Že stoji polič rumenega vina na mizi pred gospodoma. Zvesta služabnica stoji pred gospodom župnikom ter čaka, da si obriše dobro rejeni postavni mož potno obličje; potem mu prime urno roko ter jo poljubi; to se ve, da ni pozabila prej obrisati si ust z belim predpasnikom; snažna, čedna ženska je bila starikava Barba; potem se zavrti ter odide, a vrne se kmalu s steklenico hladne studenčnice in hlebom belega kruha. Storivši svojo dolžnost, izgubi se zopet po svojih opravkih, govorila ni besede, zdelo se ji je nespodobno; bila je Barba mirnega jezika in urnih rok, biser vseh poslov ženskega in moškega spola, kar jih je bilo do sedaj in kar jih bode morebiti še nekoliko časa za nami.