barba (190)

»Poznam. Tista	Barba	je, ki gre vsako jutro ob osmih s cajno na trg	A
baba; vse preračuni in pretehta, kar prinese	Barba	s trga; vsako stvar ji predrago kupi; če razbije	A
otroci s krivimi nogami, preden jih shodijo.«	Barba	je pogledala name z izrazom pomilovanja za mojo	A
zazrl v ponočni strah. . / . / stran 65 . /	Barba	je tihih korakov odhitela k svoji gospodinji	A
Drugo leto pred svetim Jakobom se je vrnila	Barba	na Kolovraško, debela kakor bolha.Meseca oktobra	A
Tudi tvoje ni bilo po novem, dokler si bila še	Barba;	pa si le uradnikova soproga, za med boljše kroge	A
Jera!“ Od druge strani je zahreščala pijana	Barba,	enooka: ”Spoštuj starost, rogovila!“	A
pili in plesali, daleč v hladno noč. Pijana	Barba	je prisegla, da je videla kraj poti hudega duha	A
Svoji ljudje morajo s sabo držati. Tudi	Barba	že težko čaka.In Meta se je razrastla, da jo	A
Meta se je razrastla, da jo komaj spoznaš.«	Barba,	rojena Muhova iz Jarčjega sela, je bila žena	A
Kultura je štobre vzela!	Barba	je nekaj odlašala.Ko je prinesla štober in plamtečo	A
Tudi nov predpasnik si je bila pripasala.	Barba	je bila še vedno postavna žena.To sem ji tudi	A
krompirja, iz katere se je mogočno kadilo. Mati	Barba	je na mizo za družino natrosila velik kup soli	A
ustne, po sem obrazu pa ji je gorelo. Tudi mati	Barba	je bila srečna in z velikim dopadenjem je objemala	A
Pri materi pa ni dobil podpore.	Barba	je namreč vzkliknila: »Za tako surovino ne maram	A
gospodar ni prodrl, kar je samo ob sebi umevno.	Barba	ni dolgo premišljevala: »Čemu bi ne	A
pa sem moral odriniti! Radi tega nam je mati	Barba	napravila boljše kosilo in tudi nekaj nacvrla	A
južino, zato sva se lahko podala k perici.	Barba	je radovedno vprašala: »Ali se ni kaj zgodilo	A
prejkone le s težavo zmagal, da mi ni pomagala mati	Barba.	Do sedaj je molčala, nerada molčala, in prežala	A
Veliko ne bom mogel dati od hiše.«	Barba	se je kar razpočila: »Boga zahvali, da se ti	A
Pomirim jo, da za doto niti ne vprašam. Ali	Barba	še ni bila potolažena: »Nič tisto!	A
Po teh besedah sem odrinil v vas, Boštjan in	Barba	pa sta še ostala pri vodi.Ko sem včasih pogledal	A
vodi. Ko sem včasih pogledal nazaj, je bila	Barba	še vedno v plamenu in prav videlo se je, kako	A
Od pričetka smo težko in grenko živeli. Mati	Barba	je obilo jokala, plačevala je za maše in veliko	A
Kakor Elizabeta v sv. pismu je povila priletna	Barba	sina, katerega smo krstili na ime sv. Boštjana	A
Miklavž je takoj v se zlezel. »Kaj pa sem rekel,	Barba?	« je zastokal.»Miha, ali sem kaj rekel?«	A
odgovoril: »Ničesar nisi rekel!« »No, vidiš,	Barba!	« In že bi se bil Miklavž Čeljustnik razjezil	A
so pred stoletji tu v Ljubljani nekega grofa	Barba,	vašega prednika, na smrt obsodili!« »Znano mi	A
ponosno: »Tista pa, ki ž njo govori, je moja žena	Barba.	« Da je poslušal, o čem se je pletel razgovor	A
skrbi! Kaj praviš, Češko, ali ni res čedna moja	Barba?	Še tvoja punca se ne more meriti ž njo!	A
ulici navzdol, če morda ne pride še kdo. »	Barba,	« dejal je svoji ženi, ki je pred ognjiščem stala	A
je obstal ter se zopet zasukal proti ženi: »	Barba,	tu notri je danes tudi tisti Kljukec z Gorenjskega	A
»vsi smo lačni. Ali imaš kaj prida v košu,	Barba?	« S temi besedami se je obrnil k starki	A
naprej vse sneste in požrete!« jezila se je	Barba	ter zlagala iz koša sklede in lonce. »Pesek	A
Mihaču ni bil všeč ta poziv. »Saj laže	Barba,	saj me ni nikdo videl!« izgovarjal se je.	A
molitev s sklenjenimi rokami in zbranim duhom. »	Barba!	« zakliče komtesa in se skrbno ogleda, ali ni	A
videz precej ponošena. »Kaj ukazujete?« vpraša	Barba,	pospravljaje posodo in ostanke. »Prinesi mi	A
in pojdi v klet ter mi natoči vina z vodo.«	Barba,	hišna, kuharica in prava gospodinja na Zabrezju	A
in to je bilo pred desetimi leti ‒ bila je	Barba	vsegamogočna.Kdor je hotel na Zabrezju služiti	A
mu veli, ampak delal po svoji modri glavi ‒	Barba,	ker ni hotela in je imela historično pravico	A
gotovo Matijec padel v tem boju, ko bi bila	Barba	vse svoje orožje upotrebovala.Iz službe bi mu	A
ne bil slišal kdaj in zakaj. Ali če je bila	Barba	neusmiljena proti drugim ljudem, ni bila proti	A
si bila v starodavnem času »malo tako«, česar	Barba	tudi na stara leta ni nehvaležno pozabila, bodi	A
gospodoval po polju, v hosti in pri živini,	Barba	pak v hiši, v gospodinjstvu in kar še ostane	A
prideta, zdaj se vrnemo h komtesi pod oreh.	Barba	ji prinese bukve in gre še po vino. Komtesa	A
migala z usti in zdaj pa zdaj povzdignila oči.	Barba	prinese pijače.Malo je je, toda za gospó menda	A
po prvem požirku soditi ni posebna pivka. »	Barba!	« pravi gospa komtesa dekli, »za drevi zakolji	A
Prišel bode mlad gospod.«	Barba	se prestraši.Dvoje piščet ‒ bog nas varuj!	A
njeno premoženje, zakaj do današnjega dne je	Barba	kuretino večidel za svoj žep proda jala.To ženica	A
vendar gospod več časa pri nas ne ostane?« vpraša	Barba.	»Ostane pri nas.«	A
nimamo, da, res je, prav praviš. ‒ Pa čakaj,	Barba,	ali ne bi bilo dobro koga poslati k fari po	A
fari po meso?« »In po belega kruha,« dostavi	Barba.	»Denar, denar!«	A
dvomljive lepote. . / . / stran 14 . / Vendar je	Barba,	ki je gospodu nasvetovala drugo lepšo in večjo	A
hotel. Matijec je večkrat z glavo majal in	Barba	je skrivaj roke sklepala, a ni se bilo pritožiti	A
na mizi se je kadil čaj, ki ga je bila stara	Barba	v hipu napravila. Ubogo vsiljeno zdravilo!	A
PETNAJSTO POGLAVJE B A R O N Za dne je bila stara	Barba	pokonci.Zmerjaje je sklicala nemarljive dekle	A
klobuku, da te bodo ljudje gledali!« jezi se	Barba.	»Za praho grem orat na Krivo njivo,« odgovori	A
Gospod ne vedó nič, vidva tudi nič, pa je,« prav	Barba	in se obrne proti svinjskemu hlevu pogledat	A
harmonično, krulijo jutranje pozdravljenje.	Barba	pak zavrstjó odpira vratca pri plemenjakih,	A
koklja svojo neskušeno mlado rodovino. Ko	Barba	čez dvorišče korači, spremlja jo vsa ta drhal	A
»Ominej, ominej, kaj je taka lakota?« pravi	Barba,	stopi v vežo in, ko perutnina hoče za njo, zastonj	A
izpred veže. Vrata se namreč takoj spet odpró in	Barba	prinese velik pehar zmesnega žita, grabi s pestjo	A
obleko. Ali kure se potuhnjenca strašé, zato je	Barba	huda in ga kar za podi: »Greš v kraj, spak ti	A
muc nanagloma pete pobrati. Z dvorišča se	Barba	vrne v kuhinjo.Tam že velikanski ogenj gori	A
svinje napolnjenim, ravno voda vreti začenja.	Barba	pograja, kar se ji ne zdi prav storjeno, in	A
Sicer so ob času že vselej na nogah,« pravi	Barba,	ko je bil zajtrk že davno pripravljen za Leona	A
pripovedovali, bilo je gospé tako slabo, da je stara	Barba	že svečo držala ji in celo Matijec ni spal,	A
slišala.« Matijec sicer ni razumel, kaj je rekla	Barba,	a odgovoril je po svoji šegi tako kakor kdo	A
bi mu bila mačka mlade snela.« Vendar danes	Barba	ni bila dobro podučena.Gospod se z baronom ni	A
in pripovedovali so mi, da ne zastonj. Tudi	Barba	je morala nekaj takega slišati, ker pripovedovala	A
vedno koval, kalil in brusil svedre, njegova	Barba	pa je prekupovala po okolici kuretnino in jajca	A
posebej stisnil nekaj v roke, ni treba omenjati.	Barba	je bila enakih poslov vajena, saj je tudi učitelju	A
prinaša tudi Hrastov uradni pismonoša, Tilhova	Barba.	Kako lahko se najde tu sklep, da tudi Hrast in	A
/ stran 94 . / DVANAJSTO POGLAVJE Tilhova	Barba	je bila istega dne svoj posel natanko zvršila	A
rdečica je zalila lice mladi deklici, ko ji je	Barba	dala list ter še pristavila šepetaje: »Če boste	A
korespondenci ‒« »Kakovi korespondenci?« »Tilhova	Barba	prenaša pisma!« »Ni mogoče!«	A
ovinku, prišla mu je nenadoma naproti Tilhova	Barba.	»Kakor nalašč!« vzkliknil je graščak.	A
»Hodi!« rohnel je razjarjeni gospodar.	Barba	je odšla brez obotavljanja. Bolè ni odprl zavitka	A
Niti slutnje nimam; a povedala mi bo Tilhova	Barba.	« »Poskusite!	A
umljenju. . / . / stran 94 . / Ta žena kovačeva,	Barba	ji je bilo ime, opravljala je tudi redno leto	A
prišlo. Tudi glede nemškega ali laškega govora	Barba	ni bila v zadregi; vsako leto je vedela nekaj	A
ne pravda niti z živo dušo na svetu. »Žena?	Barba?	« ponavljal je po svoji navadi.»I, na pristavo	A
vodeča s seboj suho, črno kozo. Bila je kovačica	Barba.	»Eh, molči, molči!In v hišo pojdi!« zavrne jo	A
nasprotno: nezgoda je hotela, da je kovačica	Barba	večkrat ravno tam hodila, jagode nabirala, kozo	A
Kaj?« Zdaj sta bila pa soproga takoj edina in	Barba	je to noč slabo spala od golega hrepenenja po	A
soparno je po gozdu, tudi senca malo pomaga. ‒	Barba!	« Nepotrebno je bilo klicati.	A
predpasnikom; snažna, čedna ženska je bila starikava	Barba;	potem se zavrti ter odide, a vrne se kmalu s	A
ni besede, zdelo se ji je nespodobno; bila je	Barba	mirnega jezika in urnih rok, biser vseh poslov	A
je slabo vreme, piši mu ti, tako bo najbolje;	Barba	naj mu pa nese pismo.« »Kakor ti meniš, Breda	A
so pogosto glave in šepetale si na uho: »Veš,	Barba,	saj ne, da bi človek kaj napačnega mislil, Bog	A
da bi ne imel časi svojih misli. Kaj praviš,	Barba?	Ženin tako nanagloma z doma; izginil je kakor	A
poprej, Bog vedi, kdo in od kod! Kaj praviš,	Barba!	«‒ »Lep človek ta Edovin ali kako se mu pravi	A
Morebiti pa vendarle meri na mlajšo, kaj misliš,	Barba?	«‒ »Le tega ne verjemi, ljuba moja; človek ima	A
prav dober mož je, ni da bi dejala. Kaj meniš,	Barba,	ko bi se mu takole malo pošepetalo; prav dobro	A
voz repe pred hišo. Pri zidu je čepela stara	Barba	na nizkem stolčku in repo obrezovala.Breda ji	A
lepo, debelo repo, ki jo je ravno obdelavala.	Barba	je bila dekla stare korenine: pridna, poštena	A
Dolgo časa sta molčali obe.	Barba,	ki ji je bila tako nagloma prestrižena beseda	A
smela, kaj?« »Torej kaj se vam je sanjalo,	Barba?	« vpraša jo Breda brez radovednosti, samo da	A
videla; pa dejala boš: Prav je pravila stara	Barba!	V pravih sanjskih bukvicah, ki jih je spisal	A
kje bo tista poroka?« »Jaz sem se vozila ‒« »	Barba,	morda vendar niste tako ‒« in dekle čudno pogleda	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani