Milan (26.133)

vnukinja Gospa Čopova, vdova, posestnica	Milan	Čop, njen nečak Skobec Vrabec pisarji Kos	A
Liza odideta.) Štirinajsti prizor Dobrin,	Milan	Čop s slikarskim orodjem ČOP Klanjam se,	A
slikarskim orodjem ČOP Klanjam se, gospod Dobrin.	Milan	Čop. DOBRIN Slikar, kajne? ČOP Akademični	A
DOBRIN Sem si takoj mislil.	Milan	Čop vam je ime.Ali ste vi sin gospe Čopove,	A
Berite to pisanje! HELENA (bere): Kaj?	Milan	Čop vas bo slikal?Kdaj pa?	A
‒ Kaj pa vidva tukaj? Ti,	Milan,	in gospodična Korenova! HELENA Ah, gospa Čopova	A
verjemite tem besedam, milostljiva! Gospod	Milan	sodi po videzu, resnica je drugačna. ČOP Kaj	A
utegnila razpeti med ploho vaših besed. GOSPA	Milan,	meni se zdi, da si se prenaglil. ČOP Ko me	A
gospodu Dobrinu mlade muhe iz stare glave. Ti,	Milan,	spravi svojo akademično prtljago k meni na dom	A
Salon gospe Čopove Prvi prizor Gospa Čopova,	Milan	Čop ČOP Torej, teta, ljuba teta, vzemite	A
svojim potrebam, čim ubožnejši je. GOSPA	Milan,	če bi bil gospod Dobrin tako zgovoren zase,	A
bil tak norec. Ljubeznivo se znaš laskati,	Milan.	ČOP Ne smete napačno razumeti, teta.Tukaj	A
prenašala zoprno laskanje takega starca! Ne,	Milan.	ČOP Oh, teta, koliko časa pa bi to trpelo	A
Kdor čaka na smrt drugega, umrje pred njim.	Milan,	ti se ne zavedaš, kako nespametno ravnaš.Če	A
Helena! HELENA Očeta ne zapustim. GOSPA	Milan,	ne govori tako nespametno! ČOP Umriva skupaj	A
GOSPA In jaz z vama, kaj?	Milan,	nikar se ne smeši! Glej, Helena je bila tako	A
Gospod Dobrin v cilindru in s šopkom. GOSPA	Milan,	sprejmi ga ti!Medve z gospodično bova bluzo	A
vrata.) . / . / stran 51 . / Tretji prizor	Milan,	Dobrin DOBRIN (s cilindrom, v rokavicah	A
Morebiti pridem za vami. GOSPA	Milan,	pojdi v delavnico!Gospod Dobrin hoče z menoj	A
ovčjem kožuhu! HELENA Vendar ne volk, gospod	Milan,	ne volk. ČOP Tak bogataš!	A
Dobrinu, bo vzela kakega drugega, in nečak, gospod	Milan	Čop, bo ostal, kar je, akademični slikar.Ti	A
gospa Čopova GOSPA Lepe novice čujem o tebi,	Milan!	Za mojim hrbtom delaš dolgove.	A
Malenkost, gospa, malenkost brez pomena. Gospod	Milan	je izboren mladenič, blaga duša, plemenit značaj	A
Nič več, Helena. Spoznal sem, da je gospod	Milan	pošten mladenič.Helena, daj roko gospodu Milanu	A
Helena bo dobra gospodinja, vam pa, gospod	Milan,	nese nekoliko slikarstvo, še več bo nesla hiša	A
KOMEDIJA V ŠTIRIH AKTIH IN Z EPILOGOM	MILAN	VEHOVEC -FRANCKA -	A
danes dan svetega Bonifacija! Praviš, da si	Milan,	pa si čisto navaden Bonifacij! SCHWAIGER	A
govoril resnico! . / . / stran 126 . / Jaz,	Milan	Véhovec - je že nápak; tako se jezik privadi	A
ženski obraz! - FRANCKA pride s čajem:	Milan,	mati je bolna. VEHOVEC: Pozdravi jo - v mojem	A
Lahko noč! FRANCKA: Pozdravljen,	Milan!	Na levo.	A
Kakor mi vere, zaslužil bi jo! O	Milan,	Milan, ostal bi bil Bonifacij, pošteno služil	A
Kakor mi vere, zaslužil bi jo! O Milan,	Milan,	ostal bi bil Bonifacij, pošteno služil svoj	A
FRANCKA odpre duri na levi: Ali pojdeš,	Milan?	VEHOVEC: Hrani bridkost, ne pojdem še v grob	A
morem več ljubiti od prestanih bolečín.	MILAN	IN MILENA Na morjá valóvju tihem zlata	A
Bela jadra se bliščé. Srečni	Milan,	srečni Milan, to trepeče ti srcé!...	A
Bela jadra se bliščé. Srečni Milan, srečni	Milan,	to trepeče ti srcé!...	A
menoj se poročiš.“ ”To ni bratec [nečitljivo]	Milan,	to je novi ljubček moj, ti pa vódi me	A
zlata zora se blišči, a tam na obali rosni	Milan	žalosten stojí. VSO RADOST LJUBEZNI	A
pesnica pretresljiv pršič lirskih refleksij.	Milan	Vincetič	A
življenjem, temveč in predvsem nad poezijo.	Milan	Vincetič	A
vse vaške punčke, za njima pa so kolovratili	Milan,	Srečko in Matiček.Milan, ki je bil že pravi	A
pa so kolovratili Milan, Srečko in Matiček.	Milan,	ki je bil že pravi dečko dvanajstih let, je	A
Kakšno zgodbo pa naj ima kamen?« se je oglasil	Milan,	ki je hotel biti že odrasel in pameten.»Kamen	A
tudi mornar. »Dali smo ga njivi,« je rekel	Milan.	»Zakopali smo ga bolj na levi strani	A
Motovilili so se po dvorišču in pasli dolgčas.	Milan	je pograbil krepelce, da bi ga zagnal v petelina	A
»Že gre!«	Milan	je spustil krepelce in vseh pet otrok se je	A
posebno znamenje: manjka mu leva roka pri ramenu;	Milan	Rožman, 20, študent, znan razgrajač in razpečevalec	A
v zidu pa se v ostrem kotu spusti do napisa:	MILAN	IN MOJCA SE MASTA RADA.Pri besedi SE se črta	A
inženirju in zaupno mu je pošepetal: »To je šumar,	Milan	Nikolić, poštena duša. Za petnajst bank* na	A
Jovica. Sedel je na tratini in poleg šumar, tisti	Milan	Nikolić, ki ga je bil Vilar že dvakrat površno	A
Morda služi obema.« »Pošten človek je	Milan	Nikolić,« je odgovoril Jovica. »To je torej	A
varna tla. V Belgradu je vladal takrat knez	Milan,	ki se je čutil varnejšega v tujini nego na domači	A
s tistimi psovkami kakor njegova žena, samo	Milan	Nikolić se mu je zdel vdan in zanesljiv, ker	A
bi se ne bil prikupil ječarju, kateremu ga je	Milan	Nikolić precej skraja priporočil kot sila učenega	A
zaslužiti lepe cekine, razpisane na mojo glavo.	Milan	in Vazko spita nedaleč od tod nemirno hajduško	A
pri gospodični Fini. In v gostilno lahko pride	Milan,	ki je zdaj v vojakih ali Ivan, ki je v civilu	A
šolsko torbico na hrbtu, gospe Jerajeve edini sin	Milan.	Komaj je utegnil pozdraviti.	A
Kocmurjevih, je široko odprla oči in usta, in ko je	Milan	končal novico, je bila že rdeča kakor kuhan	A
Jej, jej, jej! Saj nisem jaz,	Milan	je.«Ker pa je mama predobro poznala svojega	A
strežeta po življenju z zastrupljenim brinovcem. *	Milan	tačas ni bil navzočen, ko je začel Stanko boj	A
že je prišla domov čevljarjeva in je moral	Milan	gor, da sporoči mami, kakor mu je bilo ukazano	A
njega?« »M-m, kako je dober močnik, kajne,	Milan?	Le jejva ga!« je rekla gospa Jerajeva in hitela	A
ampak je rasel in ščuval svojega gospodarja.	Milan	je bil vajen domačih prepirov, a to pot je bil	A
hranilnico nosil denar. . / . / stran 46 . /	Milan	se je rodil na kmetih. Kmalu po njegovem rojstvu	A
bolj prepuščala negovanju stare Jere in mali	Milan	je kmalu bolj poznal Jero kakor rodno mamo in	A
je odločila Jera. Potem je zapazila, da je	Milan	izgubil pri telovniku gumb, izpraševala ga je	A
ga je podrobno, kje ga je zasejal in kako, pa	Milan	ga ni bil niti pogrešil.Slekel je telovnik in	A
stran 53 . / tolikšen, ker je vdevati pomagal	Milan	‒ in vzela je s police škatlo, tam notri je	A
Ura se je bližala poldrugi.	Milan	se je pripravljal na odhod v šolo, pa je prišlo	A
sta točno izračunala prvotno število jabolk.	Milan	je hitel v šolo, tako se mu je mudilo, da se	A
tri in ostaneta še dve?« Ali se je postavil	Milan!	Samozavestno, hitro in točno je odgovoril: »Enajst	A
Kaznoval je po svoje. Ukazal je: »	Milan	Jeraj, primi se za uho!«‒ Milan je ubogal in	A
Ukazal je: »Milan Jeraj, primi se za uho!« ‒	Milan	je ubogal in že se mu je kisal obraz. ‒ »Milan	A
mu je kisal obraz. . / . / stran 54 . / ‒ »	Milan	Jeraj, stresi se za uho!«In Milan Jeraj si je	A
‒ »Milan Jeraj, stresi se za uho!« In	Milan	Jeraj si je stresel uho in solze, debele kakor	A
ker ni imel drugih. Ta obisk je bil Jerajev	Milan,	ki je prinesel razen čevljev še mamine pozdrave	A
uradovanje: krpanje je spadalo v njegovo področje.	Milan	je zagledal v kotu objokanega Tončka.»Ali se	A
domov.« »Ali so ti jih porezali?« je vprašal	Milan,	ki je poznal šolarske šege in običaje. »Porezali	A
spoditi! »Likarja se vsi boje,« je povedal	Milan.	»Nekoč ga je nekdo tožil, pa mu je zagrozil,	A
je v zahvalo odrezala še Milanu kos kruha. In	Milan	ga je hvaležno sprejel, prvič, ker Jere ni bilo	A
mu pokaže knjige. Čevlja sta bila zakrpana,	Milan	ju je obul, mojster in mojstrica sta mu naročila	A
stran 66 . / pašo, na potok ... Tačas se mu je	Milan	prikupil: njegova družba mu bo lajšala bridkost	A
milostiva ne bi razburjala, niti če bi moral	Milan	hoditi bos, saj je bos hoditi celó zdravo, kakor	A
nameraval privoščiti pri seji. Tako je ostal	Milan	sam doma pri svoji Jeri. Morebiti je gospodu	A
odborih posedajočih staršev, bolje značajev!	Milan	je bil torej sam doma z Jero in ugotoviti moramo	A
učila za drugi dan. »To že znam,« je rekel	Milan.	»Le še enkrat povej, da bo šlo bolj gladko!	A
ostaneš zmeraj pri meni, Jera, da veš!« je rekel	Milan	in ji božal zgubančeno sivo roko. »Seveda,«	A
dote v gruntu, vse bo zate!« »Mh,« je rekel	Milan,	»in mojih prihrankov je tudi nekaj, osemdeset	A
Velikonočne počitnice. Pismo prijatelju« ‒ je bral	Milan	z listka in si brisal oči. »Zdaj nikar ne trati	A
Obrisala mu jih je.	Milan	je vzel držalo v roke, gubal čelo in razkladal	A
sicer mi do polnoči ne prideš v posteljo.« In	Milan	je pričel: »Ljubi prijatelj!Zelo sem se veselil	A
in zadovoljno je pokimala stara Jera, ko je	Milan	žarečih lic zatrjeval, da žele v šoli ravno	A
naloge. Pisala ga je na listek papirja, da ga	Milan	lahko hitro prepiše v zvezek jutri pred šolo	A
jih izpije vsak pol; potem pa je iznajdljivi	Milan	prinesel z druge mize prazno čašo, vanjo sta	A
adovednejšega občinstva. »Hola, peli bodo,« je rekel	Milan,	»pojdiva gledat!«Oče Pirc jima je blagohotno	A
Frtačnika, so začeli peti. . / . / stran 127 . /	Milan	in Tonček sta se usedla na rob odra in ker sta	A
pogledal kar z belim. Bilo je precej lepo in sta	Milan	in Tonček h koncu ploskala tako besno, da so	A
vsaj majhen pogled v veselo vrvenje tam notri.	Milan	in Tonček sta jih z zadovoljno prezirljivostjo	A
Kocmurjevega Stanka. Tonček je nemo strmel,	Milan	se je glasno začudil: »Joj!« in dobrohotno dostavil	A
vprašal. »Pene sva pila,« je povedal Tonček in	Milan	je razložil podrobnosti tega važnega njunega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani