matevžek (151)

ena hruška ni priletela kvišku. Pa so dejali: »	Matevžek	je zvijačnik, vse hruške bo sam požrl, potlej	A
v vodnjak in ni mogel nobeden priseči, da je	Matevžek	Žlambora res kradel hruške, ker ni nobeden prišel	A
nobeden prišel nazaj. . / . / stran 9 . / Pa je	Matevžek	Žlambora, preden je šel po hruške, rodil Tončka	A
duhovnimi?« Vikar je mislil: »Bomo videli,	Matevžek,	kako jo boš pogodil o Volčanih in njihovi pravici	A
kaj ti o tem veš.« Kakor v odgovor je rekel	Matevžek:	»Naj pa imajo prav, če bolje vedo.Slabega jim	A
Nevoščljivost menda.« »Malo veš,	Matevžek,	« je mislil vikar in njegove misli so šle za	A
zopet prebudil pogovoru onih dveh na vrtu.	Matevžek	je rekel o volčanskem vikarju: »Vsi tolminski	A
Ali ti ni res še nikoli?« se je živo odzval	Matevžek.	»Še nikoli!« je odgovorila mirno.	A
pa ji še ni drugega povedal, kakor da mu je	Matevžek	ime in da ima doma staro nadušljivo mater.«	A
Žensk se boji.« »Kdo pa?« je vprašal	Matevžek	začudeno in se ogledal. Dekle se je trudno nasmehnil	A
prijetnejši kakor volčanski.« »Je,« je pritrdil	Matevžek.	»Kadar pridiguje, je kakor bi bil svetnik.«	A
odprla nenadoma vrata za vikarjevim hrbtom in	Matevžek	je zaklical v sobo: »Gospod, obhajat se mudi	A
se osuje ... Sin nadušljive matere, pohlevni	Matevžek	se je tisti čas vrnil z Dvora, kjer je bil pustil	A
polno ljubezni. Onadva sta stopila v hišo;	Matevžek	pa je stegnil roke predse, se ozrl proti zadnjemu	A
še ne spiš?« je vprašal. »Še ne,« je odvrnil	Matevžek.	»Bi rad voglaril, kakor maček?«	A
Kadar boš, boš v svoji.«	Matevžek	je poslušno odšel. * Vikar pa je šel in bral	A
veš,« je zmignil Štampa in začel obedovati.	Matevžek	mu je medtem osedlal konja, Magdalena mu je	A
Lepo v miru živita in ne pretepaj je!«	Matevžek	je vneto pomislil na Katrico in je obljubil	A
Vikar je šel bliže in iskal. Nato je zaklical: »	Matevžek!	Sem pojdi!«	A
Senca pod drevesom se je zganila.	Matevžek	se je približal. »Česa iščeš tu?« je vprašal	A
»Pojdi z menoj!« je rekel mirno vikar.	Matevžek	je šel poslušno in stopil pohlevno za vikarjem	A
»O, moj Bog, ne,« je vzkliknil odkritosrčno	Matevžek.	Nato je kimal z glavo, kakor človek, ki ima	A
je njen ljubi?« »Ne vem,« je tajil nerodno	Matevžek.	Vikar mu je položil roke na rame in zavpil nanj	A
nanj: »Če jo imaš rad, tepec, moraš vedeti!«	Matevžek	se je vdal in povedal plaho: »Morda je vaš Peter	A
k vratom, jih odprl in mirno zaprl za seboj.	Matevžek	je osupnil; slišal je, da je vikar od zunaj	A
dejal vikar. Nato je menil skoraj pikro: »Lezi,	Matevžek,	na klop in spi, in ko bo dan, ti odprem!« *	A
piščal sta govorila jutru in rosi ... * Zaprti	Matevžek	se je bil razgledal pri dogorevajoči lojenki	A
zarožljal ključ. »Zadnji čas!« je vzkliknil	Matevžek	ves iz sebe, »zadnji čas, gospod vikar!«Zastrmel	A
. / stran 143 . / »Išči ga,« je vzkliknil	Matevžek	nevljudno in bežal, da ne bi prišel prepozno	A
krepko kakor krik. . / . / stran 146 . / »Hiti,	Matevžek,	in če se bo obotavljal, za vrat ga zgrabi in	A
vrač je molče prikimal. * Tedaj se je vrnil	Matevžek	s svoje daljne poti in je od veselja zavriskal	A
bil vprašal!« »Si sa1,« se je razkoračil	Matevžek,	ki je bil na svojem potovanju spremenil svojo	A
zbledel, ko je zagledal zvestega človeka. »	Matevžek!	« »Bog pomagaj, signor parroco,« je zajecljal	A
vikar hripavo. »Ni ga, pa ga ni,« je odvrnil	Matevžek.	»V Padovi ga ni bilo, odkar je odšel pred veliko	A
rekel vikar: »Botra je tu, pa kje je boter?«	Matevžek	je stal ob strani in se je ponudil: »Bom pa	A
boš smel snubiti.« »Amorosa mia,« je zaklical	Matevžek	smešno presenečen, »ne velja!Še enkrat krstite	A
kakor da ji je hudo, ker ne more biti poslušna, »	Matevžek	je tudi umrl.« »Siromak!« je vzdihnil vikar	A
nisi zapel nobene?« se je vsa krčma smejala. »	Matevžek,	ali se jih res tako bojiš?« »E, ne posluša	A
poslušajo radi prepevanja po krčmah,« je kimal	Matevžek,	nizek in droban človek. Bil je tiste	A
ni kam mogel ali utegnil, je zanj pot storil	Matevžek	in jo dobro in hitro opravil. Ljudje so ga imeli	A
kmet, ki ga je delopust zmamil med pivce. »	Matevžek,	zapoj brž katero, samo grlo - nà, si še primoči	A
furman, si pa muj ...!« »Ali si slišal,	Matevžek,	kako poje, kdor se menihov ne boji?«	A
pa bi se tudi vi čisto drugače menili,« se je	Matevžek	poredno smehljal. »Vsakomur se še kako upiraš	A
njegov god.« »Veselo srce - pol zdravja,« je	Matevžek	primeknil. »Kdor živi veselo, živi dolgo	A
»I, odkod pa potlej kruh čolnarjem?« se je	Matevžek	spomnil. »In kako bo kaj kupčije, če čolnarjev	A
oblastnosti bo zdaj zdaj konec.« »Vidiš?« je	Matevžek	kimal vozniku. »Pazi, manj nesreče ne more več	A
Sveti Peter in Pavel nista dobra svetnika,« je	Matevžek	nagajal kmetu. »Glej ga, antikrista	A
nič dejala, zamerljivo je kar molčala, samo	Matevžek	je nemirno mencal, kakor da bi rad kmetu še	A
priklada v besede?« »Iz vina čenčaš,« se je	Matevžek	jezil, »in siten si že kakor breja mačka.«	A
toliko veš, pa razmotaj tole,« se je oglasil	Matevžek,	ki je bil še hud nanj: »Dokler je majhen, štiri	A
bila prava, tudi kmet ne. »To je - vol!« je	Matevžek	poudaril in poredno pogledal kmeta.	A
Kmetu se je za malo zdelo, da ga je ugnal	Matevžek.	»Kaj pa je tole?« je vprašal vso krčmo:	A
XII. Čez dva, tri očenaše je pridrobencal	Matevžek.	»Gospodarja iščem, kje je?« bi bil rad	A
»Pa čakaj, v grad je šel.«	Matevžek	je tiho zažvižgal in se stisnil na klop za vrati	A
»Kajpak,« se je Trlep posmehnil, »	Matevžek	je navajen moške pijače.« »Požirek hruškov	A
prežene gliste.« »Saj bi se mi res prilegel,« je	Matevžek	kakor pojemal, »ves sem potan, tako sem vil	A
tako daleč odtod.« »Daj mi brž še požirek,« je	Matevžek	poskočil, »saj znam zagovarjati jaz, samo korec	A
jaz, samo korec čiste vode mi še pripravi.«	Matevžek	je potlej fantička res prijel za roko in začel	A
vrstniki, mu je Polona dala tisto mleko, ki ga	Matevžek	ni bil maral. »Vidiš, Polona,« je ta	A
je pogledala skozi okno, »brat se že vrača.«	Matevžek	je poskočil in stekel Slabetu naproti, da bi	A
majhen vrč, natočil vina in napil Matevžku:	Matevžek	je izpil do dna in pogledal Slabeta.	A
dna in pogledal Slabeta. »Srebrnik je tvoj,	Matevžek,	le vzemi ga.« Iz velikega vrča so potlej	A
pili vsi in so bili prav veseli, najbolj pa	Matevžek,	ki je zapel: »Ta stara po hiši, ta	A
domov, je Slabè povedal Trlepu, kakovo novico je	Matevžek	prinesel. »Tudi jaz sem graščaka privil	A
Poiskal je Matevžka in ga stresnil za ramo. »	Matevžek,	dobro me poslušaj, kaj ti zabičim zdajle,« mu	A
počenja. »I, kaj si nista več v besedi?« se je	Matevžek	delal. »Kaj tebi mar?	A
Ne bo ti žal, prijatelja bova.«	Matevžek	je dobro vedel za zdraho med Nežo in Francetom	A
»Ne do Neže, do Marka mi je stopiti,« se je	Matevžek	menil sam s seboj, ko je drobencal v Stično	A
postajala; zvedela bi bila rada, kam in po kaj hoče	Matevžek.	»Kaj se ustavljaš?« ji je Matevžek poredn	A
kaj hoče Matevžek. »Kaj se ustavljaš?« ji je	Matevžek	poredno migal. »Le pridi brž sem in daj, če	A
Gabrju. »Naravnost k Nograšku se drevi,« je	Matevžek	poredno gledal za njo. »Naj le, a meni je preveč	A
molčala. »Ali ti ni Francè še nič povedal?« je	Matevžek	zvito primikal. »Nič,« se ji je glas	A
Čemu sprašuješ mene?« »Ne pove,	Matevžek,	nič ne pove,« je zagnala glasan jok.	A
odgovorila, prevelika ihta ji je vzela sapo.	Matevžek	jo je kar omrl gledal. »E, mladi ljudje	A
vstajenju mesa!« »Jejhata,« se je bala, »ne smeš,	Matevžek,	nobene mu ne reci, preveč bi zameril.«	A
pokimala in si s predpasnikom obrisala oči.	Matevžek	je drugič kljunil brinovček in v mislih zaklel	A
praviti, kako je spodrecaval stiško moro Krtuco. »	Matevžek,	nà, pij, dobro delo si storil!« se je smehljala	A
sta ga smela poskusiti samo Vrbičev gospod in	Matevžek,	ker je Primskovčan pač videl, da se menita s	A
menita s Francetom, sinom imenitnega Trlepa. »	Matevžek,	pij, kolikor držiš, samo Nežo mi spazi in me	A
opravljivcu se ogni tudi s senenim vozom!« je	Matevžek	pikal. »Umaknem se tudi jaz, samo vedel bi še	A
« »Da,« je Trlep razumel, »ni drugače: ti,	Matevžek,	moraš tja.« Tako se je Matevžek po bližnjic	A
drugače: ti, Matevžek, moraš tja.« Tako se je	Matevžek	po bližnjicah napotil v Suho Krajino.	A
pripravlja. »Tudi zate imam novico,« se je	Matevžek	zdaj dokribal Poloni, ki mu je stregla z jedjo	A
skrbelo. »O, da se prej nisem spomnil!« je	Matevžek	poskočil in si segel v žep. »Nà tole podobico	A
podobic sam imel več, pa sem jih razdal sosedom.«	Matevžek	je videl, da se mu bo samemu vračati v Mali	A
je, da Slabeta še ni?« jih je skrbelo. »Vsaj	Matevžek	bi se bil že lehko vrnil.« »Dosti znancev	A
XXI.	Matevžek	se je drugi dan, kakor mu je Slabè velel, precej	A
mu nad glavo skovikne čuk, že tako preplašeni	Matevžek	skoraj počene od strahu, izpod nog pa se mu	A
»Bog vam povrni in ljuba Mati božja,« se je	Matevžek	zahvaljeval vsem obenem. »Že dobro.	A
»Da te treni: tišči te pa, tišči!j« se je	Matevžek	poredno smehljal in urno dalje drobencal.	A
« »Razloček med njimi res ni velik,« se je	Matevžek	smehljal. »Po cerkvah v Témeniški dolini se	A
vinčka niso več zadrževali. Bolj ko se je	Matevžek	bližal Slabetovini, bolj ga je minevala porednost	A
»In to se primeri gostoma v naši hiši!«	Matevžek	je obstal kakor bi ga vkopal. »Sotečan	A
XXX. S Slabetovine je	Matevžek	vso tisto noč hitel proti Malemu Gabru.	A
Sotečan zaprl moja fanta,«	Matevžek	ni imel več še kaj praviti.Na ves splav se je	A
»Beži no!	Matevžek	oznanja po vsej stiški gospoščini, kaj se je	A
je veselo zgenila, v hišo je z Ančko stopil	Matevžek.	»Kje pa je pater?« je kakor nejevoljna	A
»Ali pa ti!« se je Pljuskarica upirala. Pa	Matevžek	je ni poslušal.Z rokami se je prav na lahko	A
je boljši ko žganec, do moči pomaga bolniku.	Matevžek	je v nemoči privzdignil ramo in se zagledal	A
groza, obe sta težko čakali patra Tončka.	Matevžek	ni več dolgo stregel nanj.Urno, kolikor so mu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani