dedec (370)

boste plačali svoj dolg? KOS Kdo pa je ta	dedec?	SKOBEC To je skopuh in oderuh Koren.	A
sovražnost iz glasov: Kaj bi se pretvarjal,	dedec,	ko misliš vse kaj drugega? -Vprašaj, radovednost	A
hudomušno sam pri sebi: karte še dobro vidiš,	dedec!	»Hrom sem, da se komaj vlečem po stopnicah	A
govoriti... zmiglje znova z ramo... Bog ti pomagaj,	dedec;	sam veš kaj ti je storiti!... Iz kuhinje	A
do tebe, bi te vzel brez dote. Pa še tak star	dedec,	s štirimi otroki!Ali ti je že tako odreklo?	A
mladega hajduka!« Hlapec, že precej starikav	dedec,	plane nenadoma pokonci in vrže žlico ob tla	A
Tona pa poskoči vsa rdeča: »Če ste pijan,	dedec,	se ne silite v pošten razgovor!Nič ni z nama	A
»Svinja stara! Ženil bi se	dedec,	da ukrade otrokom.Pusti me, da ga pobijem!«	A
je smejala. In čakala je s smehom, da se bo	dedec	vrnil od gramofona.Da, vreči v jezero tisti	A
sami mislite, kako je in kaj se zgodi, če je	dedec	bolan in leži, baba pa je mlada in zdrava in	A
Ovija ga okrog prsta, kakor se reče... In	dedec,	ki je zaradi nje popolnoma potrapal, uganja	A
»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet. »In	dedec	je bil star, pravite?« »Sedemdeset let	A
je še o pravem času premislil. »Naposled bo	dedec	mislil, da sem res potrapal!« je zamrmral in	A
- Prekleta sapa! Le zakaj	dedec	hrope kot kovaški meh, če zagleda pravo babo	A
Jerneja in tudi njej je bilo žal, da Tone ni	dedec,	kakršen je bil on, ki bi se zdaj zravnal in	A
zasenči Temnikarja. Imel sem junaka, ki je bil	dedec	in pol, da je bilo okrog njega vse pritlikavo	A
Vojnački. Vojnac je bil droban, ženi in bogu vdan	dedec.	Lase je imel počesane po čelu.	A
bil v vojski‐iii ...« je spet zahlipala. »In še	dedec	si ... bre‐ez skrbi ...« Mož je potegnil	A
Moj Jezus je klada ... ti ... ti pa si priseben	dedec.	Ne, nisem mislil, da si tako pameten dedec.	A
dedec. Ne, nisem mislil, da si tako pameten	dedec.	Ne štej mi tega v greh, ampak videti si kar	A
... je res! ... Tako zdaj trdim, da si pameten	dedec	... dedec si!Pa ne zaradi tega, ker ga že dva	A
res! ... Tako zdaj trdim, da si pameten dedec ...	dedec	si!Pa ne zaradi tega, ker ga že dva dni nabiram	A
Mar ni res? Res je: pameten	dedec	si ... razumen ... razsoden ... miren.	A
je res toliko v hlačah ali kaj?« »Je pa res	dedec	in pol!« je priznala Katra. »In lep mož, da	A
šesto božjo zapoved. Za kaj takega je potreben	dedec	in potem še huda kri.Jaz že vem, kaj se to pravi	A
prav je imela potovka Katra, mož je bil res	dedec	in pol; star kakih štirideset let, visok skoraj	A
zmazal, če bi se ti šel hudiča! Vsak pošten	dedec	bi ga zmazal.Razumeš?«	A
nikdar hudi. Naša Ivana pravi, da sploh niste	dedec,	kakor je treba, ker nikdar ne zaropotate.	A
pogled z gibčnih Justininih prstov. - O, on je	dedec,	on! ... -je po kratkem premolku z globokim obžalovanje	A
se mu mudi! Sicer pa je bil zmeraj burjast	dedec.	Tudi med vojno.	A
»Ha, Božena... Še voda kamen omehča, pa ne bi	dedec	babnice!Saj je prav za to ustvarjena.	A
Takšna norost dokazuje, da je bil Ravničar	dedec	in pol, tiste vrste dedec... kako bi se reklo	A
da je bil Ravničar dedec in pol, tiste vrste	dedec...	kako bi se reklo... tiste vrste dedec, ki je za	A
tiste vrste dedec... kako bi se reklo... tiste vrste	dedec,	ki je za svoje prepričanje, za svoje misli pripravljen	A
toda nag ne bo več hodil po vasi! Saj je že	dedec!	« »Dobro, dobro!	A
pred bajto. To je bil nadvse hudomušen in vesel	dedec.	Danes pa je bil teman kakor huda	A
so mu še žganja. Zdaj je imel že skoraj vsak	dedec	steklenico v rokah in jo je ponujal Hotejcu	A
Drejc stoji na pragu. Res	dedec	in pol; vsa vrata je zagradil s svojim tršatim	A
izprsi in zaničljivo prhne v Drejca: »Takle	dedec,	pa ti gnije v grapi!Sramota za vso vas!«	A
In kakšen fant!	Dedec	in pol! ...« Nančika ga otožno pogleda	A
hočeš, kolikor hočeš!« Zidar Štefuc je bil	dedec	in pol, hrust, ki je metal ljudi kakor muhe	A
in premolčala! Okrogličar je velik in močan	dedec,	ohol in hud dedec, čeprav pravijo, da je hud	A
Okrogličar je velik in močan dedec, ohol in hud	dedec,	čeprav pravijo, da je hud samo zato, ker je	A
Ubogi siromak! Tako velik in močan	dedec,	tako hud in ohol dedec, pa tuli in sejoče kakor	A
Tako velik in močan dedec, tako hud in ohol	dedec,	pa tuli in sejoče kakor otrok.In kdo se ne bi	A
je prav takrat Mojemu Jezusu ušla žena, pa je	dedec	zrogovilil, češ, mrha grda, ti bom že pokazal	A
»Zagovarjaš ga! Seveda,	dedec	dedca hvali, če pokaže roge.Toda kaj ima zdaj	A
Zamahnil je z loncem in prizadeto rekel: »	Dedec	trpi, baba pa še kar naprej laja vanj: Toliko	A
in usekne, pa je spet dobra in reglja naprej.	Dedec	pa ...A, nemara ti misliš, da dedec ne joče?	A
Dedec pa ... A, nemara ti misliš, da	dedec	ne joče?Joče, joče!	A
nobenega fanta; a z neko neumno radostjo otrese	dedec	svoj klobuk. »Dosti je dežja!« pravi.	A
zastonj, kadar boste hoteli.« ‒ Malo je odnehal	dedec,	mislil si je menda, bolje nekaj kot nič.Potlej	A
Toda, kako, kako!«	Dedec	se zamisli in vleče počasi dim iz pipe; čez	A
Za pravico se jaz zmeraj potegnem,« se jezi	dedec,	»naj stoji pred mano, kdor hoče.« »Pustiva pravico	A
hosti, svojega pa ne.« Tako je pregovarjal	dedec	Jurija; ko so bili pa Premca odgnali žandarji	A
»Torej kar z nožem si ga bil podrl?« vpraša	dedec,	ki je posebno moško premetaval zver. »Kar z	A
teži in vest peče in to in ono. Vzdihoval je	dedec	kakor tristo duš v vicah in jokal, da se mi	A
ljubi. Da ne bi mogel umreti, primojdunaj, tak	dedec,	to je babja vera.Naj le prava ura pride, nihče	A
vse pretepla. Jaz bi pa Tetreva, če ne bi bil	dedec	tako star.« »In neumen,« je dejal Tone.	A
da bo debelo gledal, da ne bo vedel, ali je	dedec	ali babica.Jaz ne ostanem nikomur nič dolžna	A
nista dala prej ujeti,« se je režal vinjeni	dedec.	»Kdor prej pride, prej melje.	A
starec naročil, naj se mu on enkrat predstavi. »	Dedec	je že napol v grobu,« je namignila. »Ko bo pisal	A
kaj hotela povedati, zinila edino to: »Moj	dedec	ima besedo!«Razumni Tepéžkan je potlej vselej	A
Vaha. Čevljar je bil že star, pohabljen, medel	dedec,	mlada njegova žena pa v oni krepki dobi, ko	A
ozirala, kako bi jo pobrisala. Pa je klavrni	dedec	v vrhu smreke napel druge strune. Pričel je	A
Je stala kraj Butal kajža, notri so živeli	dedec,	baba in svinja in so se prav lepo razumeli med	A
je bila svinja dosti debela, sta jo baba in	dedec	zaklala, da se gosposko z njo pogostita. Nista	A
dobro vest, nikogar se ne boj! ‒ pa se tudi	dedec	in baba nista ustrašila razbojnika, nego se	A
vajina kočura, pa mi tudi ni mar!« Se zakrega	dedec:	»Da veš, najina kočura ni kočura, nego je hiša	A
je za sledjo in ga je sled peljala h koči.	Dedec	in baba sta bila kmalu dobila, kar sta si želela	A
še drugega?« Ker se mu ni nobeden branil, ne	dedec	ne baba, je uklenil oba in ju je hrabro gnal	A
naj pride resnica na dan! Pa sta se uklenjeni	dedec	in baba silno razveselila mrliča in so Butale	A
« je dejal »ves svet po dreku smrdi!« Kajti	dedec	si ves čas ni bil izmil brka.‒	A
človeška glava, za glavo rame, prsi, ves kmetski	dedec	in ima mrlakar tako težke škornje na nogah,	A
še ne moreta, Petru brani oče. Je sila skop	dedec,	Petrov oče, še pečka ne da od sebe, kadar je	A
bo prav in bosta oba srečna. Če ne in se bo	dedec	še naprej zalival, kakor se zaliva zdaj, ga	A
dobro, se ga iznebiš in si omisliš boljšega,	dedec	ti pa osta ne in ga moraš gledati in naj ima	A
je molčala, kadar je bil Smuk muhnjen. Če je	dedec	poln, ne kaže vanj drezati. Toda težko je molčati	A
vanjo: »Nič nikar se ga ne branite! Ni napačen	dedec	Smuk, če ga ne pogledate preblizu.In petičen	A
oči, pa jih nalašč ni obrisala ‒ naj ju gleda	dedec,	naj ga pečeta na duši! Bruhnilo je iz nje.	A
straši: o polnoči prihaja izza kapelice črn	dedec,	glave nima nič, iz nosu pa mu maha kislo zelje	A
smejala. Vrbajs si je mislil: Zakaj me izprašuje	dedec	rdečenosi; obsodi me naj, saj sem priznal!Kako	A
je pobita pripomnila žena. »Selitev plača	dedec,	boš videla, in še kaj povrh.Ni prvi in ni zadnji	A
ravnatelj, kakor le more biti krasen star, trebušast	dedec	v umazanem trikoju! Ganjen se zahvalivši za	A
prikazen? Okrog njega skače pes ‒ tisoč vragov! ‒	dedec	in pes, vsakega zase ne bi spoznal na to daljavo	A
« »Vaš velecenjeni	dedec?	Da ga ne bo nazaj?	A
je dobrohotno potrdil gospod Kobilica. »Vaš	dedec	se ne bo nikdar poboljšal, vi pa ne boste nikdar	A
Kaj bodo Slovencem dvanajstinke ‒ je rekel Vaš	dedec	in ima zategadelj prav.Najbolj hud je pa na	A
poravnalno postopanje. Veste, milostna, Vaš	dedec	je zadnje dni jako učen postal, o vsem govori	A
užaljena, menda je šla tožit. Zdaj ima Vaš	dedec	svojo konjunkturo ‒ še za botra ni mogel, mu	A
podnevi. . / . / stran 42 . / Zato naj Vaš	dedec	ponoči poizkusi svojo srečo!Ponoči ljudje imajo	A
nego da je od lizola. Pritoževal se je Vaš	dedec	zaradi hrane.Rekel je, da mu niso ne enkrat	A
najlepšo Ljubljančanko najprimernejša nagrada	dedec,	seveda tak, da bo v vsakem oziru dobro podkovan	A
zopet natočil. Gospodu inšpektorju se debeli	dedec	ni videl napačen in nevreden zaupanja.»Pristna	A
‒ Ne kaže pa ne več tjakaj. Morebiti me	dedec	čaka z gorjačo in barabami.‒ Bučo mora imeti	A
je drugih gostiln ‒ pa je moral priti debeli	dedec	z gorjačo baš semkaj, baš nocoj in baš k tej	A
kar z golo kakovostjo pijače, kakršno toči ta	dedec.	Pohvala iz tako poklicanih ust, kakor so žandarska	A
stran 70 . / lagoma je prišlo na dan: ta irhasti	dedec	je bila pravzaprav dama nežnega spola z Bleda	A
ta ženska, Vas poznam po klobuku. Če se tak	dedec	preveč suče okoli druge ženske, je vsakikrat	A
brez bolečin in brez boja ‒ ako sploh gre. ‒	Dedec	se je pač po svoje maščeval, ker mu nismo kar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani