ponižen (256)

eno tele al kaj takega, bo tako priljuden in	ponižen;	tistikrat bo tudi tebi jezik tekel, kakor da	A
vratár, Od glave do nóg premotrí jo, ‒ »Slovénec	ponižen,	nebeški ključár! In v rajsko želím domačíjo	A
ponosen, zadovoljen sam s seboj... Zdaj si berač,	ponižen	in prihuljen, glavo za pleča skrito, strahopetno	A
božjasti jo je!« Žef je sklonil glavo in ves	ponižen	odkrevsal s konji proti bajti. Pomlad	A
vsi premočeni. Martin Jakončič pa je bil ves	ponižen	in majhen.Ko so mu sneli okove, se je ritenski	A
Ta je bil miren fant. Zmeraj vljuden,	ponižen	natakar. Nekega dne, ko so gostje odšli, je	A
da ostane človek, slaven človek, tako rekoč	ponižen	in počaka hvale, ki mu teče naproti?»O, ti predrti	A
ki hoče, da ga imajo ljudje radi, mora biti	ponižen,	tudi tedaj, če nima od svojih zaslug nikake	A
OFICIALA PONIŽNA ZLOČIN Oficial Valentin	Ponižen	se je po pravici vsem oficialom za zgled postavljal	A
kapitalist, in če bi bil znal to svoje prepričanje	Ponižen	tako trdno utemeljiti in tako prepričevalno	A
bil najbrž tudi postal baron. Tako je živel	Ponižen	redno in enakomerno svoji rodbini in svojemu	A
ki pričajo, kje se je kdo ponesrečil. Gospod	Ponižen	je bil že srečno prevozil dvajset službenih	A
stran 159 . / sebi. Kakor bi trenil, je stal	Ponižen	pred njim in vprašal vdano, česa blagovoli želeti	A
je izročil neko pisanje, ki naj se prepiše.	Ponižen	se je globoko priklonil in začel odhajati; ne	A
tako slabo splačala. Nehote in nevede je zadel	Ponižen	ob mizico, na kateri je stal kipec iz sadre	A
Kipec je omahnil, padel in se razbil.	Ponižen	se je prestrašen ozrl. Prebledel je in ostrmel	A
nalašč.« »Gotovo ne, gospod svetnik,« je hitel	Ponižen;	»verjemite pošteni besedi!Kako bi mogel kaj	A
prosim vas, gospod svetnik.« »Čemu, čemu, gospod	Ponižen?	To bi se bilo lahko vsakemu pripetilo.	A
škode.« »Škodo povrnem jaz,« je dejal odločno	Ponižen.	»Od plače prihodnjega mesca naj se mi odtegne	A
se mi odtegne.« »Nobenega krajcarja, gospod	Ponižen!	To pride na upravne stroške.	A
celo za vas, gospod svetnik?« je vprašal boječe	Ponižen.	»Lepo vas prosim, kakšne posledice!«	A
oče storil.« »Ne govorite tako čudno, gospod	Ponižen!	« mu je segel svetnik v besedo.»To ni vse vkup	A
preden odide, in zdravi!« . / . / stran 161 . /	Ponižen	je šel in skrb je šla z njim.Razmišljen je opravil	A
nikakor ne kazni.« Prav slabe volje je prišel	Ponižen	domov.Na mizi je stalo kosilo in okrog mize	A
je bil Mirko vendar ves čas priden. Gospod	Ponižen	je bežal iz mesta, da bi ušel mislim, ki so	A
nepotrebna; samo iz samote, iz brezdelja ven!	Ponižen	je zaman odganjal hude misli.Naskok je bil vedno	A
se začele pogajati, naposled so se vdale.	Ponižen	je bridko spoznal, da razlogi, s katerimi se	A
Treba bo korenito premisliti, kaj mu je začeti.	Ponižen	je zavil v gozd in se obrnil na samotno pot	A
rodbine. »Hudoben ni načelnik,« je utemeljeval	Ponižen	svojo namero, »ve pa tudi, kako zvesto sem jaz	A
Uverjen, da ga bo načelnik uslišal, se je obrnil	Ponižen	in hitel po isti poti nazaj proti mestu.Kmalu	A
kdor ljudi dobro sodi, jih ne pozna. Ko se je	Ponižen	prepričal, da bi zaman ponovil prošnjo, se mu	A
vesti, ki ga je bila prej jeza prekričala.	Ponižen	se je zgrozil pred svojo namero.On, nedolžni	A
njegova žena in otroci so nedolžni. Ali naj	Ponižen	s svojo maščevalnostjo nakoplje nesrečo nedolžnim	A
169 . / »Kam sem zašel?« se je prestrašil	Ponižen,	ko se je spet oglasila vest.»Ali naj si pred	A
Potem pride sodba.« ‒ Te se	Ponižen	ni tolikanj bal, prepričan, da je Bog bolj usmi	A
njegovi ulici. »Kam pa čem bežati?« si je dejal	Ponižen	obupan.»Saj me bodo povsod dobili, in čim bolj	A
nasmehnila in odkimala. »Čemu tajiti?« je silil	Ponižen.	»Povejta naravnost!	A
hočete iz mene še norca delati?« se je razjezil	Ponižen.	»Storita svojo dolžnost, rogati se pa ni treba	A
pojdemo na sodišče!« »Kamor hočete!« je vpil	Ponižen	ves iz sebe, »kamor hočete! Pravične kazni	A
»Kaj ti je vendar?« »Kaj mi je?« je kričal	Ponižen	in stiskal pesti.»Tadva me čakata, da bi me	A
»Jejte! Jaz ne bom,« je dejal	Ponižen	in sedel na divan ter podprl glavo s komolci	A
gledati, ata, ne tako gledati!« je zaihtel.	Ponižen	je molčal in zrl naprej v neznano daljavo.	A
Kaj imam!« je dejal s čudnim, neznanim glasom	Ponižen	in umolknil.Čez nekaj časa se je zasmejal, a	A
zaškripala hišna vrata. »Zdajle gredo,« je skočil	Ponižen	pokonci in zbežal skozi kuhinjo iz stanovanja	A
»Svojih otrok se usmili,« je mrmral za njo	Ponižen	in se dal spet odvesti v stanovanje.Sedel je	A
ničesar zakrivil.« »Ustrelili me bodo,« je mrmral	Ponižen	in hitro, da je beseda besedo pobijala, in kakor	A
pomirilo; spat pojdi!« Kakor brez volje je	Ponižen	počasi vstal, se začel slačiti, legel v posteljo	A
tvoj Mirko,« je mirila žena in objemala moža.	Ponižen	se je čudno nasmehnil, nekaj zamrmral in spet	A
čudno vedenje; a da bi bil njegov vestni, trezni	Ponižen	tako otročje nespameten, da bi si tako malenkost	A
azburjenega čudaka. Ko sta stopila v sobo, je sedel	Ponižen	na postelji in držal, globoko zamišljen, svojega	A
ga oklepale. . / . / stran 180 . / »Gospod	Ponižen,	« je dejal zdaj načelnik strogo in odločno,	A
Takoj, gospod svetnik,« je odgovoril polglasno	Ponižen.	»Oprostite, da sem se nekoliko zakasnil!Nujni	A
obrnjen vanj, ampak bogve kam. Na cesti se je	Ponižen	najprej oprezno in plašno ozrl na vse strani	A
vprašal svetnik. »Kdo?« se je sladko nasmehnil	Ponižen.	»Gospod načelnik se hoče malo pošaliti.	A
kak red?« »Čemu pa vojaki ali kurat, gospod	Ponižen?	« je vprašal svetnik. »Čemu? Oh, ta je pa dobra	A
Oh, ta je pa dobra, gospod svetnik,« je kimal	Ponižen.	»Vi vprašate, ki ste me ovadili!«	A
»Jaz vas ovadil? Gospod	Ponižen,	premislite, kaj govorite! Vam se sanja.	A
Zaradi razžaljenja veličanstva,« je dejal tiho	Ponižen.	»To je neumnost, gospod Ponižen,« je tolažil	A
dejal tiho Ponižen. »To je neumnost, gospod	Ponižen,	« je tolažil svetnik. »Vi ste bili vedno dober	A
zakrivili; noben živ človek vas ni ovadil.«	Ponižen	se je ustavil, položil kazavec leve roke na	A
nekaj časa, ne da bi spregovorila kakšno besedo.	Ponižen	je bil videti utopljen v težke misli; gospod	A
. / »Kam se peljeva?« je vprašal nenadoma	Ponižen	in sumljivo pogledal soseda. »Na sodišče vendar	A
gospod svetnik. »Na sodišče!« je ponovil ostro	Ponižen	in nagubančil čelo.»Ali mislite, da jaz norim	A
svetnik. »Saj zdaj ni priziva,« je poudarjal	Ponižen.	»Je že spet dovoljen,« je dejal svetnik.	A
smo zdaj na boljšem.« »Mnogo ni,« je modroval	Ponižen.	»Dosmrtna ječa; živ pokopan.	A
Takole bi ga prijel za vrat.«	Ponižen	se je zlobno zasmejal in segel načelniku pod	A
odmaknil. »Tako bi poginila oba,« je nadaljeval	Ponižen	in silil z roko pod vrat. »Stisnil bi ga, da	A
»Kaj bi se mi pa moglo zgoditi?« je govoril	Ponižen	sam zase.»Dvakrat ne more nihče umreti.«	A
Pomislite!« »To je res,« je poprijel	Ponižen	in povesil roko.»Na dušo je treba misliti.	A
misliti.« »To je tudi res,« je dejal zamolklo	Ponižen,	si pokril obraz z rokami in začel pritajeno	A
proti Ponižnu in mu slovesno rekel: »Gospod	Ponižen,	dobil sem poročilo, da ste pomiloščeni.Smrtna	A
nas internirani.« »Ali vidite?« je prikimal	Ponižen	in zmagoslavno pogledal načelnika.»Ali nisem	A
s hudo besedo razžalil, on, ki je bil vedno	ponižen	in pohleven kakor ovca, zdajci obdivja kakor	A
nakita.« Tedaj je mlinar, ki je bil pošten in	ponižen	človek, stopil pred kraljevo družino in dejal	A
Zbogom povišanje! Sluga	ponižen,	vse zlate nade! Kregal se pa nisem, ni bilo	A
svoje dni zelo delaven semanji tat!« Vstopil je	ponižen,	gladko obrit, že nekoliko siv možak. »Dični	A
No, prijatelj z Gorenjske je bil vljuden in	ponižen	gospod, hvaležen za vsako besedo, ki se mu je	A
odpravil in sem šel kot potepen psiček hinavsko	ponižen.	Hinavsko, pravim, ko nas je vojna doba tako naučila	A
zahteval Upravda. ‚Sloven sem, miroljuben in	ponižen!	’ ‚Sloven!	A
vas, kaj bi storili vi na mojem mestu? Jaz sem	ponižen	in pohleven človek in igram z vdanostjo vsako	A
bil ponosen edino na svoje ime, sicer pa jako	ponižen	človek; kontrolor Vrtalka, največji lenuh v	A
žalostni, oče?“ Prišel je k meni tako plah in	ponižen,	kakor otrok, ki prosi oproščenja. ”Ali me	A
tepeni; uči pa nas tudi, da je njih cvilež mil in	ponižen	kakor zahvalna molitev.In da je zatorej spričevalo	A
palača? Ako bi gospod Ferencig bil nenadoma tako	ponižen	in k uboštvu nagnjen, da bi zapustil svojo belo	A
kdaj je gospod skončal svoj govor, kajti kakor	ponižen	studenec v morju, tako se je izgubil njegov	A
pred gospodarja, skleni roke in ga prosi za	ponižen	kot tiste hiše, ki si jo sam postavil, za skorjo	A
kakor grofova graščina. Grabež je bil izpočetka	ponižen	in pohleven do njega, komaj da mu škornjev ni	A
kakor Prešernov spomenik. Dogodek je bil zelo	ponižen,	med dnevnimi noticami šepetaje razglašen; in	A
števila ljudi živi tam; zakaj ne bi živel še jaz,	ponižen	človek, ki se stisne ob zid, če je treba, in	A
zaničevati Štefana Poljanca ni mogoče; preveč je	ponižen	in pregloboko uverjen o svoji neznatnosti.Toda	A
kozarcev in tja se je napotil Štefan Poljanec.	Ponižen	kakor je bil, je sedel v mračen kot, da bi ne	A
repom in tekel za tabo makar do pekla. Pes ni	ponižen,	ker je lačen, temveč zato, ker je pes.Toda ne	A
zdaj; to je bil vse drugačen fant. Prijazen in	ponižen,	lepo je pel in pripovedoval zelo smešne stvari	A
veliko in doživela boš, da se povrne še ves	ponižen	in krotak.Ne menjal bi z njim; Bog vedi, da	A
In če pojdeš, se povrneš še bolj skesan in	ponižen,	kakor si se povrnil pred tednom dni!... Bral boš	A
popolnoma vrat zavijejo, poslušaj moje nauke: bodi	ponižen,	klanjaj se in reci da, četudi ti ponudijo vrv	A
laže prenesejo kakor ponos in ugovor. Bodi	ponižen,	zgrevan in smehljajoč in lehko boš že drevi	A
je na zdravnika; sram bi ga bilo, da bi stal	ponižen	in bolan pred njim.Toda nenadoma je stopil iz	A
jeze! ... Deset let ječe ... človek ne krade več ...	ponižen	je... oprezen!“ Ozrl se je preko mize in je	A
sovražil z vso tiho, bolno silo onemoglega srca.	Ponižen	je bil pred njo, tih in teman; toda kadar se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani