rod (4.756)

Drave do Bosne so zatrli njegovi Bošnjaki naš	rod,	pol nas pobili, pol izgnali, vse pa oplenili	A
Celjem, jaz sem obupal! Božja previdnost vodi ta	rod	do najvišjih višav in Celje bo zibelka kraljev	A
ARON Greh posameznika, morda.	Rod	pa vleče za sabo grehe svojih očetov kakor težke	A
prizanesel svojemu prvencu. BLAŽENA Friderik je	rod	oskrunil, ime in celjsko čast razžalil, predvsem	A
kraljice kot kmetice, in v naši sveti Cerkvi nizki	rod	še ni ovira za skok po lestvi kvišku.Daj mi	A
ki si jo ti rodil, tlela rešilna misel za naš	rod.	Previdnost ti je dala trn za pokoro, iz trna	A
tudi ti prejmeš njegov blagoslov, za sebe in	rod,	za stoletja.Nikar ne odlašaj.	A
pečate na pergament, ki dvigne Celje in naš	rod	k vrhuncem svetovne zgodovine.Ta veliki trenutek	A
ne morem zapisati drugače, čeprav je to moj	rod	- ki je hodila mimo njega: strašno!Kaj njih	A
(Poljska, vstajniška.) KAPETAN:	Rod	sem vprašal, rod vojske? SIMON: Slucham?	A
Poljska, vstajniška.) KAPETAN: Rod sem vprašal,	rod	vojske? SIMON: Slucham?	A
mesena zobna pohota, to bo uničilo človeški	rod.	JOŽEF pokaže na konzervo in vzame iz žepa	A
Izmislil si si. O, neverni in popačeni	rod.	Doklej bom še z vami, doklej vas bom še trpel	A
domovino, naj ne zaupajo tujcem, kateri hote naš	rod	uničiti. ‒ Sedaj me še ne razumeš, a vsadi si	A
STREŽAJ Celjskega grofa? Kaj je to tako imeniten	rod,	da je treba takega letanja? DRUGI STREŽAJ	A
DESENIČAR Kako je to? JANKO Ošaben	rod	je, jaz se ne klanjam rad, to veste. DESENIČAR	A
ponosno vzpne do visokega prestola, o katerem	rod	njegov sanja, ali pa če nesrečen pade nizko	A
sam, za sebe enkrat, če sem enkrat za ime in	rod	izbiral.Jaz sem s celo dušo zavzet za slavo	A
meni bila! Ona je kriva vsega, ona podira moj	rod.	Kje je?	A
svojega roda in imena s tem rešil. Tudi za tvoj	rod	pride dan, ko bodo peli: »Grofi Celjski so bili	A
(K drugim.)	Rod	sva šla obiskat v Srednjo vas.Pri Grebenčevih	A
deróča; Póleg reke ribičeva kóča. Kadar v veži	rod	svoj nahranjujem, Mnogo vidim ti takó in čujem	A
pa bodi naš voj! Preženi sovražnike svoje,	Rod	ôtmi iz sužnosti svoj!« »Spasivši svoj národ	A
gledam minule čase, bojnoslavne za dedov nam	rod,	v duhu poslušam slovenske glase, ki zatrti molče	A
vnovič ti ne bom prisezal; rodil je naju eden	rod	in kraj. Mladostni sen je nekdaj naju vezal	A
‒ ta dar nebes. Ima še drugi gozd moj mili	rod,	gozd pesnikov pritličnih in velikih. Na dan	A
Zanj bodem jaz, kot ne bi nikdar bil. Ta	rod,	ki v svoji dobi ga poznam, ki zanj delujem z	A
besedo, ki z njim trpim in se radujem sam ‒ ta	rod	bo z mano vred nekoč zatrt. O kje je tvoje želo	A
prerok V svetišču Velegrajskem kleči slovenski	rod.	Solzan ga blagoslavlja pastir njegov Metod.	A
temnokril. V svetnikovo domovje plašan hiti ves	rod:	Resničen prerok smrti ‒ izdihnil je ‒Metod.	A
privre mu govor trd: ‚Če zatajiš svoj žlahtni	rod,	nevesto táko si izbereš, ponosne upe mi podereš	A
denar! . / . / stran 9 . / Moja zgodovina	Rod	za rodom mre, kot za listom list odpada. Še	A
odkod in z besedo godrnjavo kara zdanji mladi	rod.	Vse mu v dobrem je spomini, kar je lepega užil	A
morem ti pomagati, ne, ne: car mora ljubiti ves	rod,	a kaj bi zate bilo?Kot!	A
pač nad Jeruzalemom, nad nesrečo, ki pahnila	rod	mu v lance pa je ni študiral. A poet naš, čuj	A
med nami potolažil razprtije, in spet zedinil	rod	Slovenš′ne cele! De b′ od sladkóte njega poezije	A
nás mejníki, góre če braníti se slovénski	rod	zamóre in želíjo časten boj nam, zmágo slávno	A
-- Pogúblja sám se mládi	rod.	VIII.	A
nas mejniki gôre če braniti se slovénski	rod	zamóre in želíjo časten boj nam, zmágo slávno	A
síje svetu rešna zvezda poveličuj ga srečni	rod.	“ In vzdigne druga lepo líce: ”Človeka	A
Daruje naj mu svojo srečo, pozábi ga veséli	rod!	“ Zamolklo beseduje tretja: ”Nebó, začuj	A
sestra ga poljubi -- rešníka čakaj, bolni	rod!	“ Izginejo skrivnostne ženske.	A
ljubezni ti si večni ustvaril ves človeški	rod.	Ustvaril zvezde, luno, ti solncu dal si	A
hvala, hvala ti, Gospod, da osvobodil svoj si	rod!	Dovolj je v solzah vzdihoval, trpljenja	A
hvala, hvala ti, Gospod, da osvobodil svoj si	rod!	“ Med ljudstvom knez visok stojí in patriarh	A
ki poraja vzvišena dejanja, kar človeški	rod	živí pod soncem ... Noč se zgrne nad zemljó	A
nisem, ti veš, bog, kdor z uki slepil je naš	rod,	kdor z zlobno, pregrešno besedo zapiral	A
krilih, noben ga vladar ne vzdrží. Tvoj	rod	se je dvignil, oj Trubar, in ti si rešitelj	A
Visoko veličastvo!“ ”Res srečen bi bil zemski	rod	-- ko níkdo bi ne bil gospod, ko sebe	A
še vedno na sveto pot roma in hodi za rodom	rod,	prosijo tamkaj srce: lady grajske. Lady usliši	A
je kriv, da svet tako nas zove? Oj ti, moj	rod	slovanski, blagi, jaki! Razbíj sramotne skoraj	A
Krasi, Slovenija je naša mati skopa, pritlíkav	rod	po njej, neslaven stopa; kje mož kàj vreden	A
izhoda do zahoda. Od izvíra do iztoka Srečen	rod	ob tebi biva; Malo tu se solz preliva, Malo	A
kakó vali. Ko vidim kliti vse in rasti, Ko	rod	iz roda se rodí; Na persi čem ti, zemlaj! pasti	A
bom! Zapustil materno zavetje, Natoro sem in	rod	in dom. Pa kaj! pomlad in ž njo zelenje Vernilo	A
Ne gane ga okó proseče Za mlado kri, nedolžni	rod.	Ko gledam te na tihem ‒ brani Solzé se komaj	A
Bog srečno, tica! te ohrani, In pa tvoj mili	rod	s tebó! Ves dan čepiš tu in skerbeče Obračaš	A
Bog srečno, tica! te ohrani In pa tvoj mili	rod	s tebó! Kaj samec pohajaš, mladenič bled!	A
Da slava jim na veke bi živela! In tí, moj	rod?	‒ Kjer sodijo osode Narodov se, tam glas se tvoj	A
jezni, Kdo luč prinesel bratovske ljubezni? Ti	rod	moj, mili rod! ti hudobije, Sovraštva razdejal	A
prinesel bratovske ljubezni? Ti rod moj, mili	rod!	ti hudobije, Sovraštva razdejal boš carstvo	A
domovino svojo, misli: Človeku brat je človek, rodu	rod;	Preganjanja se varuj in razpora, Sovraštvu v	A
vsa zemlja je zakleta, Zdihuje ves človeški	rod.	Da smo rojeni, to nesreča, To greh, pokora je	A
starci brez bridkosti. . /\ .. stran 44 . \/	Rod	za rodom nemo umira, kot poleti cvetje mre na	A
nekdaj, krivic nešteto v nji kraljuje. Hlapcev	rod	zaman pravice pričakuje. Ko objestni bogatin	A
NAŠA ZVEZDA Zvezda mila je migljala in naš	rod	vodila je; lepše nam ta zvezda zala, nego vse	A
jim bo ogrelo cvetje, vzraslo iz krvi, da za	rod	in dom plamtelo bode jim do konca dni. NA SVETI	A
usliši mojo ti molitev, otmi, otmi svoj sveti	rod!	Ti vêdi ga v zmagalno bitev, dodeli srečno mu	A
to ti je ponosen god za té, o Jefte, in tvoj	rod!	Slaví te Izrael vesel, ker sveti dom si mu otel	A
sončece zlató? Povsod sirotam sevaš le, nesrečen	rod	ogrevaš le! Kdo gledal bi ta hrib in dol, zaklet	A
zarod svoj. Skrbno jaz vam branil bom nežni	rod	in mali dom. Tu nikdó se vas ne takne in mladičev	A
človeštva zlati dan! Prenovljen svet, prerojen	rod,	k božji sen krasán!...	A
drobno gnezdo skrbno spleta, da spal bi nežni	rod	mehko. A meni svet je ves odcvetel, zaprt in	A
te kraljeva. A trnov le tvoj venec je, in	rod	tvoj rod-mučenec je; sovražni svet te Ie prezira	A
pozna le sled solzá in ran. To pač je siromakov	rod,	molčé je zunaj stal in mimo čakal, da gospod	A
ga še okužil ni, ki čas ga omehkužil ni. Tu	rod	je moj, tu moj je kraj, tu živel rad bi vekomaj	A
tudi nam korak, a težko je srce. Saj ptičji	rod	se vrača zdaj domov, glasnó žgoleč: mi sveta	A
podoba ljuba ti ljudem si že iz davnih dni. Naš	rod	se ves je bil pokvaril, in modri Bog se je kesal	A
zanesel malemu le tropu. Ves rešeni človeški	rod	tedaj en sam je nosil brod; kdo ve, če ta ubeži	A
poklic je tvoj: podložnik si ti, tvoj suženj je	rod,	a on je vladar, on tvoj je gospod. Ti bodi vesel	A
je gospod, ti rob si njegov, tvoj suženj je	rod.	To Alah veleva, in »prerok« to ‒ ni prav, o	A
davno z vdanostjo neizmerno ljubim naš slovanski	rod.	Lepa tujka, kakó boš čutila ti vdanost verno	A
ko po tebi hrastov brod vozil je slovanski	rod.	Ko ob tebi mesta bela naših dedov so cvetela	A
svet, takrat moj narod, gora, mi pozdravi, nov	rod	ponosnih sinov in deklét! Moje solze Naglas	A
mislim si svečani dan, ko zemlja prosta, prost bo	rod	in Bog le sam bo naš gospod. Nemarni rod, ti	A
bo naš gospod. . / . / stran 107 . / Nemarni	rod,	ti slug druhal! Iz prs bi srca ti ruval, kraguljem	A
navzdol se podvizajo hčere gorá, pozdravljajo	rod,	ki se dviga na dan in last imenuje goró ino	A
z njim Slovene bi navdihnil; tvojo vrednost	rod	spoznal, tebe vreden bi postal. Slovenska zgodovin	A
nami bo ponašal? . / . / stran 117 . / Kako	rod	za rodom gine, to povestje domovine, vsemu svetu	A
Sleparja ne prepoznam, je postal krilat.	Rod	je izginil.Z rženo moko sva posuta.	A
genija hotelo, le tja za njim bo stopal zdravi	rod,	in v našem delu vstane nova sila, ki svet bo	A
ko po tebi hrastov brod vozil je slovanski	rod.	Ko ob tebi mesta bela naših dedov so cvetela	A
se ovija, vince z gore greje srce. Brati nas	rod,	brati nas Sava, pridi na brod krški s Triglava	A
slovenskega duha, srca. Vsak naj propade, kdor	rod	svoj taji, še zemlja ne pije njegove krvi.	A
po njivah povsod zgodaj prepeva škrjančekov	rod;	kvišk′ se podaja, lepo obhaja sonca veselega	A
povsod love, povsod pode. Zalezli so moj ptičji	rod,	iz gnezda vrgli ga za plot. Mladiči tam pomrli	A
dekle! . / . / stran 407 . / Dokler slovenski	rod	biva, po zemlji hod′, bode slovelo slovensko	A
kolena mehka padajočih ne gledam, so tatje,	rod	odnašalcev. Kako bi mogel biti všeč ljudem,	A
Kumljancev, ki so po vašem opisu čvrst in zdrav	rod.	Vas je zaneslo v svet, svet vas je prevzel od	A
daljšem molku je vstal in vprašal: »Kje je vaš	rod?	« »Pod Nanosom.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani