nova beseda iz Slovenije
DR. PAVLA ZARNIKOVA, njuna rejenka | OLGA, | Mlakarjeva ljubica VRANČIČ, notar | A |
nisem ljubil nikdar nobene ženske. STRNÉN: In | Olga? | Pozabil si jo jako hitro. | A |
PRIZOR Prejšnja. O l g a, - pri vhodu | OLGA: | To je lepó od tebe, da si me pričakoval; mislila | A |
razgovoru sem ti pozabil povedati, da gospodična | Olga | nikakor ni hotela vzprejeti tvoje odpóvedi. | A |
ali jaz se zabavam najrajši sam. Oprosti mi, | Olga. | OLGA: Zelo si hudomušen. | A |
Oprosti mi, Olga. | OLGA: | Zelo si hudomušen.Da bi govoril resno, tega | A |
Mene bo veselilo, če me boš lahko pogrešala. | OLGA: | In takó mirno govoriš, ko mi daješ slovó, ko | A |
slovó, ne bodi užaljena. . / . / stran 32 . / | OLGA: | Oh ne, ne misli, da bom jokala pred teboj, da | A |
MLAKAR: Ne izgovarjaj njenega imena. | OLGA: | Ah, bojiš se, da bi je ne onečastila?Kakó moralno | A |
kar hočeš, samó ostavi me, ne muči me dalje. | OLGA: | Ah ne, ubožček moj, jaz nisem neusmiljena; zabavaj | A |
se morda še kdaj vidimo. MLAKAR: Oprosti mi, | Olga, | nisem te hotel raniti. OLGA: Brez skrbí, | A |
MLAKAR: Oprosti mi, Olga, nisem te hotel raniti. | OLGA: | Brez skrbí, tega tudi storil nisi ...Z bogom, | A |
gospod Strnén. STRNÉN: Klanjam se, gospodična | Olga! | Olga odide. ŠESTNAJSTI PRIZOR | A |
Strnén. STRNÉN: Klanjam se, gospodična Olga! | Olga | odide. ŠESTNAJSTI PRIZOR M l a | A |
nekoliko potihnilo ... Poslednja je bila menda | Olga. | STRNÉN: To je odslovil vpričo mene ... | A |
ENAJSTI PRIZOR Prejšnji. O l g a | OLGA: | Ali ste samí? VRANČIČ: Mlakar je obljubil | A |
in razburjen, kakor bi mu šló za življenje. | OLGA: | Nesramen dan!Politika tiči v vsakem kotu, na | A |
Mlakar prodrè, s težavo sicer ali prodrè vendar. | OLGA: | To je dobro, - da bo stvar enkrat pri kraju | A |
Zakaj se je ločila od Strnéna? | OLGA: | Že danes zjutraj mi je pravila neka ženska o | A |
VRANČIČ: In ona njega. | OLGA: | Gotovo ... to je moralo biti peklensko življenje | A |
JEREB: Čemú bi sicer bežala z njim? | OLGA: | On je bil morda prvi mož, ki se ji je laskal | A |
ko je bila Pavla razočarana že na vlaku ... | OLGA: | Toliko je gotovo, da jo je življenje poleg njega | A |
imela živega človeka, da bi se ozrl nanjo. | OLGA: | Zató se je tudi vrnila polblazna.In kakršen | A |
streznila in to bi bilo zanjo še strašnejše. | OLGA: | In nikogar nima, da bi se ga oklenila.Ostane | A |
In Mlakar ne ve doslej še ničesar? | OLGA: | Ničesar ne, - sicer bi se mu gotovo poznalo | A |
PRIZOR Prejšnji. M l a k a r MLAKAR: | Olga! | - Ali se kaj veseliš današnjega dne? | A |
- Ali se kaj veseliš današnjega dne? | OLGA: | Prav nič.Kaj pa imaš od te politike, da si takó | A |
Takega življenja potrebujemo ... Živela | Olga! | Pije. | A |
prvi, ki ga je čital. . / . / stran 73 . / | OLGA: | O kakšni satiri pripovedujete? VRANČIČ: Nekdó | A |
preslišati te dní, imel bi precèj opravka. | OLGA: | Vidi se, da ti ni ljubó, če te kdo spominja | A |
Ali bo koga zanimalo? | OLGA: | Pripovedujte! MLAKAR: Pijmo! | A |
sem rekel, to je bilo bogvekdaj in bogvekjé. | OLGA: | In kakšna je bila tista punca? VRANČIČ: Vi | A |
MLAKAR: Čemú pripoveduješ to? | OLGA: | Jaz slutim, da postane stvar zanimiva. FROLÈ | A |
Zató mu je hotela ubežati. | OLGA: | Pazi, Mlakar! VRANČIČ: Tisti čas pa je prišel | A |
vzburil je romantiko v njenem srcu do skrajnosti. | OLGA: | In prišla je katastrofa. VRANČIČ: Pričéla | A |
sonce, samó če ubeží od doma, - kamorkoli. | OLGA: | In takó je ubežala z njim. MLAKAR: A kaj | A |
VRANČIČ: Bajko, prijatelj; ne vznemirjaj se. | OLGA: | In ko so jo začeli njegovi poljubi dušiti in | A |
razumete, da hočem k nji, da jo moram rešiti! | OLGA: | Kaj ji hočeš?Zdaj ne potrebuje pomočí. | A |
PRIZOR Prejšnji brez M l a k a r j a | OLGA: | Zdaj napravi blaznost?Ali ne pojdemo za njim | A |
Izbilo mu je razum. | OLGA: | -Ali ne vidite, da je vse končano? | A |
JEREB: Hm ... takó mislite, da pustí politiko? | OLGA: | On se niti ne spominja, da se je kdaj brigal | A |
rokah izdihne, ne pozabil bi je nikdar več. | OLGA: | A morda je srečen; - kdo ve ...Slovó mi je težje | A |
sobi, prišel je celó Delak ... dà, spominjam se. | OLGA: | Jaz sem vedela dobro, da pride póme; slutila | A |
PAVLA: Žejna sem; daj mi vode. | OLGA | nalije: Tu je poln kozarec. MLAKAR: Ne | A |
In kakó se predrznete vi, gospod doktor -! | OLGA: | Vrzite to žensko na cesto! MAKOVKA: Ah! | A |
- Odtod! | OLGA: | Ne stori si kaj zlega, kadar ostaneš sam ... brez | A |
pozdrav in za drugega nič za nič drugega | Olga | ne prosim te zdaj! Zdaj ko grem po tej | A |
stolov nič posteljce. Še en lep pozdrav | Olga | en prijazen adijo, tako sem že truden | A |
blágost in mladóst v očeh in v srcu tvojem, | Olga, | večen maj! KAM, O KAM JE ŠLA MOJA MLADOST | A |
mularija, nikoli ne bo pozabila, nikoli, in | Olga | je z ganka lučala konfete otrokom.Ves borjač | A |
bil poln, in perišče za periščem je zajemala | Olga | iz velikega škrniceljna, mulci pa so se prerivali | A |
skočim ven!« je silil Rudi Resnik. »Tamle gre | Olga! | Ustavi, no!« | A |
ne, mirno je dreto vlekel naprej. ‘Spet ta | Olga! | ’ je pomislil Tine. ‘Kdaj ga bo srečala pamet | A |
babšè, ki se na ves glas smeji in zavija oči. | Olga! | ’ Tine je zatisnil oči, vendar je pazil | A |
kakor da ima čisto določen cilj pred seboj. » | Olga! | ...Olga!« | A |
»Olga! ... | Olga! | « Ženska se je ozrla in nasmeh ji je | A |
ne ... Dober dan, Tine, kako se kaj imate?« je | Olga | rekla šoferju, ki je skočil iz avtomobila in | A |
vse v najlepšem redu,« se je kislo odsmehnila | Olga. | Šoferja ima Rudi pa že od sile nesramnega! | A |
»Ja, že grem ... Dober dan, gospa | Olga. | « Nevede se je nakremžil, ko se je zvit | A |
je bil očitno pazljiv, a brez izraza. Rudi in | Olga | sta se zadovoljno ugnezdila zadaj. | A |
njegovi kretnji več humorja kakor nežnosti. | Olga | je bila, kot vedno, imenitno razpoložena. Njen | A |
tem očem in tem nemirnim, željnim ustnicam! | Olga | se je naslonila nazaj.Smehljala se mu je od | A |
obroči precej trdovratnih gub. Pa tudi jaz, | Olga, | nisem več, kar sem bil nekdaj, in še niti ne | A |
čeprav še vedno moško stopam. Ti to veš, ne, | Olga? | Ženi tega ne bi mogel priznati, preveč me je | A |
oglasil v njuno nemo sporazumevanje, da se je | Olga | kar zdrznila.Nagonsko mu je približala lice | A |
spredaj in ji dahnil poljub v ustni kotiček. | Olga | se je stisnila k njemu.Objeta sta se blaženo | A |
Ne boš je več z veseljem nosil. No, poglej, | Olga, | tole sem kupil v Nemčiji, žena jo je že najmanj | A |
kolenu. »Kaj naj ti jaz povem?« se je zasmejala | Olga. | »Samo doma čepim, in doma je bolj malo vznemirljive | A |
»Lahkó rečeno, težko storjeno!« je odvrnila | Olga | in se zasmejala. »Pa pustiva to. | A |
nisi pa še nikoli povabil, Rudi,« je potožila | Olga | in se koketno našobila. »Misliš, da | A |
Kdo pa tebe ne bi imel rad, Rudi!« je dahnila | Olga. | Tiho je zatarnala, in besede kakor da niso prihajale | A |
stvarjena za tistega, ki jo zna ceniti in ljubiti. | Olga. | Stisnil jo je k sebi, da se je prestrašila | A |
bodo kar tako šli svojih iger in igric! »Gospa | Olga | najbrž še ne ve, kako je bilo na carini,« je | A |
Resnikov karajoči pogled. »Povej, no, Rudi,« je | Olga | z globokim, grlenim glasom pobožala Resnika | A |
cvetka je sijal na njenem tenkem, temnem prstu. | Olga | je bila temne polti in poleti je imela roke | A |
»To je treba znati, veš, Olgica.« | Olga | mu je vrnila nasmeh.Njen je bil poln spodbude | A |
mezinec desne noge.« »Kaj?« je osuplo vprašala | Olga. | »Kako to? | A |
In vse je bilo v najlepšem redu!« | Olga | je s pogledom romala od enega k drugemu. »Vse | A |
Jaz ne morem pomagati, tako je.« | Olga | bi se bila skoraj zamislila, a se je raje zasmejala | A |
ošinil v ogledalu. »Ne bo povedal,« je rekla | Olga. | »Ne poznava se dosti dobro.« | A |
Tine,« se je tedaj oglasil Cene, »veste, gospa | Olga, | se drži ko sam sveti Alojzij, v resnici je pa | A |
Tine?« je z vrtajočo radovednostjo vprašala | Olga. | »Kako pa to izpade v praksi?« | A |
se pa ne oženite, Tine?« je pohlevno vprašala | Olga. | »Saj mogoče se pa bom,« je skoraj kljubov | A |
vik in krik, če boš kdaj skočil čez plot!« | Olga | se je smejala, da so ji solze zalile oči. Tudi | A |
kaj pameten.« »To je beseda,« je pritegnila | Olga. | »Radi se imejmo, dokler je še čas.« | A |
oglasil Tine in jo pomenljivo pogledal. Preden je | Olga | utegnila biti užaljena, je vmes posegel Rudi | A |
vrgel oko?« »Kaj?« se je nehote glasno začudila | Olga. | »Tista lepa natakarica?« | A |
»O tem sem se že lahko prepričal.« Rudi in | Olga | sta se spogledala. »Ni vrag?« je bleknil | A |
zazvenela nevoščljivost, čeprav se je njega tiščala | Olga, | v pozni uri in na samem njegova bela golobička | A |
Olgi. »Saj se ti ne mudi grozno domov, kaj, | Olga? | K Renkoletu bi šli. | A |
bi preveč zasedeli,« je hinavsko pomišljala | Olga. | »Že tako smo pozni,« se je namrščil | A |
Pazi, da te jezik ne bo udaril nazaj! Gospa | Olga | ni nič boljša in nič slabša od drugih.Kaj ti | A |
Pozdravljeni, gospod Resnik! Klanjam se, gospa | Olga! | Dober dan, Cene!« | A |
sta Resnik in Cene samá sedela za mizo v kotu. | Olga | je pri priči nekam smuknila; samo za hipec, | A |
siknil, kakor da mu je res nerodno: »Tiho zdaj, | Olga | se vrača!« »Se že bolje počutim v svoji | A |
pikal po solati in jo negotovo nosil v usta. | Olga | je bila tako razposajena, da se je zdelo, kakor | A |
tvoja žena zraven, Rudi?« je ravno spraševala | Olga. | »Imej no pamet, Olga,« jo je pokaral | A |
je ravno spraševala Olga. »Imej no pamet, | Olga, | « jo je pokaral Resnik, »kako, hudiča, jo bom | A |
se je zasmejal. »Vse nam je razkazal, veš, | Olga. | Kokošjo farmo, petelinjo farmo, fazanjo farmo | A |
tudi že prinesel domov fazana,« je povedala | Olga. | »Meni je bilo vedno vsakega žal. | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |