	Munih s Stopca in stopil Petru naproti. »Kropit	A
»Ali sta šla?« je vprašal. Odgovoril mu je	Tinče	Munih s Stopca.Tujec je prikimal.	A
»Lej,« je vzkliknil Duša, »tako domuje naš	Tinče,	kako grajski ali grofovski.Saj je menda res	A
Moža sta prišla na Stopec in vstopila.	Tinče	je sedel za ognjiščem in nekaj dopovedoval svoji	A
kakor da je dobil šestnajst smrtnih ran.	Tinče	je vzkliknil veselo: »Jej, Martin, kako prav	A
zaradi hčere, pa mu ni doma obstanka,« je opomnil	Tinče	in pokazal na moža.Potem je stopil po vino in	A
»Čemu vprašaš?« »O kar tako,« je dejal	Tinče.	»Zdaj pij!	A
. / . / stran 86 . / »Troti,« je odgovoril	Tinče	in se spogledal s Petrom. Lužnik je dvignil	A
. Bilo se je zvečerilo in	Tinče	Munih je že nekaj kratov otrnil tresko.Duša	A
dejal krčmar Martinu. Ta se je čudil, kako je	Tinče	tako domač s Petrom. »Čebele,« je zmignil Tinče	A
tako domač s Petrom. »Čebele,« je zmignil	Tinče	z rameni.Šel je iz sobe, a se kmalu vrnil.	A
Martin je trudno prikimal. »To veš,« je začel	Tinče,	»kako smo se mislili pred osmimi leti vzdigniti	A
vzkliknil Martin nestrpno. »Veva,« je potrdil	Tinče.	»Kaj pa, kar je bilo poslej?«	A
prišel tod mimo, ko so tebe pobili,« je začel	Tinče.	»Čez Podmelec so ga šli lovit, na Ljubinju so	A
»Da ga ne izdaš?« je vprašal Martin tiho,	Tinče	je zmajal z glavo. »Pomisli!	A
Laharnarju s Pečin, drugega nič,« je povedal	Tinče	mirno in vlekel orumenel list iz posode.»To	A
Nisem,« je potrdil Martin. »Zdaj veš,« je rekel	Tinče.	»Pa morajo vedeti tudi vsi drugi, potem bo naša	A
v pomoč!« »Pokrižaj se še enkrat,« je velel	Tinče.	Martin se je pokrižal. »Reci, da prisežeš!«	A
Zasmehljivo je poudaril zadnjo besedo.	Tinče	Munih je vstal in stopil burno k peči.Vprašal	A
odvrnil Peter. »Kdaj bo še to,« je menil togo	Tinče.	»Kdaj?	A
Togo je odjeknila njegova beseda v prostoru. Ne	Tinče	ne Martin nista odgovorila.Duša se je pretegnil	A
poskusi jih še drugim tako,« je odvrnil trpko	Tinče.	»Drugim jih bodo grofovski,« se je nasmejal	A
139 . / Na Stopcu pa je dejal nekega večera	Tinče	Munih Martinu: »Hodiš, pa boš še.Ne boš ne ležal	A
pečjo to zimo.« »Hvala Bogu!« je dejal Martin.	Tinče	je šel razgrinjat v svoje papirje in je učil	A
Kateri pobira?« »Jaz, če kaj daš,« je dejal	Tinče.	»Groš, kakor drugi,« je rekel pilakar in plačal	A
so previdno zaključili, da vendar pojdejo.	Tinče	Munih je dejal, da pojde, če pridejo s konjem	A
tudi, a je služil. Od groša, ki ga je pobiral	Tinče	Munih na Stopcu za punt ... NOVA PA STARA MERA	A
vrne, da mu je žena hudo slaba. * Martin in	Tinče	Munih sta šla s Stopca čez Podolnice. Tinče	A
Tinče Munih sta šla s Stopca čez Podolnice.	Tinče	Munih je bil slabe volje.Komaj se je bil doma	A
Martina, da je on vsega kriv. Martin se je muzal,	Tinče	pa je bil slabe volje. »Hudirja,« je dejal zdaj	A
drugi strani so pa vstopili Kragulj, Kobal in	Tinče	Munih s Stopca.Pa je vprašal Tinče: »Bog vedi	A
Kobal in Tinče Munih s Stopca. Pa je vprašal	Tinče:	»Bog vedi, kako je neki tistim našim, ki jih	A
»Tudi Skoračnikarja so pohvalili,« je menil	Tinče.	»Nisem se nadejal, da bo šel tako goreče z nami	A
Pilakarja Lapajneta so tudi ujeli,« je menil	Tinče.	»Kdo bi verjel?«	A
še bomo,« je dodal Kragulj. Tedaj je pokazal	Tinče	skozi okno: »Poglejte, Peter Duša gre.Pretika	A
»Martin ima svojo posebno srečo,« je dejal	Tinče	Munih. »Pa si kaj govoril z njimi?« je vprašal	A
in zmagali. »Za začetek je dovolj,« je rekel	Tinče	Munih s Stopca. »Dovolj!« je vzdihnil Martin	A
očital, da je tolminsko živino ovajal davkarju.	Tinče	Munih, ki je tudi že slišal takisto, je pogledal	A
smeje: »Poglejmo še, zakaj so se puntali drugi.	Tinče	na Stopcu?Ker mu žena ni pustila.	A
»Nič nimamo. Šestnajst grošev hrani	Tinče	na Stopcu.« »Pa drugo?«	A
‒ *	Tinče	Munih s Stopca bi se bil skoraj izrezal.Na Mostu	A
Munih, krčmar na Stopcu. »Sem!« je povedal	Tinče.	Vojaki so ga zvezali.	A
Sredi med smehom je umrl skoraj neopaženo goljak	Tinče	Munih s Stopca ... Nad šestdeset kmetov pa je	A
da se bo to pripetilo mojemu bratu. »Umrl je	Tinče	s Komendske Dobrave.Že ko sem peljal krsto z	A
Nato se obrne proti cerkveniku: »Pozvoni,	Tinče,	pozvoni, naj se prične sveto opravilo!« Odšel	A
tam se kaj zgodi. Lansko leto nam je Brdavsov	Tinče	zdrknil z barigel, ko smo najmanj mislili.Z	A
studenca ne bo hotel, haha!« zasmeje se šepasti	Tinče.	Bil je važna oseba in s sabo smo ga vzeli, da	A
Tvoj želodec je nekaj posebnega,« poroga se mu	Tinče.	»Ali danes ne izpiješ našega žganja, in to tako	A
pred nami kakor obložen mezeg v laških gorah.	Tinče	pa je prežal ostrih pogledov za njim, da mu	A
»Oh Bog, kako ga je škoda!« zakliče šepasti	Tinče.	»Da nismo krenili po drugem potu!	A
poslušati peteline nego nositi tovore ‒ ali	Tinče	mu ne dá do besede, nego zakriči: »Sedaj pa	A
nočnim nebom pa tudi ni kdove kako težavno.	Tinče	in Jernač sta napulila mehkega mahu, katerega	A
ko je sedel na drevo. »Ta je naš!« vzklikne	Tinče.	»Skoro vem, na kateri borovec je padel.	A
nebo! Táko jutro bo, da bodo peli vsi!« zatrdi	Tinče.	»Ali sedaj morava z Jernačem v gozd, da poslušava	A
»Mirujta! Naj pa iztrese	Tinče	tamle povest svojega zakona iz rokava in radi	A
radi ga bomo poslušali.« »Zakaj ne?« odgovori	Tinče	lahkodušno.»Dober človek sem in rad vam ustrežem	A
postrežnost. . / . / stran 95 . / III Šepasti	Tinče	pripoveduje: »No dobro.Pa bodi, če že hočete	A
No dobro.« Nekaj časa potem	Tinče	še pristavi: »Mi vsi, ljubi moji, vedemo se	A
oženiti, če ni ravno treba, če se ravno ne moraš.	Tinče,	ti si dober človek, to je res in to je nekaj	A
zakonski svoji ženi! Ko bi bil ti, šepasti	Tinče,	svojo Lenčiko, ko si jo dobil pod svojo streho	A
kakor tepe tebe tvoja!« Tako se vtakne v besedo	Tinče	in sicer s prav strupenim glasom. In Miha klavrno	A
eno Golovih póstarnih gospodičen. »Ne, ne,	Tinče,	« brani mu Maruša, »vi ste preneusmiljeni!Vam	A
Vam ga ne pustim!«	Tinče,	sin pl. Malijeve, tudi dijak in sošolec omenjenih	A
sem in vesel, da jo le vidim!« Rekši, natoči	Tinče	svoj kozarec in ga dvigne, a Pavel ga ujame	A
nikdar nisem rad videl, ali tedaj - - - no, ljubi	Tinče,	sedaj veš tisti dogodek! Prišli smo	A
vsak svoj pot.« »Mladostne neumnosti!« meni	Tinče.	»Res; toda semper aliquid haeret - in	A
žena po njih soprogih!« »Spat pojdi, spat,	Tinče,	in tiho bodi po stopnicah - petelin bode skoro	A
celo zavaroval za cel tisočak?« »Ne jezi se,	Tinče!	« zasmeje se Pavel. »Jaz često ugibljem kaj drugega	A
nimate izbirati - k notarjevi gospe pojdite;	Tinče,	ki si itak preveč služi, bode že plačal!«	A
ni mogel pozabiti, da je bila prej točajka,	Tinče	je pa s svojim predlogom hotel biti zlobnejši	A
so se ustrašili,« jih je hitel prepričevati	Tinče.	»Namahal sem jih že večkrat, da veste,« je s	A
postojanke!« je kričaje pripovedoval mlad oficir.	Tinče	je pa svojo gonil.Ni se dal ugnati v kozji rog	A
vse skupaj,« sta menila komandirja Rafko in	Tinče.	Sedeli smo v štabu tretjega bataljona.	A
zavračal. »Da bi me oni komandiral, oni obratovodja	Tinče,	ki je bil za pastirja pri naši hiši in se je	A
kot treba in še oba kaplana naj bosta zraven.	Tinče,	to boš že plačal.« Tinče je prikimal.	A
Tinče, to boš že plačal.«	Tinče	je prikimal. Odšel sem in razmišljal...	A
gričev obronkov zreškega Pohorja, na kmetiji	Tinče	oziroma Topolšek, že enajsto leto kmetujejo	D
poročanjem o tem občasno »vdira« vanj le še prvinski	Tinče)	ter sprostil za pomenljivo in rafinirano vdiranje	D

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani