ladja (4.049)

vzkriknila od bolečine, kri je planila iz srca v oči.	Ladja	je plavala, proti soncu plavala, morje je prepevalo	A
pobegni iz zlate ječe, vrata bodo odprta in	ladja	bo pripravljena!“In ko je bila njena žalost	A
bi ne izgrešila poti. Luč nad morjem, da se	ladja	ne izgubi. DAMJAN: Mnogo se jih je potopilo	A
zdavnimi leti, ko sem bil v Ameriki, je šla velika	ladja	na dvoje ... kar po sredi na dvoje ... pet pedi	A
bil podoben barki sem potrti, a zdaj le jadra,	ladja,	mi razvij! Ne boj se mi viharjev in peči!...	A
opravit bóg′nji po navadi prinese Črtomíra lahka	ladja,	od tega, kar raste pri njega gradi, od čede	A
Večkrat v otoka sem samotnem kraji, ko te je	ladja	nesla preč od mene, si mislila, al bo ljubezen	A
tri dni in tri noči! . / . / stran 21 . /	LADJA	Oj, kako na sinjem morju jadra se leskečejo	A
persa svoja, Roko krog vratú oví; Lahko plavaj,	ladja	moja! Da mi serce dalje spi.	A
lehe ‒ skočni so valovi, a oralo moje ‒ moja	ladja,	ki v gladino morsko pot si orje. A volički moji	A
kje izkopan je, tam, sredi zelenih valov. Ah,	ladja	se je potopila in oče je potonil z njo, in sam	A
Krmarila je med mizami kot prepleskana bojna	ladja	ter slednjič sedla k moški trojici. Krilo si	A
. / . / stran 81 . / Log za log se skriva,	ladja	dalje plava. Duša ljubezniva, bodi stokrat zdrava	A
vodi plava Po vodi plava, po vodi plava ena	ladja	pisana. Lidrililojaja, drililojaja, ena ladja	A
ladja pisana. Lidrililojaja, drililojaja, ena	ladja	pisana. Na njej se vozi, na njej se vozi ena	A
zagotovljeno bodočnost, v drugih ozirih pa je bil kakor	ladja	brez krme in jader, igrača valov in vetrov na	A
naokoli. . /\ .. stran 9 . \/ In tako visi	ladja	v zraku kakor ujeta v okostje velikanskih rib	A
trebuhom je sredi zaliva na pol potopljena vojna	ladja	Wien. A oni so se že navadili nanjo, ni več	A
predstavljaš? Pod krovom si in te zaduši voda, ko se	ladja	potaplja?« Tako spet molčijo.	A
Vendar je nadaljeval. »Pomalem je v daljavi	ladja	kakor mrvica, kakor galeb, ko ga ugledaš ležeč	A
vrvi, ki ga je opazil na krmi ladje »Salvore«.	Ladja	je bila zasidrana za Ribjim trgom: mož je počakal	A
in za zmeraj vzela slovo poslednja človeška	ladja.	Saj, in kakor je stvar videti groteskna, je	A
lica in čelo trije oceani, na katerih je vsaka	ladja,	ki ga je preorala, pustila globoko brazdo.Oči	A
Sirena je zatulila, mostič se je dvignil.	Ladja	je zaplula na valovih.Ni več rešitve.	A
Aspettate ancora! Počakal je in ko je bila	ladja	že čisto prazna, sta ga prijela pod pazduho	A
nenavaden prizor. Ob bregu leži privezana tovorna	ladja,	utovorjena, da se ugreza globoko v vodo, žive	A
sleherne pogonske moči izčrpane in izkoriščene.	Ladja	je stala sredi negibnega morja, ki jo je hrešče	A
in zanesljivo zaradi njega. Zakaj bi sicer	ladja	nenadoma zapustila svojo smer, zakaj je potem	A
je spodaj, zahrbtno in nalahno ga premika, da	ladja	hrešči v čvrstem objemu.Kdo bi ga sicer premikal	A
zasmojevalci, prišel je kapitan s komiti in trgovci.	Ladja	je nemela v čudni grozi pričakovanja.Le deske	A
novega poklica. Veslanje z dotikom klopi, kadar	ladja	izpluje iz luke ali prihaja vanjo, nekakšen	A
skupaj, v klobčič teles in verig in železja.	Ladja	se je zamajala in ustavila. Vsi so bili na nogah	A
zares zabavalo. Za Korziko je za njimi hitela	ladja,	gotovo piratska.Med bojem galjotom-kaznjencem	A
Bil je ves črn v obraz.	Ladja	je ponorela od nevidnega strahu. Bolezen je	A
Strah pa je ostal. Zdaj je bilo jasno: ko pride	ladja	v pristanišče, se bo vse razbežalo. Na	A
ranili. Res ni nihče kričal, tudi potem ne, ko je	ladja	tonila.Nihče jih ni utegnil odkovati, s spačenimi	A
verige okrog vratu. Videl je, kako je piratska	ladja	ob trčenju v enem samem trenutku polomila vsa	A
Iz česa so sanje? Ali je sanja to veslo, ta	ladja,	ti ožgani hrbti vsenaokrog, ta tišina, ti klici	A
Kazal je in mahal in se spakoval.	Ladja,	morje, jadra, vesla.Kapitan in trgovec sta se	A
zapovedoval, kjer je bilo videti, da vse miruje, da	ladja	nikoli ne bo odplula.Med splašeno gnečo teles	A
galjotov. Zbrali so se in vse je kazalo, da se bo	ladja	slednjič premaknila iz nesrečnega pristanišča	A
slednjič premaknila iz nesrečnega pristanišča. A	ladja	bi morala pluti v vse smeri.Vsak je hotel k	A
noči. Brodarji začnejo vozit, / začela	ladja	se topit./ Brodar zdaj vpije na vso moč, / Marijo	A
tal, prostor je bil brezbrežen. Senik je bil	ladja	na nemirnem goratem morju, neznani hrib je bil	A
varen kraj. Kaj pa, malo se zaguglješ, če se	ladja	potopi, še zmeraj lahko plavaš.Predstavljajte	A
. / stran 443 . / 48 Kelmorajn pa ni	ladja	na nebu, ni skrinja med oblaki, ni azurno nebo	A
tja, kjer po reki naglo drsi s tokom potniška	ladja	z imenom Theodor Fontane.Nekdo stoji ob ograji	A
čeprav sem že vedel, da bo ta reč obtičala.	Ladja	bo obstala sredi kopnega. »In zdaj, šele	A
kovinskih štrcljev, okrog katerih se vse dogaja, ko	ladja	pristaja, okrog katerih se z dostojanstvenimi	A
reče ona, tu ne more pristati nobena večja	ladja.	Prav imaš, reče on, res je nenavadno.	A
nenavadno. Tu očitno sploh ne pristane nobena	ladja.	Ampak še bolj kot nenavadno je lepo.	A
kletk v miramarskem gradu. In naslednja bojna	ladja	je peljala čez ocean štiristo novih prostovoljcev	A
Vera Cruz pa je nekaj tednov za tem priplula	ladja	Novara z viceadmiralom Tegetthoffom, da bi odpeljala	A
dvanajstega novembra. Šest tednov pozneje je	ladja	plula mimo otoka Lošinja.Na palubi je stal nezgrešlj	A
izplazeni jezik kamnitega valobrana v Rovenski.	Ladja	je plula po zunanji strani zelenega otoka.	A
valobranu ne. Tam ni nikoli pristala nobena	ladja.	Kmalu so namreč ugotovili, da so že med načrtova	A
izpluje. Sredi reke se veliko kolo hitreje zavrti,	ladja	se počasi obrača, kljun ji potegne v tok, in	A
je to noč nekam preselila. Ko z reke zatuli	ladja.	Ladja ni Natchez, Natchez hrope.	A
Ko z reke zatuli ladja.	Ladja	ni Natchez, Natchez hrope.Ta pa tuli, kakor	A
naprava pa spira blato, spira ga in čisti, da se	ladja	blešči.« »Padec, Martin, padec!«	A
potem zašuštijo in od zgoraj zapiha veter, da	ladja	pluje še hitreje. Vsi gledajo proti vratom	A
nekim ciljem se je krajšala. Dvignil je sidro,	ladja	je plula, balon je vzletel, ob senceh so stekle	A
Vse poti so domov. Od tistega hipa, ko	ladja	odrine od brega in se letalo odlepi od zemlje	A
pot, od tistega hipa v svojem krožnem loku.	Ladja	daleč spodaj s slutnjo kopnega v svojih bokih	A
prelivajočo se smer do ladijskega premca. Vergilova	ladja	na poti h kopnemu, na poti v otroštvo, v smrtno	A
navzgor in bo med njimi ostro rezala zrak nebeška	ladja.	Domov.	A
njimi, potem polja, in potem ko se je nebeška	ladja	spustila nekoliko niže, to niso bile več samo	A
samostana in gimnazije, zato pa je vsa cerkvena	ladja	z mogočnim oltarjem in visokimi okni vred pomaknjena	A
odrinil, da je pred menoj zazevala votla in prazna	ladja.	Stopil sem noter in slišal svoje glasno dihanje	A
- Nekaj se odločite, preden se začne vaša	ladja	potapljati, ker potem, saj veste, kako gre potem	A
moje roke so se trdno oprijemale lesene klopi.	Ladja	je drsela, vsa cerkvena ladja je drsela dol	A
lesene klopi. Ladja je drsela, vsa cerkvena	ladja	je drsela dol proti reki, in nenadoma sem začutil	A
slednjič zakotalila po ladji. Čutil sem, da	ladja	vse hitreje drsi, in potem sem legel na tla	A
drseče cerkvene ladje. Potem sem čutil, da se	ladja	umirja in da slabost na temenu pojenjuje.Postava	A
rekel duhovnik, ali naj pokličem zdravnika?	Ladja	se je umirila.Samo še lahno je drsela.	A
padam ali ob nekih stebrih cerkvene ladje. Zdaj	ladja	več ne drsi. Zdaj vse skupaj pada v neko globino	A
vodi, ne v temi, v katero je bila potopljena	ladja.	V katero sta bila potopljena oba, zleknjena v	A
ničesar ne more več pomisliti, vse je potihnilo -	ladja	in stroj, udarci srca v prsih in glavi, samo	A
silovitih sunkih iskala izhod. Morje je Jadransko,	ladja	je Liburnija, midva sva žena in mož, mnoga leta	A
daljavi, na kopnem je luč, globina je temna,	ladja	je zavita v temo.Včasih, ko je stal na stolpu	A
in glavi polni z zvoki, čuti, pogledi. Samo	ladja	je še podrhtevala s sunki motorja, ostro smrdeč	A
iz otroštva, morska gladina čez katero drsi	ladja,	neka topla ženska soba v predmestju.Tako neznosno	A
toploto njenega telesa. V Odesi sem, sem pomislil,	ladja	odpluje šele čez štirinajst dni, Maša je topla	A
okni, iz katerih so visele polomljene rešetke.	Ladja	je pristala v Jaffi, z Leonco sva se odpeljala	A
kajuta na kosu starega železa, ki so mu rekli	ladja,	kasarniške spalnice, Leončina soba, arestantske	A
privezali svoje staro železje, ki smo mu rekli	ladja.	Že sem pospravljal kajuto.	A
bila bliže. Ko sva spala, se je kajuta zibala,	ladja	se je zibala, kakor se je nekoč v otroštvu zibal	A
ni bilo tako slabo, bilo je potovanje, kakor	ladja,	kakor pustolovščina, kakor pot na otok zakladov	A
Samo ležem in že se peljem. Vagon,	ladja.	46.	A
premikam jaz z zemljo, oblaki pa mirujejo.	Ladja.	Na morju so drugačni, zmeraj hitri, odnaša jih	A
Sonce sije kot v Odesi. Leonca sedi ob oknu.	Ladja	se pelje, Livada je ladja, okrog je morje.«	A
Leonca sedi ob oknu. Ladja se pelje, Livada je	ladja,	okrog je morje.« »Nekatere nosi luna tudi	A
pomolom, kjer je privezan star kos železa, moja	ladja,	nad mestom, nad bleščečimi kupolami katedrale	A
neke tovorne in oljne svinjarije, kjer je naša	ladja	obtičala, ker se je zapletlo z nekimi listinami	A
pokrajino, čez mnoge države se vozimo kakor	ladja	na otok zakladov.To je lep sen, ampak o Odesi	A
lovil nevidno zvenenje, mnoga sporočila, in	ladja	je plula proti Odesi, proti Karantenskemu pomolu	A
čutil bom vonljivo toploto njenega telesa.	Ladja	bo tam še celih štirinajst dni.Mirna soba bo	A
bilo, kaj bo z mano, ali je še sploh kje kakšna	ladja	zame. Zasukal sem se na stolu.	A
češnjevih peška. In če se mi je po nesreči	ladja	potopila, nisem dolgo žaloval, naredil sem si	A
Če pa seveda vemo, da potrebuje vesoljska	ladja	tudi še danes vsaj devet minut do utirjenja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani