Preudarjala sta zakonska Menartova: Smuk ni hudoben; kdo ve, morebiti bo ubogal ženo in ne bo več pil čez potrebo, pa bo prav in bosta oba srečna. Če ne in se bo dedec še naprej zalival, kakor se zaliva zdaj, ga pa bo skoraj konec, grunt ostane njej in bo tudi prav. Micka, pridna in delavna, si s takimi računi ni belila glave; videla je lepo domačijo, ki zanemarjena hrepeni in kliče po gospodinji, kakor zapuščeno dete po materi.