pomlad (5.968)

smeh, kadar te sreča. Življenje, mladost,	pomlad,	ljubezen in vse in vse ti je - kakor vélika	A
kakor je danes jesen in mraz, in ne more biti	pomlad.	Saj so najine roke preslabe, da bi razgrnile	A
Samo zasmej se in bodi vesel in misli, da je	pomlad,	pa bo pomlad, glej, pa bo vse dobro. MAKS	A
in bodi vesel in misli, da je pomlad, pa bo	pomlad,	glej, pa bo vse dobro. MAKS jo prime za	A
čas, bratje. To noč je zunaj v viharju prišla	pomlad.	Pojdem se z njo pogovarjat na polje.	A
nama je lica poljubljala, v laseh poigravala	pomlad	iz Italije ... ZDRAVNIK: Nisem še videl obraza	A
ki strmi v tla in je bled. Kakor da bi hodila	pomlad	po deželi s polnim kelihom samih sladkosti,	A
zdavna gorka luč, za vekomaj ugasla. Kakor zadnja	pomlad.	Kakor mladost, ki je bila in je ne bo nikoli	A
veselo hrepenenje iz luči v luč, iz pomladi v	pomlad	...O srečni vi, blagoslovljeni, mladi bratje	A
trpljenja, nič več bridkosti ... pozdravljena,	pomlad	ti večna ...O mati, dajte mi roko, da vstanem	A
Dioniza. Zdaj drži široka bela cesta v večno	pomlad!	DIONIZ: Ti pojdeš z nama!	A
porojeno! DIONIZ: Ne mudite se, svatje, hitimo v	pomlad!	...	A
svete. . / . / stran 8 . / Pomladi Vstala je	pomlad	v prirodi, topel diha ji pozdrav. Duh me po	A
Kliče nazaj vas tožni spomin. Lepša	pomlad	je takrat dehtela, lepše se petje je v logih	A
imena nezabnega: Žale, kako je precvitala tukaj	pomlad,	in hladne vodice so tu šepetale in cvetju in	A
zemljo padejo k umrlim bratom. Obenem v jasno	pomlad	so pognali, obenem bodo na jesen odpali. Kaj	A
O da rodila bi jesen cvetic, kar jih rodi	pomlad,	na tvojo ljubljeno gomilo položil vencev bi	A
prestanih bolečin. * . / . / stran 89 . /	Pomlad,	pomlad, ti jarobujna doba, moj duh pozdravlja	A
bolečin. * . / . / stran 89 . / Pomlad,	pomlad,	ti jarobujna doba, moj duh pozdravlja srčno	A
zapravil bogastvo in leta, zapravil življenja	pomlad.	Mladost je prešla in sijaj, gorje mi, gorje	A
pred gradom poleg nizke koče, ki jo objela je	pomlad.	»V tej koči deklica je cvela kot rdeča roža	A
samotnih urah 7 Žalosti 8 Moja zgodovina 9	Pomlad	obhaja Donava ... 10 Brez konca 11 Neumni kes	A
nekdaj ‒ ni ga več!« . / . / stran 10 . /	Pomlad	obhaja Donava ... I. Mogočna reka Donava, povej	A
in vrt, doline in gore ob cvetu cvet pripenja	pomlad	‒ celo na grob. Ni svet tako mi ljub, bogat	A
poslednji je in prvi cvet, zdaj zimo znani, zdaj	pomlad.	« Slovo Zapuščal sem svoj rodni kraj, v deželo	A
rosnimi očmi... A sedaj je to še skrito, ker	pomlad	še ni v aprilu in lepo dehteče cvetke vzbuja	A
pričakuješ? Da bo še enkrat vzcvetela dražestna	pomlad?	Da te bo radà imela sreča še enkrat?	A
lepoto zdaj pojem, ko črna meglica izginila je in	pomlad	spet v srcu je mojem. Staro srečo zopet si	A
nežnega loka ostro puščica izprožila ni; zame ni	pomlad	na licih vzcvetela, grud se deviška izožila	A
Kadar preorje njivo in brazde njene črne,	pomlad	preljubeznivo poljubi, ko se vrne: in kmalu	A
hudi so preorali tudi to moje mračno čelo... Ah,	pomlad	gre v deželo, kdo ljubi dušo mojo?Kdo li reši	A
Pesem poje po višavah, pase ovce mlad pastir,	pomlad	vlada mu na licu, sreča v srcu je njegovem,	A
še veste, v tistih lepih mladih dneh?... In -	pomlad	bo prišla, skopnel bo sneg. 6 Vsi listi tak	A
deklice, ki niso je oméčle njegove pesmi vse.	Pomlad	se je zbudila, se veselí je svet; al tebe pevec	A
veselo ko rože, kádar mine zima huda, in spet	pomlad	razklada svoje čuda, razsipa po drevesih cvetje	A
stran 248 . / Oj davno v srcu mojem že	pomlad	so pokopali, vetrovi so jesenski v njem	A
katerega se rodi potem novo kesanje, - zmerom nova	pomlad	in nova jesen, zmerom novo življenje ... Kakó	A
je ... V jeseni hladni pa iz vrta krasnà	pomlad	zbežála je, - in roža je na tleh ležala:	A
V ALBUM Zdaj je	pomlad,	pa pride jesen in pride zima, in Bog se	A
in vihar in ploha z neba - če je v srcu	pomlad	in sonce in dan, nam nič ni treba. JESENSKI	A
/ . / stran 131 . / TAM DOLI JE MORDA ŽE	POMLAD	Tam doli je morda že pomlad, tam doli	A
DOLI JE MORDA ŽE POMLAD Tam doli je morda že	pomlad,	tam doli je mladost.-	A
ugasne, naj prežene ves hlad, naj zaneti ognjeno	pomlad!	To je edino, kar moraš, kar moreš, kar zmoreš	A
otožni sen ‒ . / . / stran 29 . / Zima Prešla	pomlad,	po bliskovo prešlo poletje in sveti Mihael.	A
cvetlice pred njo in za njo zarde. Ah, Ana, ti	pomlad	in sonce, ah, Ana, in kdor je s tebó ‒ a jaz	A
poljana ljubeča blešči, če na poljane slana pade,	pomlad	jo oživi. Kostanji, lipe zelenijo, če ptič jim	A
lipe govorijo, da vse se vrne kdaj. Le ti,	pomlad,	ki v srce siješ, le ti ne prideš več nazaj?	A
mak cvete! . / . / stran 10 . / Enaka Kedar	pomlad	v deželo hodi, posestrima se ji rodi, kot dobri	A
izbe nezgovornega krojača - sedaj, ko nova	pomlad,	da ga pomladi, mu zatrdno obljubi, sakralno	A
Padam v objem strašnih sil.	Pomlad	hiti po poti proti reki. Mah je mrzel.	A
Luna seje sence. Sanjam	pomlad	‒ trije polži odletijo z metulji. Kot njiva	A
brije. Snežéne oblake pod nebom podi; Cveteča	pomlad	mi v serci sije, Vse klije mi v njem in zelení	A
zdravje spet. Ljubezen v serce se vernila,	Pomlad	se ti na lica bó; In lica bodo se zjasnila,	A
Zastonj, drevo! si zelenelo, Zgubljena ti je ta	pomlad;	Mladó ti pérje vse je vélo, Cvet zamorjen ti	A
persi pilo moč; Ž njo si terpelo, ž njo vživalo	Pomlad	in zimo dan in noč. Da jaz sem zgubil sad in	A
zavetje, Natoro sem in rod in dom. Pa kaj!	pomlad	in ž njo zelenje Vernilo bo se tebi spet; Jaz	A
‒ Za zimo versti se zelena	pomlad,	Cvet pride iz bersti, iz cveta sad; Ti vživaj	A
pesem nad tebój donela Škerjanca slednjo bo	pomlad.	In drug bo tu sedèl veselo, Kjer jaz sedim zdaj	A
pómlad obišče! To leto bo naše in naša bo letos	pomlad,	prišla bo tako, kot prišla je enkrat, a vendar	A
zrušili. Zato bo to leto le naše in naša bo letos	pomlad!	Slovenska pesem Samo milijon nas je, milijon	A
vesel, pa kaj bi ne bil, saj sveti Jurij je	pomlad	zbudil! Radujte se, ptičke, danes z menoj in	A
cicifuj! Vsi veselite se, vsi, vsi, vsi, saj	pomlad	se bliža, saj sonce žari! Izletniki Tam zunaj	A
Izletniki Tam zunaj, tam sije prebeli že dan in	pomlad	že diha na polje, in kdor ni prehudo, prehudo	A
mogle živeti? . /\ .. stran 52 . \/ Tam zunaj	pomlad	je vsa mila, brsteča nasula zelenja in cvetja	A
srce, kdo joka za njo... . /\ .. stran 67 . \/	Pomlad	že prišla bo! Zavel je veter tiho čez vrhove	A
O, da bi že prišla! O, da bi že prišla	pomlad,	iz sna naravo prebudila, v zelenje log in gaj	A
drugi dopoldnevi; parafraziram Koviča. Zgodnja	pomlad.	Družim se z Vodniki in Damasceni Devi in drugimi	A
ozabljenje mi rosite, dokler sem. Pride čas - morda	pomlad	bo čas, ko rekli bomo »Srečno!« tiho, zadnjič	A
najbolj pred ljudmi in psi, je uril moje noge. Na	pomlad	sem se polepšala za nekoga, ki bo nekaj dni	A
bo nekaj dni spremljal moj beg in lov. Vsaka	pomlad	je bila prva in zadnja. Le tisti, ki so me gonili	A
tisti, ki so me gonili, imajo spomin. Vsaka	pomlad	je bila kot toplo, drgetajoče meso v goltu.	A
koničastimi zobmi. Zadrhtela sem od slasti:	pomlad!	Bežati skupaj z nekom, bežati vse mesečne noči	A
je nekdo prinesel rož kar tako, ker je zunaj	pomlad.	Njene oči so kot plamen človeku roke ožgale	A
polju 61 Neločljivost 63 Obrazi 64 Po slovesu 85	Pomlad	86 Ptici 87 Slika 88 Spremenjeno srce 90 Studenca	A
mesci, ′z dni so leta, mescev, let pa konca ni!	Pomlad	se na zemljo vrne, petje slavcev se zbudi, v	A
Hribi še beli so, rože še ne cveto. Kmal′ bo	pomlad	prišla, rože bo sklicala. Samo moje srce žalostno	A
solze lije. Kar oko doseže, smeje se narava,	pomlad	po grobovih cvetje razsipava. V joku svojo zgubo	A
na sredi srca mojega. . / . / stran 86 . /	Pomlad	In srce, ti se ne zbudiš! In jezik, ti ne govoriš	A
zlata, v njem kaplje božanskega dežja. Mavrična	pomlad	se rojeva, prihaja najin čas. Pridi, naju vabi	A
ženo kot trhlo bilko . / . / stran 23 . / na	pomlad	‒ na jaso, pašnik; sem morda res tam doma?	A
zvonijo zvonovi, odmeva; Pod brezami se skriva	pomlad,	ni več mraz. Slamnata polja so kot telo, ni	A
beli se jadro neba ‒ spoznala sva: mavrična	pomlad	je rojena, prihaja najin čas. XII.	A
XII. Mavrična	pomlad	je rojena, prihaja najin čas. V tisočletnem	A
Tople zvezde padajo na polja.	Pomlad.	Pomlad.	A
Pomlad.	Pomlad.	Bel obraz je zasijal v sinjini, svila zašumela	A
bi stal, drevo, ki čuti v sokovih, da pride	pomlad,	da bi pognal, da bi se skošatil v vrhovih.	A
tuja, zrak je negiben, veter steklen: in vendar	pomlad,	aleluja. Balada V jesenski tihi čas prileti	A
vas bom strl nocoj, ko pride na mojih krilih	pomlad,	čez polje vihral bom in čez goró in divjo svobodo	A
o Smrti, ljubica! Vsakdo gre skozi smrt v	pomlad.	Zarja srebrna mi čelo hladi.	A
reka šumi, šumi. Na nevidnih perutih plava	pomlad.	V skalah slap. Ti.	A
bi umrl, moj brat. Ah, kaj meni svet in kaj	pomlad!	Melanholija gladu V trdem zidu grize glad.	A
življenje, ko čutiš v sebi nesmrtni vzgon, ko pride	pomlad,	sokov kipenje, rad raseš in misliš, da ni vse	A
.................................... 147 Ko	pomlad	cvetoča pride .............................	A
............................... 168 Lepo je	pomlad′	na svet′ ..................................	A
............................. 177 Ljuba si,	pomlad	zelena ....................................	A
pojo. Ptički, jaz vprašam vas, al′ bo že kmal′	pomlad,	al′ bo že skoraj zelena pomlad? »Pomlad že prišla	A
bo že kmal′ pomlad, al′ bo že skoraj zelena	pomlad?	»Pomlad že prišla bo, k′ tebe na svet′ ne bo	A
kmal′ pomlad, al′ bo že skoraj zelena pomlad? »	Pomlad	že prišla bo, k′ tebe na svet′ ne bo, k′ te	A
med nageljni na oknu lepo pesem mi zapoj, da	pomlad	na dušo trka, da bo sladka noč nocoj. Pa jo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani