nova beseda iz Slovenije

matevžek (151)


ena hruška ni priletela kvišku. Pa so dejali: »     Matevžek      je zvijačnik, vse hruške bo sam požrl, potlej  A
v vodnjak in ni mogel nobeden priseči, da je      Matevžek      Žlambora res kradel hruške, ker ni nobeden prišel  A
nobeden prišel nazaj. . / . / stran 9 . / Pa je      Matevžek      Žlambora, preden je šel po hruške, rodil Tončka  A
duhovnimi?« Vikar je mislil: »Bomo videli,      Matevžek,      kako jo boš pogodil o Volčanih in njihovi pravici  A
kaj ti o tem veš.« Kakor v odgovor je rekel      Matevžek:      »Naj pa imajo prav, če bolje vedo.Slabega jim  A
Nevoščljivost menda.« »Malo veš,      Matevžek,     « je mislil vikar in njegove misli so šle za  A
zopet prebudil pogovoru onih dveh na vrtu.      Matevžek      je rekel o volčanskem vikarju: »Vsi tolminski  A
Ali ti ni res še nikoli?« se je živo odzval      Matevžek.      »Še nikoli!« je odgovorila mirno.   A
pa ji še ni drugega povedal, kakor da mu je      Matevžek      ime in da ima doma staro nadušljivo mater.«  A
Žensk se boji.« »Kdo pa?« je vprašal      Matevžek      začudeno in se ogledal. Dekle se je trudno nasmehnil  A
prijetnejši kakor volčanski.« »Je,« je pritrdil      Matevžek.     »Kadar pridiguje, je kakor bi bil svetnik.«   A
odprla nenadoma vrata za vikarjevim hrbtom in      Matevžek      je zaklical v sobo: »Gospod, obhajat se mudi  A
se osuje ... Sin nadušljive matere, pohlevni      Matevžek      se je tisti čas vrnil z Dvora, kjer je bil pustil  A
polno ljubezni. Onadva sta stopila v hišo;      Matevžek      pa je stegnil roke predse, se ozrl proti zadnjemu  A
še ne spiš?« je vprašal. »Še ne,« je odvrnil      Matevžek.      »Bi rad voglaril, kakor maček?«   A
Kadar boš, boš v svoji.«      Matevžek      je poslušno odšel. * Vikar pa je šel in bral  A
veš,« je zmignil Štampa in začel obedovati.      Matevžek      mu je medtem osedlal konja, Magdalena mu je  A
Lepo v miru živita in ne pretepaj je!«      Matevžek      je vneto pomislil na Katrico in je obljubil  A
Vikar je šel bliže in iskal. Nato je zaklical: »     Matevžek!     Sem pojdi!«   A
Senca pod drevesom se je zganila.      Matevžek      se je približal. »Česa iščeš tu?« je vprašal  A
»Pojdi z menoj!« je rekel mirno vikar.      Matevžek      je šel poslušno in stopil pohlevno za vikarjem  A
»O, moj Bog, ne,« je vzkliknil odkritosrčno      Matevžek.      Nato je kimal z glavo, kakor človek, ki ima  A
je njen ljubi?« »Ne vem,« je tajil nerodno      Matevžek.     Vikar mu je položil roke na rame in zavpil nanj  A
nanj: »Če jo imaš rad, tepec, moraš vedeti!«      Matevžek      se je vdal in povedal plaho: »Morda je vaš Peter  A
k vratom, jih odprl in mirno zaprl za seboj.      Matevžek      je osupnil; slišal je, da je vikar od zunaj  A
dejal vikar. Nato je menil skoraj pikro: »Lezi,      Matevžek,      na klop in spi, in ko bo dan, ti odprem!« *  A
piščal sta govorila jutru in rosi ... * Zaprti      Matevžek      se je bil razgledal pri dogorevajoči lojenki  A
zarožljal ključ. »Zadnji čas!« je vzkliknil      Matevžek      ves iz sebe, »zadnji čas, gospod vikar!«Zastrmel  A
. / stran 143 . / »Išči ga,« je vzkliknil      Matevžek      nevljudno in bežal, da ne bi prišel prepozno  A
krepko kakor krik. . / . / stran 146 . / »Hiti,      Matevžek,      in če se bo obotavljal, za vrat ga zgrabi in  A
vrač je molče prikimal. * Tedaj se je vrnil      Matevžek      s svoje daljne poti in je od veselja zavriskal  A
bil vprašal!« »Si sa1,« se je razkoračil      Matevžek,      ki je bil na svojem potovanju spremenil svojo  A
zbledel, ko je zagledal zvestega človeka. »     Matevžek!     « »Bog pomagaj, signor parroco,« je zajecljal  A
vikar hripavo. »Ni ga, pa ga ni,« je odvrnil      Matevžek.     »V Padovi ga ni bilo, odkar je odšel pred veliko  A
rekel vikar: »Botra je tu, pa kje je boter?«      Matevžek      je stal ob strani in se je ponudil: »Bom pa  A
boš smel snubiti.« »Amorosa mia,« je zaklical      Matevžek      smešno presenečen, »ne velja!Še enkrat krstite  A
kakor da ji je hudo, ker ne more biti poslušna, »     Matevžek      je tudi umrl.« »Siromak!« je vzdihnil vikar  A
nisi zapel nobene?« se je vsa krčma smejala. »     Matevžek,      ali se jih res tako bojiš?« »E, ne posluša  A
poslušajo radi prepevanja po krčmah,« je kimal      Matevžek,      nizek in droban človek. Bil je tiste  A
ni kam mogel ali utegnil, je zanj pot storil      Matevžek      in jo dobro in hitro opravil. Ljudje so ga imeli  A
kmet, ki ga je delopust zmamil med pivce. »     Matevžek,      zapoj brž katero, samo grlo - nà, si še primoči  A
furman, si pa muj ...!« »Ali si slišal,      Matevžek,      kako poje, kdor se menihov ne boji?«   A
pa bi se tudi vi čisto drugače menili,« se je      Matevžek      poredno smehljal. »Vsakomur se še kako upiraš  A
njegov god.« »Veselo srce - pol zdravja,« je      Matevžek      primeknil. »Kdor živi veselo, živi dolgo  A
»I, odkod pa potlej kruh čolnarjem?« se je      Matevžek      spomnil. »In kako bo kaj kupčije, če čolnarjev  A
oblastnosti bo zdaj zdaj konec.« »Vidiš?« je      Matevžek      kimal vozniku. »Pazi, manj nesreče ne more več  A
Sveti Peter in Pavel nista dobra svetnika,« je      Matevžek      nagajal kmetu. »Glej ga, antikrista  A
nič dejala, zamerljivo je kar molčala, samo      Matevžek      je nemirno mencal, kakor da bi rad kmetu še  A
priklada v besede?« »Iz vina čenčaš,« se je      Matevžek      jezil, »in siten si že kakor breja mačka.«   A
toliko veš, pa razmotaj tole,« se je oglasil      Matevžek,      ki je bil še hud nanj: »Dokler je majhen, štiri  A
bila prava, tudi kmet ne. »To je - vol!« je      Matevžek      poudaril in poredno pogledal kmeta.   A
Kmetu se je za malo zdelo, da ga je ugnal      Matevžek.      »Kaj pa je tole?« je vprašal vso krčmo:   A
XII. Čez dva, tri očenaše je pridrobencal      Matevžek.      »Gospodarja iščem, kje je?« bi bil rad  A
»Pa čakaj, v grad je šel.«      Matevžek      je tiho zažvižgal in se stisnil na klop za vrati  A
»Kajpak,« se je Trlep posmehnil, »     Matevžek      je navajen moške pijače.« »Požirek hruškov  A
prežene gliste.« »Saj bi se mi res prilegel,« je      Matevžek      kakor pojemal, »ves sem potan, tako sem vil  A
tako daleč odtod.« »Daj mi brž še požirek,« je      Matevžek      poskočil, »saj znam zagovarjati jaz, samo korec  A
jaz, samo korec čiste vode mi še pripravi.«      Matevžek      je potlej fantička res prijel za roko in začel  A
vrstniki, mu je Polona dala tisto mleko, ki ga      Matevžek      ni bil maral. »Vidiš, Polona,« je ta  A
je pogledala skozi okno, »brat se že vrača.«      Matevžek      je poskočil in stekel Slabetu naproti, da bi  A
majhen vrč, natočil vina in napil Matevžku:      Matevžek      je izpil do dna in pogledal Slabeta.   A
dna in pogledal Slabeta. »Srebrnik je tvoj,      Matevžek,      le vzemi ga.« Iz velikega vrča so potlej  A
pili vsi in so bili prav veseli, najbolj pa      Matevžek,      ki je zapel: »Ta stara po hiši, ta  A
domov, je Slabè povedal Trlepu, kakovo novico je      Matevžek      prinesel. »Tudi jaz sem graščaka privil  A
Poiskal je Matevžka in ga stresnil za ramo. »     Matevžek,      dobro me poslušaj, kaj ti zabičim zdajle,« mu  A
počenja. »I, kaj si nista več v besedi?« se je      Matevžek      delal. »Kaj tebi mar?  A
Ne bo ti žal, prijatelja bova.«      Matevžek      je dobro vedel za zdraho med Nežo in Francetom  A
»Ne do Neže, do Marka mi je stopiti,« se je      Matevžek      menil sam s seboj, ko je drobencal v Stično  A
postajala; zvedela bi bila rada, kam in po kaj hoče      Matevžek.      »Kaj se ustavljaš?« ji je Matevžek poredn  A
kaj hoče Matevžek. »Kaj se ustavljaš?« ji je      Matevžek      poredno migal. »Le pridi brž sem in daj, če  A
Gabrju. »Naravnost k Nograšku se drevi,« je      Matevžek      poredno gledal za njo. »Naj le, a meni je preveč  A
molčala. »Ali ti ni Francè še nič povedal?« je      Matevžek      zvito primikal. »Nič,« se ji je glas  A
Čemu sprašuješ mene?« »Ne pove,      Matevžek,      nič ne pove,« je zagnala glasan jok.   A
odgovorila, prevelika ihta ji je vzela sapo.      Matevžek      jo je kar omrl gledal. »E, mladi ljudje  A
vstajenju mesa!« »Jejhata,« se je bala, »ne smeš,      Matevžek,      nobene mu ne reci, preveč bi zameril.«   A
pokimala in si s predpasnikom obrisala oči.      Matevžek      je drugič kljunil brinovček in v mislih zaklel  A
praviti, kako je spodrecaval stiško moro Krtuco. »     Matevžek,      nà, pij, dobro delo si storil!« se je smehljala  A
sta ga smela poskusiti samo Vrbičev gospod in      Matevžek,      ker je Primskovčan pač videl, da se menita s  A
menita s Francetom, sinom imenitnega Trlepa. »     Matevžek,      pij, kolikor držiš, samo Nežo mi spazi in me  A
opravljivcu se ogni tudi s senenim vozom!« je      Matevžek      pikal. »Umaknem se tudi jaz, samo vedel bi še  A
« »Da,« je Trlep razumel, »ni drugače: ti,      Matevžek,      moraš tja.« Tako se je Matevžek po bližnjic  A
drugače: ti, Matevžek, moraš tja.« Tako se je      Matevžek      po bližnjicah napotil v Suho Krajino.   A
pripravlja. »Tudi zate imam novico,« se je      Matevžek      zdaj dokribal Poloni, ki mu je stregla z jedjo  A
skrbelo. »O, da se prej nisem spomnil!« je      Matevžek      poskočil in si segel v žep. »Nà tole podobico  A
podobic sam imel več, pa sem jih razdal sosedom.«      Matevžek      je videl, da se mu bo samemu vračati v Mali  A
je, da Slabeta še ni?« jih je skrbelo. »Vsaj      Matevžek      bi se bil že lehko vrnil.« »Dosti znancev  A
XXI.      Matevžek      se je drugi dan, kakor mu je Slabè velel, precej  A
mu nad glavo skovikne čuk, že tako preplašeni      Matevžek      skoraj počene od strahu, izpod nog pa se mu  A
»Bog vam povrni in ljuba Mati božja,« se je      Matevžek      zahvaljeval vsem obenem. »Že dobro.  A
»Da te treni: tišči te pa, tišči!j« se je      Matevžek      poredno smehljal in urno dalje drobencal.   A
« »Razloček med njimi res ni velik,« se je      Matevžek      smehljal. »Po cerkvah v Témeniški dolini se  A
vinčka niso več zadrževali. Bolj ko se je      Matevžek      bližal Slabetovini, bolj ga je minevala porednost  A
»In to se primeri gostoma v naši hiši!«      Matevžek      je obstal kakor bi ga vkopal. »Sotečan  A
XXX. S Slabetovine je      Matevžek      vso tisto noč hitel proti Malemu Gabru.   A
Sotečan zaprl moja fanta,«      Matevžek      ni imel več še kaj praviti.Na ves splav se je  A
»Beži no!      Matevžek      oznanja po vsej stiški gospoščini, kaj se je  A
je veselo zgenila, v hišo je z Ančko stopil      Matevžek.      »Kje pa je pater?« je kakor nejevoljna  A
»Ali pa ti!« se je Pljuskarica upirala. Pa      Matevžek      je ni poslušal.Z rokami se je prav na lahko  A
je boljši ko žganec, do moči pomaga bolniku.      Matevžek      je v nemoči privzdignil ramo in se zagledal  A
groza, obe sta težko čakali patra Tončka.      Matevžek      ni več dolgo stregel nanj.Urno, kolikor so mu  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA